UPRS Sodba I U 2009/2019-13

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Agencije RS za okolje št. 35400-169/2019-11 z dne 19. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Zahteva A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Prvostopenjski upravni organ je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega, upravljavca A. d. o. o.,... (v tem upravnem sporu stranka z interesom). Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2V obrazložitvi navaja, da vodi postopek spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi zahteve stranke z interesom za črtanje rezervoarja za gorivo D2 iz izreka tega dovoljenja in po uradni dolžnosti na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) preverja, ali je treba okoljevarstveno dovoljenje spremeniti, ker obratovalna varnost procesa ali dejavnosti zahteva uporabo drugih tehnik. Obratovalna varnost procesa je opredeljena v referenčnih dokumentih BAT. Za napravo za obdelavo odpadkov je relevanten Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/1147 z dne 10. 8. 2018 o določitvi zaključkov o najboljših razpoložljivih tehnikah (BAT) za obdelavo odpadkov v skladu z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Zaključki BAT). Poleg tega preverja tudi skladnost obratovanja naprave s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi Ocene možnosti onesnaženja tal in podzemne vode, ki mu jo je dne 14. 2. 2017 predložila stranka z interesom, kar se glede na drugi odstavek 30. člena Uredbe o vrsti dejavnosti, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (v nadaljevanju Uredba o vrsti dejavnosti) šteje za predložitev podatkov, ki jih ministrstvo v skladu z ZVO-1 zahteva ob spremembi dovoljenja po uradni dolžnosti. V postopku je treba na podlagi te ocene preveriti skladnost naprave s spremembo predpisov, izdanih zaradi novega Zaključka o BAT, v katerem so določene tudi najboljše razpoložljive tehnike BAT, ki se nanašajo na izredne razmere in nesreče.

3Kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice o neposredni grožnji naprave za javno vodno in komunalno omrežje, saj je stranka z interesom že v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja pridobila mnenje Komunalnega podjetja ... d.o.o., iz katerega izhaja, da ne nasprotuje odvajanju odpadne komunalne in industrijske vode v javno kanalizacijo in komunalno čistilno napravo ... Sprememba dovoljenja na to omrežje ne bo vplivala. Lastništvo zemljišč neposredno ob meji naprave ne predstavlja pravnega interesa za vstop v postopek, tožnica pa trditve, da njenim nepremičninam grozi negativen vpliv dejavnosti naprave ni podkrepila z dokazi. Naloge, ki jih ima tožnica po Zakonu o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), ji ne dajejo pravice do udeležbe, saj javni interes na področju tveganja za zdravje občanov varuje prvostopenjski organ. Stranka z interesom tudi nima prav, da gre pri tem, ko organ hkrati ugotavlja, ali gre za obrat manjšega ali večjega tveganja za okolje po Uredbi o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (v nadaljevanju Uredba o preprečevanju nesreč), za odločanje, ali je veljavno okoljevarstveno dovoljenje zakonito. Če za konkretni obrat velja ta Uredba, mora upravljavec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ki predvideva možnost sodelovanja javnosti. Tožnikova bodoča in pogojna pravna korist udeleževati se postopka po 86. členu ZVO-1 ne more predstavljati pravne podlage za udeležbo v tem postopku. Glede na navedeno zaključuje, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Pretekla okoljska nesreča, na katero se sklicuje tožnica, ni v povezavi s predvidenimi spremembami. Prav tako ne izkaže lastništva nad vodovodnim in komunalnim omrežjem, niti tega, da je ogroženo izvajanje javne gospodarske službe. Iz razlogov za uvedbo postopka po uradni dolžnosti pa tudi ni razvidno, da bi sprememba okoljevarstvenega dovoljenja omejevala ali oteževala izvajanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne vode ter oskrbe s pitno vodo po 149. členu ZVO-1, saj postopek spremembe po 2. in 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1 predvideva upoštevanje in izvedbo dodatnih ukrepov, ki se nanašajo na obratovalno varnost procesa in zagotavljanje manjših vplivov na okolje. Tudi, če bo dovoljenje posledično spremenjeno, se pritožnici pravni položaj ne more poslabšati, ampak se lahko izboljša, kar pomeni, da nima pravnega interesa, da bi v tem postopku varovala svoje interese. Zavrača tudi tožničine trditve, da ima položaj stranke, ker bi moral prvostopenjski organ, če bo ugotovil, da gre za obrat po Direktivi Seveso III¹, okoljevarstveno dovoljenje za IPPC napravo odvzeti, iz razloga, ker v tem postopku ne gre za presojo vprašanja, ali je veljavno okoljevarstveno dovoljenje zakonito.

5Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. Tudi v primeru, če toženka na podlagi 2. in 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1 predpisuje izvajanje Zaključkov BAT, to vpliva na pravni položaj tožnice, ki ima na zakonu utemeljen interes, da se dejavnost stranke z interesom izvaja v skladu z najvišjimi standardi. Standardi, katerih uveljavitev presoja toženka, obsegajo med drugim odvajanje in čiščenje odpadnih voda, hrup, tresljaje, onesnaženje zraka, varnost procesa ter preprečevanje nesreč, kar vse sodi med pristojnosti tožnice. Izpodbijana odločba navaja le BAT 1 in BAT 3, ne navaja pa, da Zaključki BAT obravnavajo emisije v vodo v samostojnem poglavju BAT 19. Ta med drugim ureja tehnike za zmanjšanje verjetnosti razlitja ter posledic prelitij in okvar v rezervoarjih in posodah, prekritje območij skladiščenja in obdelave odpadkov, ločevanje vodnih tokov ter ustrezno infrastrukturo za odvodnjavanje. Gre za zahteve, ki jih je treba urediti s konkretnimi posegi, stroga uveljavitev Zaključkov BAT pa znižuje stroške in dviguje kvaliteto izvajanja občinskih gospodarskih javnih služb. Ukrepi za izboljšanje požarne varnosti imajo potencialno znatni (negativni) vpliv na okolje, saj v času delovanja sistema požarne varnosti nastane neposreden vpliv odpadne vode na čistilno napravo .... Izbira med različnimi možnimi ukrepi po Zaključkih BAT ima zato neposreden vpliv na to čistilno napravo.

6Ne gre torej le za splošne obveznosti občine na področju varovanja okolja, ampak za konkretni osebni interes pravne osebe, ki izhaja iz lastninske pravice na komunalni infrastrukturi in obveznosti izvajanja obvezne gospodarske javne službe lokalnega pomena na podlagi 149. člena ZVO-1 v povezavi z 21. členom ZLS. Enak interes ima tožnica po 30. členu Uredbe o vrsti dejavnosti, saj ima kvaliteta podtalnice neposreden vpliv na izvajanje oskrbe s pitno vodo, ki je javna služba lokalnega pomena. Pravni interes utemeljuje tudi na določbah Direktive Seveso III, saj naj bi toženka v tem postopku ugotavljala, ali gre za obrat manjšega ali večjega tveganja za okolje v skladu s to direktivo, na podlagi tega pa bo morala stranka z interesom sprožiti nov postopek. Občine pa imajo posebno vlogo tudi v sistemu reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami po 37. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN). Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ji dovoli vstop v predmetni postopek in podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

7Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

8Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da ne obstaja pravna podlaga za to, da bi toženka v tem postopku presojala skladnost njene dejavnosti z Uredbo o preprečevanju nesreč. Tožnica navaja, da je Agencija Republike Slovenije za okolje njeno pobudo odstopila Inšpekciji Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju IRSOP) kot prijavo zaradi opustitve pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za obrat manjšega ali večjega tveganja za okolje. Ker IRSOP postopka ni sprožil, je očitno, da objekt ni Seveso obrat. V obravnavanem primeru ne poteka postopek spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za Seveso obrat, ampak za IED napravo. Tožnica ni zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da delovanje naprave dejansko negativno vpliva na njene nepremičnine, prav tako ni predložila dokazov. Sklicuje se na škodo zaradi požara, požar pa ni neposredno povezan s konkretnim postopkom. Tožnica tudi ni navedla, na katere njene zakonske naloge in odgovornosti naj bi vplival postopek in ni konkretizirano obrazložila morebitnih negativnih vplivov delovanja naprave. Skrb za občinsko premoženje je dejanski in ne ekonomski interes. Stališče toženke, da pride do posega v pravni položaj le, če bi se ta poslabšal, je pravilno. Ker postopek po 2. in 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1 predvideva izvedbo dodatnih ukrepov, ki se nanašajo na obratovalno varnost procesa in zagotavljanje manjših vplivov, pa se položaj tožnice ne more poslabšati. Prav tako tožnica ni pojasnila na kakšen način izvajanje Zaključkov BAT vpliva na njene pristojnosti in naloge. Četudi izvedba določene dejavnosti spada v njeno pristojnost, to ni dovolj za utemeljitev njenega pravnega interesa za vstop v upravni postopek, saj mora predložiti dokaze, na kakšen način bo v izvajanje dejavnosti negativno poseženo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov tega postopka.

9Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2020 navaja, da je že v postopku na prvi stopnji uveljavljala, da bi morala toženka v postopku preverjanja in spreminjanja dovoljenj zaradi sprememb predpisov in zaradi uskladitve obratovalne varnosti po 78. členu ZVO-1 vključiti tudi presojo ustreznosti določitve vplivnega območja. Njen pravni interes, da se jo vključi v postopek, izhaja tudi iz Aarhuške konvencije, ki določa dolžnost držav podpisnic, da vključijo javnost tudi kadar organ javne oblasti ponovno prouči ali dopolni pogoje za izvajanje dejavnosti. Vztraja pri tem, da je predmet postopka tudi to, ali bi morala biti IED naprava uvrščena med obrate tveganja skladno s SEVESO III direktivo. Opozarja na številne sodbe Sodišča Evropske unije, ki se nanašajo na razlago Direktiv v zvezi z obveznostjo držav, da zagotovijo sodelovanje "zadevne javnosti" v upravnih postopkih, ki lahko vplivajo na okolje. Sklicuje se na 6. člen Direktive 2014/52/EU, ki spreminja Direktivo 2011/92/EU, in zahteva, da morajo države članice v postopku presoje vplivov na okolje zagotoviti ustrezno udeležbo organom prizadete lokalne oblasti.

10Tožba je utemeljena.

11Sodišče uvodoma poudarja, da je v tej zadevi za odločitev bistveno le, ali je tožnica izkazala pravni interes za udeležbo v konkretnem postopku preverjanja in morebitne spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, ki teče po določbah 78. člena ZVO-1. Zato se do navedb tožnice v tožbi in stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ki presegajo okvir tega postopka, ni posebej opredeljevalo.

12Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari torej vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo.

13Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da toženka vodi postopek po prvem odstavku 78. člena ZVO-1, ki določa, da ministrstvo preveri okoljevarstveno dovoljenje in ga (med drugim) po uradni dolžnosti spremeni: - po spremembi predpisov, izdanih zaradi objave novega zaključka o BAT, ki se nanaša na glavno dejavnost določene naprave (2. točka); - če obratovalna varnost procesa ali dejavnosti zahteva uporabo drugih tehnik (5. točka). Poleg tega je predmet postopka sprememba na zahtevo stranke zaradi črtanja rezervoarja za gorivo.

14Tožnica je zahtevo za vstop v postopek utemeljevala na določbah 149. člena ZVO -1, določbah 21. člena ZLS ter v tožbi tudi na določbah 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN).

15Po prvi in drugi točki prvega odstavka 149. člena ZVO -1 sta oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode obvezni občinski gospodarski javni službi. Občina je torej dolžna zagotavljati oboje. Neutemeljena je tudi trditev toženke, da tožnica ni dokazala, da je lastnica vodovodnega in komunalnega omrežja. Tako po Zakonu o urejanju prostora (ZUrep-2), kot po prej veljavnih predpisih, je občina tista, ki je dolžna zagotavljati komunalno opremo, torej komunalno infrastrukturo. Posamezniki zagotavljajo zgolj priključke na to komunalno opremo. Poleg tega je 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) izrecno določil, da z dnem njegove uveljavitve² postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: -bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali - bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.

16Ker že zakon predpostavlja, da je gospodarska javna infrastruktura v lasti države in občin, po presoji sodišča poseben dokaz o njenem lastništvu ni potreben. Drugače bi bilo le, če bi se toženki pojavil dvom o tem, ali gre za javno infrastrukturo lokalnega ali državnega pomena oziroma za zasebni priključek, ta dvom pa iz izpodbijanih odločb ne izhaja.

