VSL Sodba II Cp 2137/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 7.955,54 EUR (15.535,79 EUR namesto 7.580,25 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 320,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 7.580,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.190,47 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (točka III izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, oziroma podredno, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožnik sodišču očita, da je odločitev v celoti nekritično oprlo na mnenje izvedenca J. Š. in izpovedbo gradbene inšpektorice N. N., čeprav je ugotovitvam izvedenca in izpovedbi omenjene priče ves čas utemeljeno nasprotoval. Izvedensko mnenje je kljub številnim dopolnitvam pomanjkljivo. Pa tudi nelogično, saj izvedenec, ki ugotovi, da je tožnikova hiša solidno grajena in vzdrževana, zaključi, da je za zamakanje kriva slaba kvaliteta medposestnega zidu in neizvedena hidroizolacija. Izvedenec je prav tako napačno izmeril razdaljo med obema stavbama v kletni etaži in višino temeljev obeh stavb. Izvedenec pri oceni stroškov sanacije ni upošteval, da je toženec v izkopan jarek med stavbama nasul beton do višine 20 cm nad temelji tožnikove hiše in 1,10 m v globino (do višine temeljev svoje hiše). Ker bo po ugotovitvi izvedenca šele s projektom sanacije možno realno določiti stroške sanacije, njegova ocena stroškov ne more biti dejanska podlaga sodbe. Drenaža (položitev drenažne cevi po dnu medprostora med hišama), ki jo izvedenec predvideva kot način sanacije, zaradi omenjene betonske kocke ni izvedljiva. Izvedenec ni predvidel tehnične rešitve o zajemu vode pred obema stavbama, tako da meteorne vode ne bi zatekale v tožnikovo hišo. Stališče sodišča, da mnenja družbe S., d. o. o. ne bo upoštevalo, ker R. V., ki bi mnenje obrazložil, ni izvedenec, poleg tega nima ustrezne stopnje izobrazbe, je v nasprotju s pravili dokazovanja. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca. Trditve gradbene inšpektorice, da je gradnja toženčeve hiše skladna z gradbenim dovoljenjem, oziroma da so na hiši izvedena dopustna odstopanja, so nezakonite. Ne gre zgolj za napačno uporabo materialnega prava, temveč za očitno nepravilno voden upravni postopek. Zaradi napačnega stališča o prekluziji sodišče ni upoštevalo mnenja UE o dovoljenih odstopanjih od gradbenega dovoljenja. Glede pravno pomembnega dejstva, v kakšnem stanju je tožnikova hiša, je sodišče zaslišalo tožnikove prijatelje, nato pa njegovih izpovedb zaradi pristranskosti ni upoštevalo. Za odločanje o tem, ali je bila gradnja skladna z gradbenim dovoljenjem, bi bil potreben le jasen odgovor izvedenca o (ne)skladnosti. Takšnega odgovora izvedenec ni dal. Materialnopravno napačna je tudi odločitev o soprispevku. Stanje hidroizolacije v stavbi, zgrajeni leta 1955, ne more šteti kot soprispevek oškodovanca k nastali škodi. Da bi toženec preprečil škodo, bi moral izvesti gradnjo skladno z gradbenim dovoljenjem; zid bi moral postaviti na medposestni meji od temeljev do višine svojega slemena ter ustrezno obdelati stik obeh stavb. Obveznost, da so sosedje, ko izvejo za bodoči gradbeni poseg, dolžni svoje stavbe spremeniti tako, da bodo vzdržale posege na sosednjem zemljišču, v veljavni zakonodaji nima podlage.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnik zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala na njegovem objektu zaradi zamakanja, ki naj bi bilo posledica neizvedenega odvodnjavanja meteornih voda na sosednjem zemljišču, ter škode, ki naj bi bila posledica nemožnosti uporabe delov objekta in vrta. Tožnik v pritožbi podaja razloge, ki se nanašajo na odločitev o delu tožbena zahtevka, s katerim je uveljavljal povrnitev škode zaradi zamakanja (iz tega naslova je zahteval 62.500 EUR oziroma 63.500 EUR,² prisojeno pa mu je bilo 7.580,25 EUR).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je toženec na parceli 356/6, k. o. ..., ki meji na tožnikovo nepremičnino (tožnik je ¾ solastnik parcele 354/0, k. o. ...), na kateri stoji stanovanjska hiša, leta 2008 porušil obstoječi objekt in začel z gradnjo novega, - da toženec, ki je gradnjo izvajal na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, gradnje ni dokončal (zgradil je klet, pritličje s prvo ploščo in prvo nadstropje s ploščo, ostrešje in streha pa še nista izvedena), - da se tožnikova in toženčeva hiša (skoraj) stikata v prvem nadstropju, v kletnem delu pa je med njima razmak (od 70 do 100 cm), pri čemer takšna gradnja ni neskladna (gradbeno dovoljenje ne določa, da se morata objekta stikati v vseh etažah), - da je v vmesni prostor med hišama vdirala meteorna voda, ki je povzročila zamakanje kletnih zidov tožnikove hiše, in - da kletni zidovi tožnikove hiše niso hidroizolirani, poleg tega so izdelani iz betona s slabo mikrostrukturo (v primeru uporabe slabe granulacije peščenih materialov za izdelavo betona je prepustnost za vodo večja).

