VSL Sklep Cst 239/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o prodaji dolžnikovega premoženja, in sicer njegovih terjatvah do dolžnika E. P., kot izhajajo iz sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici s 16. 1. 2019, opr. št. Pg 117/2018 v povezavi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru s 4. 3. 2020, opr. št. Cpg 148/2019, gre pa za terjatve za plačilo 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2008 dalje do plačila, za plačilo 2.206.723,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2008 ter za povračilo stroškov pravdnih postopkov po navedenih sodbah v višini 59.456,05 EUR s pp in 10.739,21 EUR s pp z obračunanim skupnim stanjem na dan izdaje izpodbijanega sklepa (1. 6. 2020) v višini 4.578.488,38 EUR, ki je predmet prodaje, odloči tako, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe, izklicna cena se določi v višini 2.300.000,00 EUR in varščina se določi v višini 150.000,00 EUR.

2Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil in navedel, da je sklep napačen in nezakonit. Že na prvi pogled je očitno, da so bili pogoji javne dražbe pripravljeni na način, ki bo imel za posledico, da terjatve ne bo mogoče prodati in bo lahko upraviteljica ponovno predlagala, da naj se terjatev razdeli upnikom, zaradi česar bodo upniki poplačani v nižjem znesku. 374. člen ZFPPIPP kot osnovni in ključni vsebinski pogoj za prenos premoženja na upnike določa, da premoženja, ki sestavlja stečajno maso, ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški. Še 21. 4. 2020 je upraviteljica ocenjevala, da terjatve ni mogoče unovčiti oziroma bi s tem nastali nesorazmerni stroški. Iz tega pa izhaja, da je odločitev, da se postavi izklicna cena v višini 2.300.000,00 EUR ob hkratnem predlogu, da naj bi se dražba izvajala z zviševanjem izklicne cene, popolnoma nerazumna. Tako se terjatev ne bo prodala, stečajna masa pa se ne bo oblikovala z denarnimi sredstvi, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za delno poplačilo upnikov. Taka odločitev tudi krši temeljno pravilo ZFPPIPP, da se mora postopek voditi na način, ki bo za upnike najbolj koristen in jim zagotovil čim višje poplačilo. Do današnjega dne pa še nihče za to terjatev ni ponudil 2.300.000,00 EUR in na dveh dražbah v letu 2017 terjatev ni bila prodana (izklicna cena je bila 3.500.000,00 EUR in 3.000.000,00 EUR). V pogajanjih je tožena stranka ponudila 1.250.000,00 EUR, enak znesek pa je ponudila tudi Š. d. o. o., nihče pa ni ponudil več. Po objavi predloga upraviteljice z dne 21. 4. 2020 je le pritožnik ponudil plačilo 400.000,00 EUR, upnik E. D., ki se pojavlja kot pravni naslednik upnika Š. d. o. o., pa je podal izjavo, da se strinja s prenosom terjatve na upnike. Ni realno pričakovati, da se bo terjatev prodala za več kot 2.300.000,00 EUR. Pri tej družbi pa upraviteljica očitno ni opravila nobenih poizvedb v zvezi s pripravljenostjo odkupa terjatve. Sodišče je izpodbijani sklep izdalo na podlagi pomanjkljivih informacij, ki so posledica kršitve zakonskih določb. Pritožnik je še vedno pripravljen na pogajanja in v iskanje rešitve, ki bo sprejemljiva za obe pravdni stranki in bo imela za posledico efektivni denarni priliv v stečajno maso in realno poplačilo vsaj dela upnikov, predvsem prednostnih, kar se ob prenosu terjatve na upnike ne bo zgodilo. Upraviteljica in sodišče sta tako prekršila 47. člen ZFPPIPP. Prav tako je kršeno določilo 332. člena ZFPPIPP. Kršeno je tudi določilo 327. člena ZFPPIPP o dolžnosti pridobitve ocene vrednosti tega premoženja. Vrednost premoženja se je določila „na pamet“, pa tudi na način, iz katerega jasno izhaja, da do prodaje ne bi prišlo. Kršen je bil tudi 326. člen ZFPPIPP v zvezi z zbiranjem drugih informacij za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Do teh dejstev in okoliščin se sodišče ne opredeli, zato je sklep neobrazložen. Kršeno je bilo tudi določilo 331. člena ZFPPIPP, saj bi sodišče sklep o prodaji moralo izdati na podlagi mnenja upniškega odbora. Razlogi sodišča v zvezi s tem ne vzdržijo resne pravne presoje in predstavljajo kršitev pravil ZFPPIPP. Upniški odbor pa je tudi že podal svoje mnenje o vrednosti terjatve, ko je podal soglasje k sklenitvi sodne poravnave z E. P. za znesek 1.200.000,00 EUR, s čimer je vsaj posredno določil vrednost tega premoženja. Bistveno bolj primerno bi tudi bilo, da se dražba izvede z zniževanjem kupnine, kar bi omogočilo prodajo po čim višji ceni.

