VDSS Sodba in sklep Pdp 29/2020

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper dopolnilni sklep se ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov postopka z dne 28. 10. 2019 zavrne.

III. Tožnik je v roku 15 dni dolžan povrniti toženi stranki 158,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.242,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek za razveljavitev ocenjevalnega lista in ocene delovne uspešnosti za leto 2017 ter sklepa tožene stranke z dne 23. 4. 2018 in spremembo ocene v "odlično" oziroma vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje o oceni delovne uspešnosti tožnika za leto 2017 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki poleg pravdnih stroškov, naloženih v sodbi, povrniti še pravdne stroške v znesku 2.884,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS (URS), ker se sodišče prve stopnje do izpovedi večine prič sploh ni opredelilo, v zvezi z oceno delovne uspešnosti za leto 2017 pa sploh do nobene. Meni, da sodbe zato ni mogoče preizkusiti, izvotljena pa je tudi njegova pravica do pritožbe iz 25. člena URS. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in zatrjuje neverodostojnost prič, ki so bile seznanjene z dokumentacijo v spisu, in opozarja na nasprotujoče si izpovedi A.A., B.B., C.C. in D.D.. Zaradi postavitve izvedenca medicinske stroke šteje izpodbijano sodbo za sodbo presenečenja. Glede izgubljenega dobička bi po njegovem mnenju sodišče prve stopnje moralo izvesti ustrezno materialno procesno vodstvo, tožena stranka pa ni ugovarjala trditveni podlagi. Navaja, da z zaključkom glavne obravnave brez naroka ne bi soglašal, če bi vedel, da njegovi dokazi sploh ne bodo upoštevani, vztrajal pa bi tudi pri zaslišanju vseh ostalih predlaganih prič. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do ključnih listin v spisu: odgovora na predlog za izredno odpoved z dne 7. 4. 2017 in dopisa GU z dne 6. 4. 2017, iz katerih izhaja, da tožnik ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zatrjuje zmotno uporabo 7. člena ZDR-1, saj sodišče prve stopnje ni presojalo vseh očitanih ravnanj tožene stranke kot celote, ampak vsak očitek posamično, končni sklep pa je povsem splošen. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev o sistematičnem izvajanju pritiska in trpinčenju tožnika. Meni, da je A.A., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nezakonito nadzoroval tožnika, ter izrecno izpovedal, da je bil tožnik pri toženi stranki problem, samovoljno in nezakonito izvajal vodstvene pravice na način iz z namenom trpinčenja ter k temu navedel tudi druge zaposlene. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča Pdp 241/2017. Trdi, da so vsa očitana dejanja skupaj porušila njegovo duševno ravnovesje. Vztraja, da ga je nadrejeni zmerjal z lažnivcem in mu dejal, da je sramota za javno upravo ter da si take službe ne zasluži, vseeno pa je, ali je grajal tožnikovo bit ali njegova dejanja. Očitek, da je nekdo lagal in da so njegova ravnanja sramota, je po tožnikovem prepričanju poniževanje te osebe. Ponavlja trditve o tem, da je bil zaradi vmešavanja A.A. več let edini zaposleni pri toženi stranki, ki je moral med zaposlitvijo opraviti psihološko testiranje in opravljati poskusno delo do trajne premestitve. Zatrjuje drugačno obravnavo E.E. in F.F. in vztraja, da so bile njegove trditve o posmehovanju sodelavcev zadosti konkretizirane. Ponavlja, da je bil nezakoniti nadzor nad njegovo dodatno dejavnostjo izveden z namenom, da se mu povzroči škoda. Trdi, da nadrejeni ni ukrepal glede govoric o postopku izredne odpovedi, ki so se o tožniku širile pri toženi stranki, zaradi česar mu je nastala nepremoženjska škoda ter sramota. Vztraja, da je nadrejeni na sestanku z drugimi pravosodnimi policisti širil osebne (zasebne) podatke o tožniku z namenom očrniti in ponižati ga pred sodelavci. Navaja, da je nadrejeni naročil pravniku pripravo pisnega opozorila pred redno odpovedjo z namenom kaznovanja za poslano elektronsko pošto tožnika. Opozarja na odklonitev komunikacije s strani nadrejenega z odsotnostjo s sestanka in se sklicuje na podobno ravnanje do G.G.. Pisno opozorilo pred redno odpovedjo šteje za psihični pritisk ter ustvarjanje zastraševalnega delovnega okolja, njegova vsebina ni resnična niti enkratna izjava neresnice ne more biti podlaga za pisno opozorilo. V zvezi z zavrnitvijo dovoljenja za opravljanje druge dejavnosti poleg službe pove, da je prejel pisno opozorilo pred odpovedjo šele po oddani popolni vlogi, zato gre za kontinuirano izvajanje psihičnih pritiskov, njegovo neenakopravno obravnavo in ogrožanje njegove socialne varnosti. Sklicuje se na sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki mu je pritrdila. Opozarja na milejšo obravnavo drugih delavcev pri toženi stranki s strani A.A., kar kaže na namen trpinčenja tožnika. Kot protispisno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pobuda za sklic sestanka 26. 4. 2017 prišla s strani generalnega direktorja H.H.. Graja stališče, da v nepravu ne more biti enakosti, saj zatrjuje poleg diskriminacije še trpinčenje na delovnem mestu. Nasprotuje zaključku, da ni utrpel pravno relevantne škode in se sklicuje na ugotovitev izvedenca o prilagoditveni motnji. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo izgubljenega dobička opozarja na zmotno uporabo tretjega odstavka 168. člena OZ, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 220/2015 pa v predmetni zadevi ni uporabljiva. Navaja, da je izgubljeni dobiček tisti, ki bi ga tožnik po normalnem teku stvari prejel, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke in se sklicuje na judikat III Ips 36/2017. Nasprotuje tudi odločitvi glede ocene delovne uspešnosti v letu 2017 in zatrjuje, da je to eno izmed ravnanj trpinčenja. Nasprotuje obema očitkoma, zaradi katerih ni bil ocenjen z oceno "odlično". Zatrjuje diskriminacijo glede na druge zaposlene pri toženi stranki, ki so bili kljub podobnim kršitvam odlično ocenjeni. Sklicuje se na izpovedi prič in na 17. člen ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki določa elemente delovne uspešnosti javnega uslužbenca ter na 6. člen ZDR-1. Zatrjuje, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje v različnih oblikah in se sklicuje na Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO). Sklicuje se na druge primere ocenjevanja javnih uslužbencev, njihove kršitve in svoje dobro delo pri toženi stranki. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev v ugovoru z dne 27. 3. 2018 glede diskriminacije in neenakega obravnavanja v zvezi z zamudo pri izdaji ocene za leto 2017. Tožnik je pravočasno podal dopolnitev pritožbe, v kateri povzema dele izpovedi zaslišanih prič, ki potrjujejo, da je bil na delovnem mestu trpinčen, sodišče prve stopnje pa jih je ignoriralo. Ponavlja, da sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ni ocenilo verodostojnosti prič in opozarja na obstoj zatrjevane škode. Priglaša stroške pritožbe in njene dopolnitve.

4Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o naknadno priglašenih stroških tožene stranke. Pritožbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se zahtevek za povračilo stroškov postopka v celoti zavrne oziroma, da se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da tožena stranka ni pravočasno priglasila stroškov, da ne gre za situacijo iz sedmega, pač pa iz tretjega odstavka 163. člena ZPP. Meni, da je odločitev o stroških postopka iz izpodbijanega sklepa tudi v nasprotju z določbami Odvetniške tarife. Navaja še, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, ali so bile pripravljalne vloge obrazložene in ali je tožena stranka z vlogo z dne 28. 10. 2019 stroške priglasila v roku 15 dni od prejema sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

5Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper dopolnilni sklep sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju odgovarja. Predlaga njuni zavrnitvi in potrditev odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

6Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper dopolnilni sklep pa je utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obsoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev v sodbi pa je materialno pravno pravilna.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in dopolnilni sklep nimata, pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, ki je navedlo zadostne razloge za vse dele svoje odločitve, tudi če se ni izrecno opredelilo do izpovedi prav vsake izmed zaslišanih prič, pri čemer se do izpovedi prič, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva, sploh ni treba opredeljevati. To bistveno kršitev enako kot bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 22., 23. in 25. člena Ustave RS tožnik uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialno pravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9V sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi, sodba zato ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, ne pomeni obstoja te s pritožbo očitane kršitve.