7V pritožbenem postopku ni več sporno, da je dokazni postopek potrdil tožbeno tezo, da toženec ni uredil odvodnjavanja meteornih voda okrog svojega objekta, zaradi česar je meteorna voda lahko vdrla v prostor med objektoma³ in povzročila zamakanje kletnega zidu tožnikovega objekta (ugodilni del sodbe je pravnomočen). Sodišče prve stopnje je toženca delno razbremenilo odškodninske odgovornosti, saj je presodilo, da je tožnik s tem, ko na svojem objektu (ne ob njegovi gradnji⁴ ne ob gradnji toženčevega objekta v letu 2008) ni izvedel hidroizolacije in ko je pri gradnji uporabil nekvaliteten beton, prispeval k nastanku škode. Ocenilo je, da obe pravdni stranki nosita enak delež odgovornosti, torej vsaka do 50 % (prim. 171. člen OZ⁵).

8V dokaznem postopku ugotovljena dejstva, da tožnikov objekt nima izvedene hidroizolacije ter da so betonski zid in temelji objekta iz betona s slabo mikrostrukturo (bolj prepustno za vodo), ne utemeljujejo materialnopravnega zaključka o tožnikovi soodgovornosti. Pritožba utemeljeno napada materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik na svojem objektu izvesti hidroizolacijo in pri gradnji uporabiti kvalitetnejši beton. To bi bil dolžan storiti, če bi mu tako nalagal veljaven pravni red (česar toženec ni zatrjeval), ne pa kot odziv na gradnjo na sosednjem zemljišču. Tožnikova opustitev bi bila torej lahko upoštevna le, če bi mu pravni red nalagal določeno dolžnostno ravnanje. Ker pa tožnik ni opustil kakšnega dolžnostnega ravnanja, ni podlage za njegovo soodgovornost. Toženčeva gradnja, ki je vplivala na pot meteornih voda, je bila edini (izključni) pravno relevantni vzrok za nastanek škode (če te gradnje ne bi bilo, oziroma, če bi bila gradnja izvedena tako, da bi predvidela ustrezno odvodnjavanje meteornih voda, najverjetneje ne bi prišlo do zamakanja). Opisana zmotna uporaba materialnega prava je narekovala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