3Upraviteljica se je o pritožbi izjavila in navedla, da upnik ne navaja, po katerih členih je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožba je vložena izključno zaradi zavlačevanja postopka in pridobivanja časa, v katerem upnik poskuša zavarovati in odtujiti še tisto svoje premoženje, ki ga ima v Sloveniji. S svojimi pritožbami blokira delo, ne plača pa s pravnomočno sodbo dosojenega zneska terjatve in stroškov postopka, istočasno pa vse svoje premoženje prenaša na druge in ga odtujuje. Sodba je pravnomočna in izvršljiva 25. 4. 2020. Ni res, da upniki s prenosom terjatve ne bodo dobili nič, saj lahko sami nadaljujejo izterjavo, posebej glede na to, da je P. izjavil na naroku za osebni stečaj na sodišču v Kopru 4. 4. 2017, da ima dovolj sredstev za poplačilo. Doslej pa ni še nič plačal in na vse mogoče načine onemogoča izterjavo. Izklicna cena je bila določena na osnovi sodbe, ki je izvršljiva in je obrazložitev sodišča tudi podana. Prenos na upnike bo v primeru neuspešne prodaje izveden tudi zato, ker bi bili z izterjavo v stečajnem postopku preveliki stroški, ki jih v stečajni masi ni. Razlika od prejšnjih prodaj pa je v tem, da je sodba danes pravnomočna in izvršljiva. Razlogi za določitev izklicne cene so v izpodbijanem sklepu pojasnjeni. V letu 2019 so pred narokom glavne obravnave tekla pogajanja, ne pa sklenitev poravnave, od ponudbe za poravnavo pa je upnik sam odstopil. Terjatev se prodaja po pravilih ZFPPIPP, izklicna cena je glavnica in stroški, kot so bili dosojeni. 29. 4. 2020 je upnik podal predlog za poravnavo medsebojnih obveznosti in terjatev 400.000,00 EUR. Skupni dolg je sodišče izračunalo. Upnik bi bil za svoje terjatve do stečajnega dolžnika v stečaju privilegiran, prav tako ni dovoljen pobot. Ni pomembno, zakaj E. D. ne daje ponudbe. Ni tudi resnično, da bi bili v primeru plačila 400.000,00 EUR poplačani delavci v celoti, saj prednostne terjatve znašajo več.

4Pritožba ni utemeljena.

5Trditev upraviteljice, da naj pritožnik ne bi navedel, po katerih členih je izpodbijani sklep nezakonit, ni pravilna. Pritožnik je v pritožbi točno navedel, kateri členi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP naj bi bili kršeni.

6Tudi terjatve stečajnega dolžnika predstavljajo tako premoženje, ki se lahko ne le izterja, temveč tudi proda, kar niti ni sporno. Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da iz 326., 327. in 332. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti pred prodajo pridobljena ocena vrednosti premoženja. Vendar pa gre pri terjatvah za specifično premoženje, ki ima že izraženo denarno vrednost, zato posebna ocena vrednosti ni potrebna, tako da ta določila ZFPPIPP niso bila prekršena (o zbiranju drugih informacij za presojo najugodnejših pogojev prodaje bo obrazloženo v nadaljevanju).