17Nadalje občina po 21. členu ZLS samostojno opravlja številne lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. Zakon določa, da občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja v drugem odstavku tega člena naštete naloge, med katerimi so skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja (osma alineja) ter ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte (deveta alineja). V skladu z ZVNDN pa ima tožnica pristojnosti pri urejanju varstva pred nesrečami, saj 12. člen določa, da država in lokalna skupnost pri zagotavljanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v skladu s svojimi pristojnostmi, prednostno organizirata izvajanje preventivnih ukrepov. Po prvem odstavku 37. člena tega zakona pa občina ureja in izvaja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami na svojem območju, kar podrobneje definira drugi odstavek tega člena. Sodišče je te navedbe upoštevalo, čeprav stranski udeleženec ugovarja, da gre za tožbeno novoto, saj se tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanaša na prepoved navajanja novih dejstev in dokazov, tožničine navedbe pa niso nova dejstva, ampak gre za sklicevanje na pravno ureditev.

18Ker zakon občini izrecno daje naštete pristojnosti, se toženka ne more uspešno sklicevati na to, da javni interes varuje že organ. Toženka varuje javni interes kot interes splošne, neopredeljene javnosti. Sodišče pa je že zavzelo stališče, da lahko stranka svoj osebni pravni interes utemeljuje na varstvu zdravja in počutja svojih delavcev, ki delajo v obratu na lokaciji posega v okolje³. Enako mora veljati za občino, saj so z vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja, njena zunanja pojavnost prav njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi.

19Četudi je tožnica po citiranih predpisih dolžna zagotavljati oskrbo s pitno vodo, odvajanje odpadnih voda in je v interesu svojih občanov dolžna skrbeti za varstvo tal, vodnih virov ter za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, toženka trdi, da v primeru spremembe okoljevarstvenega dovoljenja v njen interes ne bo poseženo. Stališče, da te njene pristojnosti in obveznosti glede na predvidene spremembe niso relevantne, pa utemeljuje izključno s predmetom postopka, tj. s tem, da gre za postopek spremembe po 2. in 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. To po njenem prepričanju predvideva upoštevanje in izvedbo dodatnih ukrepov, ki se nanašajo na obratovalno varnost procesa in zagotavljanje manjših vplivov na okolje. Na podlagi tega zaključi, da se tožnici, če bo dovoljenje spremenjeno, pravni položaj ne more poslabšati, ampak se lahko kvečjemu izboljša.

20Po presoji sodišča je takšen zaključek v tej fazi postopka (ko se presoja tožničin položaj stranskega udeleženca) preuranjen. Res je sicer, da je namen novih Zaključkov BAT, ki se med drugim nanašajo tudi na optimizacijo porabe vode, zmanjšanje količine ustvarjenih odpadnih voda in preprečevanje ali, kjer to ni mogoče, zmanjšanje emisij v tla in v vodo (BAT 19 in 20) ter preprečevanje ali omejevanje okoljskih posledic nesreč in incidentov (BAT 21), zmanjšati negativne vplive na okolje. Vendar samo dejstvo, da so v Zaključkih BAT predvideni ukrepi za izboljšanje obratovalne varnosti, varstva pred nesrečami in za zagotavljanje manjših vplivov na okolje (katerih vsebine toženka sicer ni pojasnila), še ne zadošča za zaključek, da se izboljšuje položaj tudi tožnici oziroma (kar je bistveno) da položaj tožnice zaradi izvedbe teh ukrepov ne bi mogel biti poslabšan.

21Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (sklep X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019) s kakšno stopnjo dokazanosti morajo osebe, ki zahtevajo položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, izkazati svoj pravni interes za udeležbo. In sicer, da mora glede na stališča Sodišča Evropske unije za dosego cilja širokega dostopa "zadevne javnosti" do sodnega varstva v okoljskih zadevah za izdajo sklepa, s katerim se osebi prizna položaj stranke, ki je po svoji naravi procesni sklep, zadostovati že nižji dokazni standard, tj. izkaz verjetnosti ali še nižji. O utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca se ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka.

22V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca torej zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.

23Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo že iz navedenih razlogov se o razlogih, ki jih stranke navajajo v zvezi z obrati, ki predstavljajo tveganje za okolje in je zadnje potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obrat po 68. členu ZVO-1 ni izrekalo.

24Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj v konkretnem primeru za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

25Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodišče je zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je zastopala interes stranke, ki v tem postopku ni uspela.

¹ Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES
² To je z dnem 2. 7. 1993.
³ Glej I U 1124/2016 z dne 14.12.2017.