VSM Sklep V Kp 13558/2018

Pritožbi zagovornikov obdolženih I.Š. in B.Š. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega in drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pod točko I. izreka predlog zagovornika obdolženega I.Š. za izločitev dokazov z dne 10. 12. 2019, kot nedovoljen zavrglo, pod točko II. izreka pa predlog zagovornika obdolženega B.Š. za izločitev dokazov z dne 10. 12. 2019, kot neutemeljen zavrnilo.

2Zoper sklep sta se pritožila oba zagovornika. Zagovornik obdolženega I.Š. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da vso specificirano dokumentacijo in dokazne listine v predlogu za izločitev dokazov z dne 10. 12. 2019 v celoti izloči, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo presojo sodišču prve stopnje. Zagovornik obdolženega B.Š. pritožbenih razlogov ni izrecno navedel, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevi za izločitev dokazov ugodi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik obdolženega I.Š. navaja, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izločitev dokazov, ko torej predloga ni vsebinsko obravnavalo, nasprotuje procesnim in materialnim določbam, ki se nanašajo na ustrezno zagotavljanje enakega in sodnega varstva pravic obdolženca. Namenska razlaga drugega odstavka 18. člena ZKP, kot tudi 83. člena ZKP, omogoča obdolžencu zasledovanje in posluževanje pravice do izločanja dokazov v različnih fazah postopka, hkrati pa zapoveduje dolžnostno ravnanje in nadzor sodišča nad zakonitostjo pridobljenih dokazov, kar mora sodišče izvajati po uradni dolžnosti. To se nanaša na predkazenski postopek, dalje na redni postopek, vse do izdaje sodbe oziroma do končne odločitve. Ta pravica ni vezana na enkratno možnost znotraj celotnega "procesiranja" zoper posameznika, temveč vse do zasedanja razpravnega senata, kot določata 285.a člen in 340. člen ZKP. O vsakem predlogu za izločitev dokazov mora sodišče ponovno vsebinsko presojati, kljub predhodnemu vsebinskemu preizkusu. Sklicevanje sodišča na že podan izločitveni predlog in načelo res iudicata, je zato neutemeljeno in pomeni nedopusten poseg v ustavne pravice obdolženca.

5Zagovornik nima prav. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji predloga zagovornika za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku dne 10. 12. 2019 ugotovilo, da je ta po vsebini povsem enak predhodnemu predlogu zagovornika za izločitev dokazov, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje zagovornik niti ne nasprotuje, temveč, kot izhaja iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb, nasprotuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da je ponovno utemeljevanje predloga z enakimi izločitvenimi razlogi, o katerem je že bila sprejeta pravnomočna sodna odločba, nedovoljeno.

6Vendar se višje sodišče z njim ne strinja. Zahteva za izločitev dokazov je določena v drugem odstavku 83. člena ZKP, po katerem smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena tega zakona. Po tej določbi je pravočasnost predloga oziroma zahteve za izločitev dokazov procesna predpostavka, zakonsko določeni rok za vložitev zahteve prekluziven, zamuda roka pa pomeni izgubo pravice zahtevati izločitev dokazov. Zakon torej določa skrajni rok, do katerega smejo stranke zahtevati izločitev dokazov, vendar to ne pomeni, da smejo stranke do tega roka vedno znova zahtevati izločitev istih dokazov, z utemeljevanjem enakih izločitvenih razlogov, ki so že bili predmet vsebinske presoje sodišča in je bila o njih že sprejeta pravnomočna sodna odločba. Vsebinsko pravnomočno razsojena stvar je namreč negativna procesna predpostavka oziroma procesna ovira za ponovno odločanje (tudi) o enakem predmetu zahteve za izločitev dokazov. Splošno veljavno načelo res iudicata, ki zajema pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.

7Utemeljitev sprejete odločitve o zavrženju ponovnega, po vsebini enakega predloga zagovornika obdolženega I.Š. za izločitev dokazov, v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je torej pravilna, drugačne pritožbene trditve zagovornika pa neutemeljene. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic obdolženca, torej niso podane.