7Terjatev do pritožnika je bil že dvakrat predmet postopka prodaje, izklicni ceni sta bili prvič 3.500.000,00 EUR, drugič pa 3.000.000,00 EUR. Ta postopka sta tekla že v letu 2017. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so se v vmesnem času spremenile okoliščine v zvezi s to terjatvijo, saj je stečajni dolžnik pridobil pravnomočno sodbo, s katero je pritožniku, ki je tudi dolžnik stečajnega dolžnika, naloženo plačilo terjatve – 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2008 dalje in 2.206.723,54 EUR z zamudnimi obrestmi od 12.6.2008 dalje ter stroškov postopka, na dan izdaje izpodbijanega sklepa (1.6.2020) je sodišče prve stopnje izračunalo, da terjatev tako skupaj znaša 4.578.488,38 EUR (tega pritožnik ne izpodbija). Glede na višino terjatve se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je primerna cena določena v višini 2.300.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje jasno in pravilno navedlo, kaj ga je vodilo pri določitve take cene. Upoštevano je bilo tudi določilo četrtega odstavka 331. člena ZFPPIPP.

8Pritožnik sicer meni, da je cena določena previsoko, ker do sedaj še nihče ni ponudil tako visokega zneska za to terjatev, prav tako tega zneska ni preverila upraviteljica. Vendar pa se višje sodišče strinja z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki upraviteljici ni naložilo, da naj pred podajo predloga za prodajo ponovno preverja, ali je Š. d.o.o. oziroma E. D. še pripravljen plačati za terjatev in koliko. Ob tem je upraviteljica sicer res najprej z vlogo z dne 21.4.2020 predlagala prenos terjatve na upnike, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem ni strinjalo in jo je z dopisom z dne 12.5.2020 (PD 581) pozvalo, da pripravi predlog prodaje na javni dražbi; upraviteljici tako ni mogoče očitati, da si je kar premislila, temveč je sledila jasnim navodilom sodišča prve stopnje in tudi obrazložila predlagano izklicno ceno. To ceno je preverilo sodišče prve stopnje in navedlo izčrpne razloge za ceno, ki jo je določilo, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Prav tako višje sodišče tudi nima pomislekov glede načina prodaje – z javno dražbo z zviševanjem izklicne cene. Vsebinsko gre za prvo prodajo po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo pritožniku naloženo, da stečajnemu dolžniku plača navedeno terjatev, pritožnik pa s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma v te razloge. Seveda je mogoče, da terjatev za to ceno ne bo prodana. Vendar pa je taka situacija predvidena tudi v zakonu, in sicer v četrtem odstavku 331. člena ZFPPIPP.

9Pri tem 47. člen ZFPPIPP res določa, da je postopek zaradi insolventnosti treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Ali je izklicna cena določena previsoko, bo dejansko pokazal šele sam postopek prodaje. Lahko da bi bila terjatev prej prodana, če bi bila kot način prodaje določena dražba z zniževanjem izklicne cene. Vendar pa gre v obeh primerih le za predvidevanje, praviloma pa je večja verjetnost za boljše poplačilo upnikov, če se bo cena zviševala.

10Pritožnik se tudi upira prenosu premoženja na upnike po 374. členu ZFPPIPP, način prodaje in izklicna cena pa naj bi kazala na to, da se želi terjatev prenesti na upnike, ne pa prodati. Dejstvo je, da se tu odloča o sklepu o prodaji, ne pa o prenosu premoženja na upnike. Zato ni pomembno, kako bi oziroma bo prenos premoženja vplival na poplačilo upnikov; o tem se bo presojalo, ko in če bo sodišče odločalo o prenosu po 374. členu ZFPPIPP. Tudi če bo prodaja po izpodbijanem sklepu neuspešna, pa to še ne pomeni, da bo terjatev avtomatično prenesena na upnike. Vsekakor pa je tudi prenos premoženja po 374. členu ZFPPIPP legitimen, saj je kot način poplačila upnikov določen v samem zakonu.

