VSL Sodba I Cpg 338/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 59.807,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 55,00 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama je nesporno, da sta 19. 11. 2010 sklenili Pogodbo o varovanju lastnine in premoženja št. 000 (v nadaljevanju Pogodba) ter 23. 4. 2014 aneks št. 5 (priloga B3), s katerim sta prvič spremenili ceno za fizično in dodatno fizično varovanje. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka opravila storitev fizičnega varovanja in dodatnega fizičnega varovanja. Sporna je le zaračunana cena za te opravljene storitve. Konkretno, ali je tožeča stranka z vtoževanimi računi, ki se nanašajo na opravljene storitve v obdobju od 1. 5. 2017 do 30. 4. 2018, obračunala storitev (dodatnega) fizičnega varovanja v skladu s cenami, ki sta jih pravdni stranki dogovorili v aneksu št. 7 (kot to trdi tožeča stranka) ali pa je tožeča stranka samovoljno povišala cene teh storitev in zato do plačila vtoževanega zneska ni upravičena (kot to trdi tožena stranka).

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka s strani tožene stranke podpisanim aneksom št. 7 ne razpolaga. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da bi bil sklenjen ustni dogovor za spremembe cen, po katerih je zaračunala storitve v vtoževanih računih. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7Drži stališče pritožnice, da sta pravdni stranki v 14. členu Pogodbe predvideli, da se lahko pogodbeno dogovorjena cena po 31. 12. 2011 spremeni. Vendar ne samodejno, temveč le z dogovorom in s podpisom aneksa k tej pogodbi.¹ Za cene, po katerih je tožeča stranka zaračunala storitve v vtoževanih računih, pa pravdni stranki nista sklenili ne ustnega ne pisnega dogovora (da aneksa št. 7 tožena stranka ni podpisala, je priznavala že sama tožeča stranka). Pravzaprav je tožeča stranka trdila le, da je bilo „dogovorjeno zvišanje cene, kot je razvidno iz aneksa št. 7“, kar je pavšalno (tožeča stranka ni pojasnila kdaj, kje in s kom naj bi takšno ceno dogovorila) in tudi sicer nedokazano (zakoniti zastopnik tožeče stranke ni mogel potrditi, da se je on dogovarjal za povišanje cen po aneksu št. 7 niti ni znal prepričljivo izpovedati o nobeni drugi okoliščini domnevnega dogovora). Kaj takega tudi ne bi bilo logično (tožena stranka ima 600 zaposlenih ter par 100 kooperantov in podizvajalcev, tako veliko družbo pa je nemogoče voditi na podlagi ustnih dogovorov) in bi bilo v nasprotju z zavezami, ki sta jih zapisali v Pogodbi (da morajo biti aneksi sklenjeni v pisni obliki), kot tudi določbami Zakona o zasebnem varovanju (ta v tretjem odstavku 11. člena med drugim določa, da je pogodba o varovanju, ki ni sklenjena v pisni obliki, nična, zato je skladno z drugim odstavkom 51. člena OZ pisna oblika pogoj tudi za veljavnost aneksa).

8Na obstoj dogovora tudi ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je tožena stranka vse račune, ki so ji bili izdani na podlagi cen iz aneksa št. 6 in štiri račune na podlagi cen iz aneksa št. 7 v celoti poravnala. Do plačila računov je namreč prišlo zaradi malomarnega dela toženkinega prejšnjega nabavnika, ki ni preveril (čeprav bi moral), ali so izstavljeni računi tožeče stranke imeli podlago v naročilnici ali v pogodbi (v konkretnem primeru je za aneks št. 7 evidentno niso imeli, zato nabavnik tega plačila ne bi smel izvesti). Čim je tožena stranka to napako nabavnika ugotovila, je sporne račune, izdane po 1. 5. 2017, začela plačevati samo še do višine urne postavke, ki je bila dogovorjena v aneksu št. 5.