8Zagovornik obdolženega B.Š. navaja, da razlogi izpodbijanega sklepa ne vsebujejo odgovora na trditve obrambe, da se je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru v odredbi Pp 4/2017 z dne 12. 9. 2017 zgolj skliceval na obrazložen predlog državne tožilke z dne 11. 9. 2017 in pobudo SKP PU Maribor z dne 11. 7. 2017, izostala pa je obrazložitev lastnih argumentov preiskovalnega sodnika za dopustnost posega v komunikacijsko zasebnost obdolženca. S temi pritožbenimi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da se je preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe sicer res skliceval na obrazložen predlog državne tožilke z dne 11. 9. 2017, kakor tudi na pobudo SKP PU Maribor z dne 11. 7. 2017, ob tem pa je v nadaljevanju poudarilo, da je preiskovalni sodnik v okviru obrazložitve odredbe ustrezno povzel tudi vsebino priloženega dokaznega gradiva, med katerim je bil tudi dopis avstrijskih varnostnih organov z dne 21. 8. 2017, izjava D.K. pred A. n. p. a. dne 11. 7. 2017 in zapisnik o zaslišanju D.K. pred Z. p. u. R. A. z dne 11. 7. 2017. Nadalje je v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarilo, da navedena odredba vsebuje zadostno konkretizirane in utemeljene okoliščine o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da oba obdolženca izvršujeta kazniva dejanja po 186. členu KZ-1, kot tudi ustrezno utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe odrejenega preiskovalnega ukrepa. Iz razlogov izpodbijanega sklepa torej nedvomno izhaja presoja sodišča prve stopnje o ustrezni obrazloženosti izdane odredbe preiskovalnega sodnika, zato očitana kršitev ni podana.

9Ponovne pritožbene trditve zagovornika, da navedena odredba preiskovalnega sodnika, kot tudi odredba državne tožilke SDT-Ktpp-z//2017 z dne 11. 9. 2017, ne vsebujeta potrebnih argumentov in lastne presoje preiskovalnega sodnika in državne tožilke glede dopustnosti odrejenih ukrepov, pa pomenijo nasprotovanje zagovornika dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta obe odredbi zadostno obrazloženi in zato zakoniti. Enako velja za pritožbene navedbe, da v času izdaje obeh odredb niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obdolženi Š. izvršuje očitano kaznivo dejanje.

10Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da so relevantne okoliščine, ki so predstavljale dejansko podlago za utemeljene razloge za sum, da obdolženca izvršujeta kazniva dejanja po 186. členu KZ-1, v obrazložitvi obeh odredb zadostno konkretizirane in obrazložene, ter da je ustrezno utemeljena tudi neogibna potrebnost uporabe preiskovalnih ukrepov v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe milejših ukrepov.

11Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije¹ je poudarilo, da naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe o prekritih preiskovalnih ukrepih ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi, ni ponovna samostojna ocena obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe, utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odločanja o odreditvi ukrepa. Zato pritožbeno nasprotovanje zagovornika obstoju utemeljenih razlogov za sum v času izdaje obeh odredb, s sklicevanjem na izostanek dokaza o pozitivnem testu na prepovedane substance D.K., izpovedbo R.H. z dne 8. 6. 2018 (to je v času po izdaji obeh odredb) ter vsebino uradnega zaznamka P.a. z dne 21. 8. 2017, ne more biti uspešno.

12Višje sodišče tudi v celoti pritrjuje pravilnim in izčrpnim razlogom izpodbijanega sklepa v točkah 18 in 19 obrazložitve, glede obremenilne izjave D.K. v okviru postopka pred A. n. p. a. in Z. p. u. R. A.. Pravilno je poudarilo, da navedena izjava in izpovedba D. K. nista nedovoljen dokaz, ter, da je takšno stališče obrambe zmotno. Pritožbeno vztrajanje zagovornika z enakimi argumenti, kot jih je torej s pravilno utemeljitvijo ovrglo že sodišče prve stopnje, zato ne more biti uspešno.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev v točki 21 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da sta bili navedeni odredbi državne tožilke in preiskovalnega sodnika izdani v skladu z določbami ZKP, torej zakoniti, in so zato tudi na njuni podlagi pridobljeni dokazi zakoniti, obdolžencu pa ob tem niso bile kršene ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Na tej podlagi so bili zakonito odrejeni tudi nadaljnji prikriti preiskovalni ukrepi, na njihovi podlagi zbrani dokazi pa prav tako pridobljeni zakonito. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov zagovornika obdolženega B.Š. je torej pravilna, drugačne pritožbene trditve zagovornika pa neutemeljene. Višje sodišče je zato o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodni taksi za zavrnitev obeh pritožb zoper izpodbijani sklep, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

¹ Sodba VSRS I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012.