9Na pobudo obeh pravdnih strank se je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izčrpno ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec sporno gradnjo izvajal v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Gre za vprašanje, ki pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ni bilo pravno odločilno, zato izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (prim. 213. člen ZPP). Dokaz o tem, da je gradnja skladna,⁶ graditelja še ne oprosti odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Škoda namreč lahko izvira tudi iz gradnje, ki je izvedena v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Glede na vsebino odločitve je očitno, da je bilo takšno tudi stališče sodišča prve stopnje (kljub ugotovitvi o skladni gradnji je sprejelo materialnopravni zaključek o toženčevi odškodninski odgovornosti). Pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na vse pritožbene navedbe, temveč le na navedbe, ki so odločilnega pomena, torej tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni očitki, s katerimi tožnik napada ugotovitev sodišča prve stopnje (oprto predvsem na mnenje izvedenca J. Š. ter izpovedbo in izjavo⁷ gradbene inšpektorice N. N.), da je toženec gradil v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja,⁸ glede na navedeno ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na domnevne postopkovne kršitve. Sodišče prve stopnje v dokazno oceno pravilno ni zajelo mnenja družbe S., d. o. o. (priloga A31), pa tudi izpovedbe priče R. V., ki je v imenu družbe po tožnikovem naročilu izdelal mnenje. Izven postopka pridobljeno mnenje ne zagotavlja nepristranskosti (izvedenca) in kontradiktornosti, zato lahko predstavlja le del strankinih navedb. Upoštevanje izpovedbe osebe, ki je takšno mnenje izdelala, oziroma obrazložila, bi predstavljalo obid tega pravila. Ne glede na to, da se je na načelni ravni mogoče strinjati s pritožnikom, da prijateljska vez priče s stranko ni avtomatično podlaga za oceno o pristranskosti priče, dokazna presoja sodišča prve stopnje, ki ne zajema vsebine izpovedbe priče (tožnikovega prijatelja J. U.) o stanju tožnikove hiše, ni pomanjkljiva oziroma napačna. Glede na ugotovljeni vzrok za zamakanje kletnega zidu tožnikove hiše, v povezavi z zgoraj izraženim materialnopravnim stališčem, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da gre za nerelevantno izpovedbo, pravilna; stanje tožnikove hiše ni (več) pravno odločilno dejstvo.

11Ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu in stroških sanacije škode temeljijo na izvedenskem mnenju, ki mu tožnik očita, da je pomanjkljivo. Izvedenec J. Š. je izdelal izvedensko mnenje, ki ga je na podlagi pripomb pravdnih strank še devetkrat dopolnil (sedemkrat pisno in dvakrat ustno). V svoji zadnji pisni dopolnitvi je (ponovno) pojasnil, da bo sanacija obsegala: odstranitev betonskega tlaka med objektoma, izvedbo drenaže med hišama z drenažnimi cevmi, sanacijo zidov tožnikovega objekta (z injektiranjem stika zidu in temelja, hidroizolacijo stene z izravnavo s cementno malto in varjenjem bitumenskih trakov ter sanacijo ometov) in zapolnitev prostora med objektoma s kamenim agregatom. Ocenil je, da bi skupni stroški sanacije znašali 20.714,38 EUR (v izpodbijano sodbo je napačno povzet znesek 20.214 EUR⁹). Na pomislek glede možnosti izvedbe drenaže, ponovno izražen v pritožbi, je izvedenec odgovoril, da bo drenaža najverjetneje izvedena nad betonom, ki ščiti temelje tožnikovega objekta in zemljino pod njimi pred posedanjem. Dopustil pa je tudi možnost, da bo sanacija, potem ko bo izveden izkop prvotnega nasutja, potekala na drugačen način. Izvedenec je pojasnil, da njegova ocena stroškov zajema količine in dejanske cene, točne vrednosti pa bo mogoče ugotavljati na osnovi potrebne projektne dokumentacije in zbiranja ponudb potencialnih izvajalcev. Zmotno je stališče pritožbe, da ocena stroškov sanacije ne more biti dejanska podlaga sodbe. Ker nastala škoda še ni bila odpravljena, je ocena stroškov sanacije (in v njej predviden način sanacije), ki jo je po več ogledih stanja na terenu na podlagi svojega znanja in izkušenj izdelal izvedenec, v tem postopku edina podlaga za odločanje o višini odškodninskega zahtevka. Pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost te ocene. Tožnik vtožuje povračilo že nastale škode, zato izvedenec med ukrepe sanacije utemeljeno ni zajel tudi ukrepov oziroma stroškov, povezanih z ureditvijo odvodnjavanja meteornih voda (pritožba omenja zajem voda pred objektoma). Toženec (oziroma njegov pravni naslednik) bo moral v izogib nastajanju nadaljnje škode (tj. škode, ki ni zajeta z obravnavanim odškodninskim zahtevkom) v okviru dokončanja gradnje urediti tudi odvodnjavanje meteornih voda. Po ugotovitvi izvedenca namreč v primeru dokončanja gradnje (in ureditve odvodnjavanja) vlaga v steni tožnikovega objekta ne bo (oziroma ne bi bila) več posledica zamakanja med objektoma.

12Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Na podlagi ocene, da je mnenje izvedenca J. Š. strokovno prepričljivo argumentirano, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imenovalo novega izvedenca. Navedenemu je treba še dodati, da je protispisna pritožbena navedba, da je tožnik podal predlog za dokazovanje z novim izvedencem. Čeprav je tudi po zadnjem ustnem podajanju mnenja na naroku 10. 5. 2018 v svojih pisnih vlogah in na naroku (glej zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 7. 2. 2019) izražal nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca J. Š., tožnik po zaključku dokazovanja z izvedencem zatrjevanega predloga ni podal.

13Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo, ter izpodbijano sodbo spremenilo v točki I izreka tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, zvišalo za 7.955,54 EUR (znesek 7.580,25 EUR je nadomestilo z zneskom 15.535,79 EUR¹⁰). Glede na zapis v točki II izreka („Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače se zavrne.“) sprememba zavrnilnega dela izpodbijane sodbe ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče je v ostalem delu pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

14Odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka izpodbijane sodbe) temelji na kriteriju uspeha pravdnih strank, določenem ločeno po temelju in višini. Na podlagi ugotovitve, da je tožnikov skupni uspeh v pravdi 30 % (50 % uspeh po temelju, 10,6 % uspeh po višini), je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik iz naslova pravdnih stroškov tožencu dolguje 2.190,47 EUR. Ne glede na materialnopravno nepravilen pristop (v tej zadevi ni podlage za izračun uspeha strank ločeno po temelju in višini, tožnikov dejanski uspeh v pravdi je 21,7 %¹¹) pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peius v stroškovno odločitev ni poseglo (359. člen ZPP).

15Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo delno uspel (14 %¹²), zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 320,33 EUR (14 % od skupnega zneska pritožbenih stroškov 2.288,05 EUR, ki zajemajo 1125 točk oziroma 675 EUR za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT,¹³ materialne stroške 21,25 točk oziroma 12,75 EUR, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek 1.449 EUR). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) od vročitve predmetne sodbe, v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato toženec ni upravičen do povrnitve (sorazmernega dela) pritožbenih stroškov (155. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami
² Tožnik je za škodo zaradi zamakanja v letu 2007 zahteval povrnitve škode v višini 1.000 EUR, preostali vtoževani znesek (62.500 EUR) se nanaša na škodo zaradi zamakanje v kasnejšem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje je del odškodninskega zahtevka (1.000 EUR) zavrnilo zaradi zastaranja. Pritožnik ne nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zastaranje dela terjatve.
³ V postopku imenovani izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da je meteorna voda v prostor med objektoma najverjetneje prišla posredno po fasadi višjega tožnikovega objekta, saj stik med tožnikovim objektom in toženčevo zadnjo medetažno konstrukcijo ni 100 % zatesnjen (glej sedmo dopolnitev izvedenskega mnenja na listovni številki 382 - 395 v spisu).
⁴ Leta 1955, kot izhaja iz tožnikovih navedb oziroma leta 1952, kot izhaja iz toženčevih navedb.
⁵ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami
⁶ Neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim (12.2. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 110/2002, s spremembami in dopolnitvami)
⁷ Na listovni številki 673, 674 v spisu.
⁸ V ta okvir sodi tudi pritožbeni očitek o neizvedbi dokaza (vpogled mnenja UE o dovoljenih odstopanjih od gradbenega dovoljenja) zaradi napačnega stališča o prekluziji.
⁹ Po izpodbijani sodbi prisojeni znesek 7.580,25 EUR predstavlja polovico zneska 15.160,50 EUR, ta znesek pa predstavlja tri četrtine zneska 20.214 EUR (izračun upošteva tožnikov 50 % soprispevek in tri četrtinski solastniški delež na nepremičnini).
¹⁰ Upoštevajoč tožnikov solastniški delež na nepremičnini predstavlja znesek 15.535,79 EUR tri četrtine po izvedencu ocenjenih stroškov sanacije (tri četrtine zneska 20.714,38 EUR).
¹¹ Od zahtevanih 71.500 EUR mu je bilo prisojenih 15.535,79 EUR.
¹² Glede na pritožbene razloge je vrednost izpodbijanega dela sodbe 54.919,75 EUR (62.500 EUR - 7.580,25 EUR).
¹³ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015