VSM Sklep III Cp 25/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ukrep podrobneje naveden v prvi in drugi alinei I. točke izreka nasprotnemu udeležencu določi v trajanju 6 mesecev od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu od vročitve sklepa za obdobje 12 mesecev prepove vstop v stanovanje v katerem živi predlagateljica, prav tako pa se mu prepove zadrževati se v bližini stanovanja na naslovu, kjer živi predlagateljica, razen v času predaje in prevzema ml. otrok ob začetku in zaključku stika z očetom (I. točka izreka). V II. točki izreka je v primeru kršitve izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR ter v III. točki izreka odločilo, da ugovor zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve in v IV. točki izreka odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti stroške predmetnega postopka, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da v predlogu ni nikjer ustreznih trditev glede pravočasnosti predloga za izrek ukrepa, prav tako sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerega določila iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) je izreklo ukrep, s tem pa sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o pravočasnosti predloga predlagateljice, s čemer je storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo zgolj na izpovedbo predlagateljice in z njene strani predlaganih prič ter zmotno zaključilo, da se v postopku po ZNPD uporablja nižji standard materialne resnice. ZPND ne določa, da bi bil v postopkih po zakonu nižji standard materialne resnice, kot to zmotno navaja sodišče, saj se uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sicer pa postopek ni potekal po 22.d členu ZPND, saj je bil predlog vročen predlagatelju v odgovor. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, slednje pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, sicer pa sodišče ni zaslišalo niti ene izmed prič nasprotnega udeleženca, ki bi lahko povedale o drugi plati zgodbe, prav tako ni obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedbi nasprotnega udeleženca, ki je zanikal, da bi nad predlagateljico izvajal kakršnokoli nasilje. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič nasprotnega udeleženca, je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ker sodišče ni neposredno zaslišalo priče C. C., pa je slednje tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost postopka, v zadevi pa se postavlja tudi vprašanje potrebnosti in sorazmernosti izreka ukrepa, saj je nasprotni udeleženec izpovedal, da je v stanovanju predlagateljice bil zgolj enkrat zaradi primopredaje bivšega najemnika. Po mnenju nasprotnega udeleženca tako ukrep ni bil potreben, tudi če bi bile izkazane vse trditve predlagateljice o ravnanju nasprotnega udeleženca in je ukrep nesorazmeren ter ni v skladu z namenom določil 19. člena ZPND, v posledici slednjega se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, sodišče pa je tudi izreklo napačen pravni pouk, saj ni odločalo na podlagi 22.d člena ZPND in je zoper predmeten sklep dovoljena pritožba. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrne, vse s stroškovnimi posledicami.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni podana. Sklep sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5Iz navedb predlagateljice izhaja, da ji je nasprotni udeleženec v mesecu maju 2019 na njivi, ko sta se začela pogovarjati o ločitvi, grozil z ubojem, v kolikor ga bo zapustila, prav tako pa ji je ves čas izrekal najhujše žaljivke „kurba, prasica, nesnaga“, kar vse kaže na to, da je predlog, ki je bil podan s strani predlagateljice z dne 18. 9. 2019, podan znotraj zakonsko določenega šestmesečnega roka v skladu z 22.b členom ZPND, ne glede na dejstvo, da sodišče izrecno datuma ni navedlo, s tem pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, sama pravočasnost predloga pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni bila sporna.

6Pritožba nadalje graja odločitev sodišča, ki ni zaslišalo predlaganih prič nasprotnega udeleženca.

7V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in ker je ukrep začasen. Sodišče mora izvesti tiste dokaze, na podlagi katerih bo ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice, možno dokazno oceniti utemeljenost predolga po ZPND.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo prič predlaganih s strani nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec namreč odločilnih okoliščin, v zvezi s katerimi bi naj sodišče prve stopnje priče zaslišalo, ni navedel. Zgolj navaja, da naj sodišče zasliši starše nasprotnega udeleženca ter priče D. D., E. E., F. D. in D. D. Dejstva, ki jih zatrjuje, da je s predlagateljico živel pri njenih starših, ter dejstvo, da se je predlagateljica od nasprotnega udeleženca odselila pa za predmetni postopek niso relevantna oz. niti niso sporna. Med strankami je prav tako nesporno, da nasprotni udeleženec nad predlagateljico ni izvajal fizičnega nasilja. Predlagateljica je zatrjevala izvajanje psihičnega nasilja z žalitvami in grožnjami, da jo bo ubil, slednje pa bi naj izvajal, ko sta bila sama oz. v prisotnosti otrok, katerih pa sodišče prve stopnje zaradi umika dokaznega predloga s strani predlagateljice ni zaslišalo. S tem pa sodišče prve stopnje pravice nasprotnega udeleženca do kontradiktornega postopka ni kršilo. Nasprotnega udeleženca je zaslišalo in njegovo izpovedbo ustrezno dokazno ocenilo v skladu s 8. členom ZPP.