11Pravilne so pritožnikove navedbe, da sodišče izda sklep o prodaji na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora (prvi odstavek 331. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi je bil upniški odbor sicer oblikovan, vendar pa ima trenutno le dva člana, kar vse je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi njegovo stališče, da upniški odbor sploh ni sklepčen, saj se ga v nobenem primeru ne morejo udeležiti trije člani (primerjaj 90. člen ZFPPIPP). Stanje je torej trenutno tako, kot da upniški odbor sploh ne bi bil oblikovan, njegovega mnenja niti ni mogoče pridobiti (smiselno drugi odstavek 77. člena ZFPPIPP). Pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej izvesti vse aktivnosti v zvezi z imenovanjem novih članov upniškega odbora, šele nato pa po pridobitvi njegovega mnenja odločiti o prodaji, po oceni višjega sodišča ni pravilno. Imenovanje članov upniškega odbora teče dlje časa, ker upniki eden drugemu odrekajo pravico do sodelovanja v upniškem odboru, o vsem tem pa mora sodišče prve stopnje odločiti, njegove odločitve morajo biti tudi pravnomočne. To postopanje upnikov, ki meri tudi na oziroma povzroča zavlačevanje stečajnega postopka, pa nikakor ne more blokirati postopka unovčevanja premoženja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. Pri tem pa, kot poudarja tudi sam pritožnik, je upniški odbor že soglašal s sklenitvijo sodne poravnave s pritožnikom za znesek 1.200.000,00 EUR. Po oceni višjega sodišča bi to lahko pomenilo le, da se upniški odbor strinja s tako nizko ceno, nikakor pa ne, da cena ne sme biti višja. Vsekakor pa je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo svoje razloge za odločitev o prodaji, s katerimi se višje sodišče strinja, nobeden od upnikov, razen pritožnika, pa o sami prodaji očitno nima pomislekov, saj se ni pritožil nihče drug, niti člana upniškega odbora ne, ki bi lahko svoje mnenje izrazila tudi s pritožbo zoper izpodbijani sklep, kar velja tudi za vsakega drugega upnika, pa če je član upniškega odbora ali pa ne.

12Pritožnik se tudi sklicuje na to, da je sam pripravljen ponuditi plačilo 400.000,00 EUR, s čimer naj bi bili poplačani prednostni upniki. Ta znesek je nesramno nizek, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik tisti, ki mu je bilo s pravnomočno sodbo naloženo plačilo terjatve, vsekakor pa taka ponudba po oceni višjega sodišča predstavlja premajhen znesek, za katerega bi se lahko prodala terjatev v tej fazi postopka. Pritožnik se tudi ves čas sklicuje na koristi in čim boljše poplačilo upnikov, kar pa po oceni višjega sodišča meji že na zlorabo pravice do pritožbe. Ravno pritožnik je tisti, ki mu je bilo naloženo plačilo terjatve, ki znaša že več kot 4,5 mio EUR, izvira pa pravzaprav iz njegovega oškodovanja stečajnega dolžnika in s tem tudi njegovih upnikov, pa kljub pravnomočnosti sodbe ni plačal prav ničesar. Ponuja pa plačilo 400.000,00 EUR na račun te terjatve, kar bi dejansko za upnike pomenilo enako, kot da bi mu bil ostanek obveznosti odpisan oziroma odpuščen. Pritožnik tako lahko plača obveznost po pravnomočni sodbi, s čimer bi najbolje poskrbel za koristi upnikov, na kar se v pritožbi večkrat sklicuje. Ima pa upraviteljica tudi prav, da take pritožbe pomenijo zavlačevanje postopka.

13Izpodbijani sklep je tako pravilen in podrobno obrazložen, pri čemer je že vnaprej in tudi pravilno odgovoril na vse pomisleke, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi. Višje sodišče, ki ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.