10Preveč splošna je pritožbena trditev, da bi tožnik vztrajal pri zaslišanju vseh ostalih poimensko navedenih prič, če bi vedel, da se bo brez zadnjega naroka za glavno obravnavo zadeva zaključila v njegovo škodo. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ostalih s strani tožnika predlaganih prič ni zaslišalo, ker niso bile predlagane za dokazovanje pravno pomembnih dejstev, temu pa tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno navedbo o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov.

11Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Skladno s to določbo o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi, skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi pojasnilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. V delu, v katerem pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, se torej uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja. S tem, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni povzelo vsaj bistvenih delov izpovedi vseh prič, ni kršena določba 8. člena ZPP, saj se je sodišče dolžno opredeliti le do dokazov, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva v zadevi, to pa je na ustrezen način (izrecno ali po vsebini) tudi storilo.

12Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ob pravilni uporabi 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v povezavi s četrtim odstavkom 7. člena ZDR-1 ter 8. členom ZDR-1. Po ustrezni analizi vsakega izmed navedenih očitkov tožnika toženi stranki posebej in presoji skupka posameznih dejanj je pravilno ugotovilo, da ti dogodki skupaj ne predstavljajo kontinuiranega ravnanja tožene stranke, ki bi ustrezalo definiciji trpinčenja na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je za pravno podlago vzelo ZDR-1. Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS, št. 50/2004 in nasl. – ZUNEO), ki pa ne velja več, saj ga je 23. 5. 2016 nadomestil Zakon o varstvu pred diskriminacijo (Ur. l. RS, št. 33/2016 in nasl. – ZVarD). Vendar pa v predmetni zadevi tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na tej pravni podlagi.

13Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da je pri presoji ravnanj, ki naj bi bila ravnanja trpinčenja na delovnem mestu, odločilen večletni časovni razmik med domnevno nedopustnimi ravnanji (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2018). Prvega sklopa očitkov, ki se nanašajo na zaposlitev tožnika na delovnem mestu višjega pravosodnega policista-operativnega vodje od prijave na interni poziv 21. 7. 2011 do trajne premestitve na to delovno mesto 1. 4. 2013, ni mogoče presojati v povezavi z nadaljnjimi tožnikovimi očitki, ki se vsi nanašajo na dogodke v prvih nekaj mesecih leta 2017. Glede na to bi sodišče prve stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava moralo navedena ravnanja upoštevati kot dvoje ločenih sklopov dogodkov, vsakega od njiju pa bi moralo posebej presojati s stališča zakonskih določb o sistematičnosti oziroma ponavljanju ravnanj. Vendar pa je po presoji vseh okoliščin vseeno pravilno ugotovilo, da navedena ravnanja ne prestavljajo trpinčenja tožnika na delovnem mestu.

