37. člen ZVNDN

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN)

Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi. V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.

Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

Če je prva toženka štela, da je dolžna sanirati nevarno plazišče, je odgovorna za tisto škodo, ki je nastala, ker ga ni sanirala. Odgovorna pa je: 1. če je lahko predvidela nevarnost (torej ugotovila, da gre za nevarno plazišče), 2. če bi plazišče in posredno hišo tožnikov sploh lahko (in dovolj hitro) zavarovala, 3. če pri ugotavljanju nevarnosti in možnosti ukrepanja ni ravnala, tako kot je (bilo) treba (tako torej, kot ji nalaga ZVNDN) oziroma če je ravnala protipravno, 5. če je vtoževana škoda v vzročni zvezi z njenim protipravnim ravnanjem in 6. če se ne razbremeni krivde.