9Ob tako ugotovljenih okoliščinah in ob dejstvu, da je tožena stranka vseskozi zanikala obstoj dogovora o višjih cenah iz aneksa št. 6 in 7, tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče šteti, da je tožena stranka s plačilom računov do 1. 5. 2017 konkludentno soglašala z višjo ceno za opravljene storitve, ki bi jo zavezovala še v bodoče. Sprejem takšnega stališča, torej da bi se s preteklimi plačili naročnik zavezal, da bo moral plačevati enostransko določene cene tudi potem, ko bi ugotovil, da s spremembo cen ni nikoli soglašal, bi naročnika spravil v bistveno slabši in nepošten položaj v razmerju do izvajalca, zato takšni razlagi ni mogoče nuditi pravnega varstva. Za ugoditev zahtevku prav tako ni mogoče uporabiti teorije o realizaciji, na katero se opira pritožnica, saj se s slednjo lahko sanira le nepravilna oblika sicer doseženega soglasja volj o sklenitvi pogodbe (ali npr. aneksa), ne more pa se z njo nadomestiti manjkajočega soglasja volj za sklenitev pogodbe (aneksa). Povedano drugače: konvalidacija pogodbe (aneksa) brez soglasja o sklenitvi ni mogoča.

10Pritožnica sicer vztraja, da je bil povod za kasnejše delno neplačevanje računov spor tožene stranke z drugo družbo, povezano s tožečo stranko, vendar so te njene pavšalne in ovržene z izpovedbama prič G. in M.; slednji sta se razlikovali zgolj v delu, v katerem sta omenjena pojasnjevala, zakaj je prejšnji nabavnik Š. prenehal opravljati delo pri toženi stranki (G. je izpovedal, da so ga odpustili zaradi slabega dela, M. pa, da je prenehal opravljati delo pri toženi stranki, ker se je posvetil kmetijstvu). Tudi če Š. tožena stranka ni odpustila, to še ne pomeni, da ni imela pravice prenehati plačevati račune v višini, ki je presegala pisno dogovorjeno ceno.

11Pritožnica nadalje skuša prepričati, da je bilo med pravdnima strankama običajno, da je bil dogovor sklenjen ustno, nakar je tožeča stranka toženi stranki poslala v podpis aneks z dogovorjeno vsebino, tožena stranka pa je tak dogovor, kljub temu da podpisanega aneksa ni vrnila, spoštovala. Vendar to ne drži. Pravdni stranki sta predhodne (nesporne) anekse sklepali v pisni obliki, enako tudi temeljno pogodbo. Ravnanja, kot ga opisuje pritožnica, zato nikakor ni mogoče šteti kot običaj, vzpostavljen med pravdnima strankama.

12Pritožnica navaja tudi, da je nelogično, da bi samovoljno in enostransko zvišala ceno varovanja in toženi stranki pričela pošiljati zvišane račune ter pri tem računala, da tožena stranka tega ne bi opazila. Višje sodišče v zvezi s tem očitkom poudarja, da tožeča stranka ni niti (ustrezno) zatrjevala (kaj šele dokazala), da je cene iz aneksa št. 7 zvišala v dogovoru s toženo stranko. Argumentum a contrario je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih je zvišala samovoljno in enostransko ter da zato do plačila ni upravičena. Na kaj je oziroma ni računala tožeča stranka pri sprejemu te odločitve, za odločitev ni bistveno.

13Nerelevantna pa je tudi pritožbena navedba, da sta pravdni stranki septembra 2015 sklenili ustni dogovor o povišanju cen varovanja (le-ta se nanaša na aneks št. 6, ki v tej zadevi ni odločilen). Nedovoljena pritožbena novota pa je navedba, da je direktor tožeče stranke M. B. sodeloval pri dogovarjanjih glede višine cene varovanja (tožeča stranka je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da sta bila na sestanku z dne 7. 9. 2015 prisotna le zakoniti zastopnik tožene stranke in A. B.). Pritožbene navedbe, da so se na sestanku v septembru 2015 pogovarjali tudi o gradnji hale ter nakupu avtomobilov in da so bili ti posli realizirani, se nanašajo zgolj na izpovedbe strank in prič (trditev v tej smeri tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala), zato v pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevane (prvi odstavek 337. člen ZPP).

14Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Kar dokazuje dejstvo, da se prva štiri leta pogodbeno dogovorjena cena ni spreminjala, ko sta jo stranki prvič spreminjali, pa sta to storili s pisnim aneksom.