14Glede prvega sklopa ravnanj trpinčenja na delovnem mestu tožnik v pritožbi navaja, da je bil kot edini pri toženi stranki pozvan k psihološkem testiranju ob prijavi na interni razpis za višje prosto delovno mesto ter da je moral opravljati poskusno delo sprva v trajanju treh mesecev in nato v trajanju enega leta vse do trajne premestitve na delovno mesto višjega pravosodnega policista-operativnega vodje z dne 1. 4. 2013 na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Pravilna je ugotovitev, da začasna razporeditev tožnika na delovno mesto višjega pravosodnega policista-operativnega vodje ne pomeni poskusnega dela. Temu tožnik nasprotuje predvsem s povsem splošnim vztrajanjem, da netakojšnja trajna premestitev pomeni ustvarjanje nedovoljenega pritiska nanj in trpinčenje na delovnem mestu. Pravilno je materialnopravno stališče, da začasna premestitev oziroma delo na podlagi pooblastila na višjem delovnem mestu nista poskusno delo, poleg tega je bil tožnik kasneje trajno premeščen na želeno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil tožnik na psihološko testiranje napoten v okviru internega natečaja enako kot drugi prijavljeni kandidat, ki je izpolnjeval pogoje. Glede na dodatno ugotovitev, da je ravno v tistem času prišlo do ustavitve postopka zaposlovanja zaradi preklica soglasja s strani Vlade RS, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da v navedenem prvem sklopu ravnanj ni mogoče najti elementa ponavljanja oziroma sistematičnosti, prav tako navedena ravnanja niso bila objektivno negativna oziroma usmerjena zoper tožnika, ne glede na to, da je morebiti pri zaposlovanju katerega izmed drugih delavcev tožene stranke v drugih obdobjih postopek bil enostavnejši oziroma je do premestitve prišlo hitreje. Tudi, če se je ob navedenem tožnik (subjektivno) počutil zasmehovan s strani sodelavcev, pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaslišane priče takega posmeha niso zaznale, res pa je tudi, da so navedene trditve ostale pavšalne oziroma neizkazane, zaradi česar dodatno izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi sklop kršitev v obdobju med koncem leta 2011 in aprilom 2013 ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Glede na to, da gre za vsebinsko in časovno povsem ločen sklop dejanj, navedenih dejanj ni mogoče presojati v nizu dejanj, ki jih tožnik navaja kot dejanja trpinčenja na delovnem mestu v prvih nekaj mesecih leta 2017.

15Tudi v zvezi z drugim sklopom dejanj, ki po tožnikovem prepričanju predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu in so se dogajala v letu 2017, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi ta kot skupek ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem sklopu dejanj za dogodke, ki so se vsi zgodili v kratkem obdobju od februarja do maja 2017, vsi pa so povezani s tožnikovim opravljanjem dela v I. (30. in 31. 1. 2017). Že ta kratkotrajnost, povezanost dogajanja z istim tožnikovim ravnanjem (nadzor nad dodatno dejavnostjo, postopek izredne odpovedi, sestanki, opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga ter zavrnitev dovoljenja za drugo delo) in teža zatrjevanih dogodkov utemeljujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Ker tožena stranka ni ravnala protipravno, ugotavljanje škode (premoženjske ali nepremoženjske) v zadevi ni bilo potrebno. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, pa ne pomeni, da gre v zadevi za sodbo presenečenja, saj je tožnik v postopku imel možnost opredeliti se do vseh trditev tožene stranke in izvedenih dokazov ter je soglašal z zaključkom glavne obravnave brez izvedbe še enega (zadnjega) naroka. Prav tako izvedba dokaza, ki je predlagan za ugotavljanje nastanka škode, ne pomeni, da mora sodišče tožbenemu zahtevku vsaj delno ugoditi, enako velja za preverjanje sodišča, ali je v zadevi mogoča sodna poravnava. Zgolj zaradi eventualne neekonomičnosti izvedbe tega dokaza, izpodbijana sodba ni nezakonita. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti v ravnanju tožene stranke, je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička, saj je predpostavka odškodninske odgovornosti tudi protipravnost, izostanek katere pomeni neutemeljenost zahtevka.

16Na nadaljnje tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo do vsakega dogodka, v zvezi s katerim je tožnik zatrjeval trpinčenje, v zvezi z njimi je opravilo ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov, tožnik pa z navajanjem izsekov iz izpovedi različnih prič, ki so deloma tudi iztrgane iz konteksta, pri pritožbenem sodišču ni vzbudil dvomov v napravljeno dokazno oceno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ter številnih listinskih dokazov. Tožnik si sicer prizadeva dokazati, da zlasti A.A. pa tudi druge priče niso verodostojne, vendar po njegovem mnenju na to kažejo predvsem ravnanja, ki se v predmetni zadevi presojajo kot dejanja trpinčenja, za katera pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila graje vredna oziroma očitno negativna in žaljiva. Tudi na podlagi dejstva, da so priče še vedno zaposlene pri toženi stranki in vsaj delno seznanjene z listinami v spisu, ni mogoče samodejno skleniti, da niso izpovedovale verodostojno. Razlike v izpovedih niso take, da bi bil mogoč sklep o njihovi neverodostjnosti, prav tako zgolj dejstvo, da je bil odnos tožnika in njegovega nadrejenega konflikten, ne pomeni, da zato sodišče prve stopnje izpovedi nadrejenega ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do izpovedi nekaterih prič, ki jih je sicer v postopku zaslišalo, vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva, saj navedene priče niso izpovedovale o pravno pomembnih dejstvih. Prav tako se neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo določene listinske dokaze, saj je iz sodbe jasno razvidno, da je upoštevalo vse listine, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva. Na podlagi listin, na katere opozarja tožnik, ki naj bi dokazovale, da svojih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil, pa tudi ni mogoč sklep, da je bil žrtev dejanj trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče argumentov sodišča prve stopnje v zvezi z dokazno oceno ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki jo izpodbijajo, zavrača kot neutemeljene.

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ugotovljeni nezakoniti poseg A.A. v tožnikovo zasebnost z izvajanjem nadzora nad njegovo dodatno dejavnostjo v I. še pred razgovorom s tožnikom glede suma zlorabe bolniške odsotnosti, pomeni graje vredno oziroma očitno negativno in žaljivo ravnanje. Dejstvo, da se je izkazal sam postopek internega nadzora za neskladnega z določbo 33.a člena Zakona o javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU), ne pomeni, da je ravnanje očitno negativno in žaljivo oziroma graje vredno v smislu trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine primera (prejem anonimnega pisma, potrditev priče J.J. o govoricah o tožnikovem delu pri drugem pravnem subjektu v času bolniškega staleža ter izpoved očividca), to ni dejanje trpinčenja na delovnem mestu, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

18Dalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je postopek izredne odpovedi na podlagi predloga (listina B 25) tekel skladno s določbami ZDR-1, iz njegovega poteka pa ni mogoče zaznati graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja. Pravilna je ugotovitev, da zgolj to, da tožena stranka postopka ni končala z izrekom izredne odpovedi, ne pomeni, da je mogoče predlog A.A. za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi šteti kot trpinčenje na delovnem mestu, še posebej, ker je glede na ugotovitve (sicer sprva nezakonitega) internega nadzora utemeljeno sumil na zlorabo bolniškega staleža s strani tožnika in v okviru svojih pristojnosti podal predlog za nadaljnje ukrepanje. Odločitev za pravno dopustno sankcioniranje kršitev, na katere sumi delodajalec, lahko predstavlja dejanje trpinčenja le, če se dokaže, da je bilo storjeno z namenom trpinčenja, to pa se v zvezi z navedenim postopkom izredne odpovedi ni izkazalo.

19V zvezi z dogodkom na sestanku 14. 4. 2017 je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali drži, da je A.A. tožnika žalil z besedami, da je lažnivec ter da je sramota za javno upravo, vendar ob ustrezni dokazni oceni izpovedi očividcev C.C. in D.D. ter tudi samega A.A. tega ni ugotovilo. Iz njihovih skladnih izpovedi izhaja, da ta namreč ni podajal sodb o tožniku kot osebi, ampak je v okviru svoje vodstvene funkcije podal kritiko tožnikovega ravnanja. Zgrešeno je tožnikovo mnenje, da je grajanje ravnanja isto kot grajanje same osebe, saj je imanentni del vodstvene funkcije oziroma nalog nadrejenega tudi izrekanje kritike dela oziroma ravnanja ter opustitev podrejenega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A.A. s tem, ko je tožnika soočil z dejstvom, da se je (glede opravljanja dela v I.) zlagal ter da je tako dejanje sramotno za javnega uslužbenca, ni prekoračil meje ustreznega ravnanja nadrejenega oziroma svoje vodstvene funkcije ni izvajal na način, da bi kršil tožnikovo dostojanstvo. Enako velja za sestanek z dne 20. 4. 2017. Ne drži tožnikovo stališče, da je potek postopka izredne odpovedi osebni oziroma zasebni podatek, ki ga nadrejeni ne sme deliti z drugimi sodelavci. Odgovor nadrejenega na vprašanje zaposlenega, kaj se dogaja v postopku izredne odpovedi tožniku, ne predstavlja objektivno negativnega ali žaljivega ravnanja, usmerjenega zoper tožnika, pri čemer niti ni pomembno, ali je nadrejeni o tem obvestil sodelavce na lastno pobudo ali pa je šlo za odgovor na vprašanje podrejenega. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da zaradi posredovanja kratke informacije, ki vsebuje le objektivna dejstva brez vrednostih sodb ali ocen toženi stranki ni mogoče očitati posega v tožnikove osebne podatke ali dostojanstvo, tako ravnanje pa ne vsebuje elementov trpinčenja na delovnem mestu.

20Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da pri ravnanju A.A. v zvezi s sestankom z dne 26. 4. 2017 ni mogoče govoriti o odklanjanju sodelovanja s tožnikom. Nesporno je, da je bil medsebojni odnos med nadrejenim in tožnikom v tistem času napet, glede na to umika nadrejenega s sestanka in prepustitve vodenja tega sestanka tožnikovim neposrednim vodjem ni mogoče šteti za nedopustno izključevanje iz komunikacije ali medsebojnih interakcij. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovim trditvam, da ga je nadrejeni želel izriniti iz delovnega procesa s tem, da je bil na navedenem sestanku s strani C.C. vprašan, ali namerava zamenjati službo, oziroma zaradi njene ponudbe za premestitev tožnika v drugo enoto oziroma zavod. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o napetih medsebojnih odnosih med njim in direktorjem, zaradi česar toženi stranki kot delodajalcu ni mogoče šteti v zlo dejstva, da mu je skušala najti drugo delovno mesto, na katerem teh napetosti ne bi bilo. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožena stranka na navedenem sestanku ali sicer pritiskala na tožnika, naj menja zaposlitev oziroma delovno mesto, kar bi lahko predstavljalo dejanje trpinčenja na delovnem mestu. Prav tako zgolj napet odnos med tožnikom in nadrejenim(i) ne more sam po sebi predstavljati trpinčenja na delovnem mestu niti podlage za ugotovitev neverodostojnosti pričanja nadrejenega v sodnem postopku.

21Tudi dogajanje v zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 3. 5. 2017 je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ustrezno objektivno obrazložila in dokazala, da ni šlo za povračilni ukrep oziroma za dejanje trpinčenja na delovnem mestu. Odločitev o izdaji opozorila pred odpovedjo je bila tudi sicer sprejeta s strani generalnega direktorja pri toženi stranki H.H., kar izrecno izhaja iz njegove izpovedi ter izpovedi A.A. ter B.B., zato ni bistveno, ali to izrecno izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 24. 4. 2017, ki ga je sicer sodišče prve stopnje pravilno štelo kot potrditev tega dejstva. Sodišče prve stopnje je po vsebini presojalo očitano kršitev iz navedenega opozorila in ugotovilo, da je bilo izdano utemeljeno. Za utemeljeno pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zadostuje kakršnakoli kršitev delovnih obveznosti delavca in se za razliko od kršitev, za katere je mogoča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne zahteva, da bi šlo za kršitve take teže, da bi same zase onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik si sicer prizadeva dokazati, da tožena stranka drugim delavcem za podobne ali hujše kršitve ni izrekala sankcij, vendar pa to v postopku ugotavljanja odškodninske odgovornosti tožene stranke za trpinčenje na delovnem mestu ni pravno pomembno. Tožnik sicer zatrjuje, da ga je tožena stranka neutemeljeno neenako obravnavala (diskriminacija), vendar ne navaja nobene osebne okoliščine za nedovoljeno neenako obravnavo, zato sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo ravnanj, ki jih tožnik očita toženi stranki, kot ravnanj diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 (prim. z judikatom VIII Ips 230/2015). Do pritožbenih navedb v zvezi s tem se tako pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Pravno nepomembne so tudi trditve v zvezi z drugimi delavci, ki naj bi kršili svoje obveznosti iz delovnega razmerja, tožena stranka pa tega ni sankcionirala, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, enakosti v nepravu ni. Tožena stranka tožnika tudi ni trpinčila s tem, da mu ni izdala dovoljenja za drugo delo, sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je imela za zavrnitev dovoljenja podlago v tedaj veljavnem internem aktu, zaradi česar ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Dejstvo, da se je ta kasneje spremenil (v tožnikovo korist), pa ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke v danem trenutku.

22Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje o tem, da skupka očitanih ravnanj ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, je tudi pravilna ter zadosti obrazložena. Navedena ravnanja so bila omejena na relativno kratko časovno obdobje dobrih treh mesecev (kot že navedeno, dogodkov iz obdobja 2011-2013 ni mogoče šteti kot dela niza ravnanj v letu 2017, ker so časovno preveč oddaljena in vsebinsko nepovezana), ravnanja drugega sklopa so vsa povezana s tožnikovim delom v I. v času bolniškega staleža oziroma so posledica tega dela. Tudi če se jih presoja kot skupek, pa jim ni mogoče pripisati grajevrednosti, očitne negativnosti oziroma žaljivosti, ne glede na to, da se je postopek internega nadzora zaradi procesnih razlogov izkazal za neskladnega z ZJU. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

23Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo tudi o tožbenem zahtevku za spremembo oziroma razveljavitev ocenjevalnega lista in ocene delovne uspešnosti za tožnika za leto 2017 v povezavi s sklepom tožene stranke z dne 23. 4. 2018, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper oceno "zelo dobro". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v ocenjevalnem obdobju za leto 2017 tožnik utemeljeno prejel oceno delovne uspešnosti "zelo dobro", v postopku pa se je tožnik zavzemal za oceno "odlično". Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl. – ZSPJS) v 17. členu določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. – uredba) izhaja, da ocena "odlično" pomeni odlično opravljeno delo, ki je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

24Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnik za odlično oceno moral dokazati doseganje nadpovprečnih rezultatov, kar pomeni, da bi svoje delo moral opravljati visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemnem doseganju predpisanih kriterijev, česar pa v postopku ni dokazal. Tudi če bi se izkazalo, da sta izrecno omenjena očitka tožene stranke, ki jima tožnik nasprotuje, neutemeljena, s tem tožnik ne bi dokazal, da je svoje delo pri toženi stranki opravljal visoko nad pričakovanji (česar v pritožbi niti ne zatrjuje), tako da je pritožba že zato neutemeljena. Glede na navedeno tožnik ne more dokazati, da je svoje delo opravljal visoko nad pričakovanji, s sklicevanjem na ocene drugih delavcev pri toženi stranki, saj je za pravilnost ugotovitve o oceni dela za leto 2017 relevantno le, kako (nadpovprečno) je svoje delo opravljal tožnik, in ne, kakšne ocene so prejeli drugi zaposleni pri toženi stranki. Tožnik ni navajal, da bi bil on tisti, ki bi podajal ocene za navedene zaposlene, zato njegovo splošno sklicevanje na ocene drugih delavcev (zelo dobro ali odlično) ne more biti relevantno, ocena je namreč odvisna od izpolnjevanja kriterijev po ZSPJS in uredbi, kar je v pristojnosti nadrejenih.

25Pritožba pa tudi sicer neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da tožnik ni ravnal visoko nad pričakovanji v zvezi z izvedbo postopka ob ugotovitvi posedovanja prepovedanega predmeta s strani zaprte osebe. Tožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede navedenega dogodka, ki jo je sprejelo na podlagi izpovedi poveljnika J.J., saj je tudi ta prepričljiva in notranje skladna. Tožnik v pritožbi vztraja, da opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo vplivati na oceno njegovega dela tako, da to ne bi bilo odlično ocenjeno. Glede na ugotovitev, da je bilo navedeno opozorilo tožniku izdano utemeljeno, je glede na vsebino kršitve iz tega opozorila (kršenje kodeksa javnih uslužbencev) povsem ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovega dela za leto 2017 ni mogoče oceniti z oceno odlično, ki izkazuje delo visoko nad pričakovanji.

26Zavrniti je treba tudi tožnikovo sklicevanje na diskriminatorno ravnanje tožene stranke glede ocenjevanja njegovega dela. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik v postopku ni navajal nobene relevantne okoliščine, ki bi bila vzrok za njegovo neenako obravnavo pri toženi stranki (te so primeroma naštete v 6. členu ZDR-1), zato ni mogoče presojati njegovega tožbenega zahtevka na tej podlagi. Iz tožnikovih trditev smiselno izhaja, da naj bi bil neenako obravnavan zato, ker ga nadrejeni ni maral oziroma je menil, da je tožnik v zavodu problem, to pa ni upoštevna osebna okoliščina pri neenaki obravnavi (te so npr. spol, starost, versko prepričanje ipd.). Glede na to, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bil zaradi svojega dela visoko nad pričakovanji upravičen do ocene "odlično", ocene za leto 2017 ni mogoče šteti niti za ravnanje trpinčenja na delovnem mestu, tudi sicer pa ob odsotnosti elementa ponavljanja oziroma sistematičnosti v predmetni zadevi pravilno ni bilo ugotovljeno trpinčenje na delovnem mestu, zaradi česar je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zavrnilo celotni tožnikov tožbeni zahtevek.

27Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper dopolnilni sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo predlog tožene stranke za povrnitev stroškov postopka z dne 28. 10. 2019 kot pravočasnega na podlagi smiselne uporabe sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Navedene določbe ni mogoče smiselno tolmačiti tako, da bi prišla v poštev tudi v primeru, kot je predmetni, ko je sodišče prve stopnje izvedlo več narokov za glavno obravnavo, nato pa po pridobitvi listinskih dokazov oziroma v predmetni zadevi izvedenskega mnenja stranki soglašata, da se glavna obravnava zaključi, ne da bi se razpisal še zadnji narok za glavno obravnavo. Glavna obravnava se je v predmetni zadevi res zaključila z izdajo sodbe sodišča prve stopnje dne 25. 10. 2019, vendar to ne pomeni, da se je postopek končal zunaj (brez) obravnave oziroma da so nastopile (druge) okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Tožena stranka bi morala stroške postopka, če je želela njihovo povrnitev, priglasiti najkasneje do zaključka glavne obravnave, torej do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 25. 10. 2019. Glede na to, da je stroške (o katerih ni bilo odločeno s sodbo) priglasila po tem, je treba tak predlog na podlagi določbe tretjega odstavka 163. člena ZPP zavrniti.

28Sodne odločbe, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, se nanašajo na drugačna dejanska in pravna vprašanja, zato v predmetni zadevi niso uporabljive. Druge navedbe iz pritožb za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

29Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi zoper dopolnilni sklep pa je bilo treba ugoditi in dopolnilni sklep spremeniti tako, da se predlog za povračilo stroškov z dne 28. 10. 2019 zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

30Tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe in njene dopolnitve, toženi stranki pa je skladno s 154. členom ZPP dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk po Odvetniški tarifi (OT) ter 2 % materialne stroške v višini 12,5 točk, skupaj 637,5 točke oziroma 382,50 EUR.

31S pritožbo zoper dopolnilni sklep pa je tožnik uspel, zato mu mora tožena stranka ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 2.884,50 EUR povrniti stroške za njeno sestavo v višini 300 točk, 2-odstotne materialne stroške 6 točk in 22 % DDV v višini 40,39 EUR, skupaj 223,99 EUR. Kar je tožnik zahteval iz naslova stroškov postopka več, nima podlage v veljavni Odvetniški tarifi. Svoje stroške odgovora na pritožbo zoper dopolnilni sklep glede na tožnikov uspeh s to pritožbo krije tožena stranka sama.

32Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov pritožbenega postopka je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 158,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.