9Psihično nasilje je v skladu s petim odstavkom 3. člena ZPND ravnanje in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjene z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. V zvezi s slednjim je tudi razumeti izjavo predlagateljice, da se nasprotnega udeleženca ne boji, saj je nesporno, da nad njo nikoli ni bil fizično nasilen. O slednjem ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 5. točki na 5. strani obrazložitve, kjer je pravilno ocenilo izpovedbo predlagateljice, da se nasprotnega udeleženca ne boji kot osebe, torej kot osebe, ki bo nad njo izvajala fizično nasilje, da pa psihičnega pritiska, ki ga nad njo izvaja, več ne prenese, slednje pa predstavljajo grožnje z ubojem ter izrekanje žaljivk o čemer je izpovedala predlagateljica in priče, katerim se je o slednjem zaupala (priča H. H.). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo uradni zaznamek C. C. podan policistom, katere dokazni predlog je bil podan s strani predlagateljice, zato nasprotni udeleženec neupravičeno navaja, da bi sodišče predmetno pričo moralo zaslišati, sam namreč C. C. k zaslišanju ni predlagal. O psihičnem nasilju je izpovedala tudi priča I. I., ki je pomagala pri gospodinjskih opravilih strank postopka in ki je nasprotnega udeleženca opisala kot osebo, ki se hitro razburi in se je do predlagateljice vedel poniževalno ter jo je žalil. O slednjem pa ima izpodbijani sklep ustrezne razloge v 5. točki obrazložitve.

10Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek, pravilno zaključilo, da med strankama postopka prihaja do verbalnih konfliktov, da sta v konfliktnem odnosu, ker se je predlagateljica odselila in je sedaj vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, nasprotni udeleženec predlagateljico zmerja in ji grozi, s čemer nad njo izvaja psihično nasilje. Ravnanje nasprotnega udeleženca tudi po mnenju sodišča druge stopnje v celoti ustreza pojmu psihičnega nasilja, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND. Predlagateljica se namreč ob ravnanju nasprotnega udeleženca počuti ponižana, njegove besede ji povzročajo strah, ogroženost in druge duševne stiske. Da obstaja ogroženost predlagateljice, pa izhaja tudi iz mnenja o ogroženosti, podanega s strani CSD, iz katerega izhaja, da predlagateljica doživlja stalno psihično nasilje v posledici dejstva, da se je odločila dokončno prekiniti zakonsko zvezo in sprožiti postopek za dodelitev otrok. Prav tako iz mnenja izhaja, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca boji, saj ji je večkrat grozil, da nihče ne bo ostal živ, v kolikor ga bo zapustila.

11ZPND varuje družinskega člana proti drugemu družinskemu članu tudi v primerih psihičnega nasilja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost in druge duševne stiske. Prav takšno nasilje pa je bilo ugotovljeno s strani nasprotnega udeleženca, ki je nad predlagateljico, dokler se ni odselila in tudi kasneje v stanovanju kamor se je preselila z otroci, izvajal psihično nasilje z zmerjanjem, žaljivkami in grožnjami in pri predlagateljici povzročil vznemirjenje, prestrašenost in ponižanje. Takšno ravnanje nasprotnega udeleženca pa ni dopustno.

12Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo materialnopravne določbe, saj je ukrep izreklo v skladu z 19. členom ZPND ter nasprotnemu udeležencu v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPND prepovedalo vstop v stanovanje, v katerem predlagateljica živi, kot tudi prepoved zadrževanja v bližini stanovanja, v katerem predlagateljica živi z izjemo, v kolikor gre za uresničevanje pravice do stikov z ml. otroci. Ukrep pa je izreklo tudi, ker je povzročitelj nasilja predlagateljici grozil z ubojem, ko bodo postopki končani (drugi odstavek 19. člena ZPND).

13Pravilno pa pritožba opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa.

14Sodišče časovno omeji trajanje ukrepov iz 19. člena ZPND na največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Glede na vse okoliščine konkretnega primera in stopnjo ogroženosti, ob nespornem dejstvu, da nasprotni udeleženec po vložitvi predloga ni več izvajal psihičnega nasilja nad predlagateljico, je rok dvanajstih mesecev, kot ga je določilo sodišče prve stopnje neustrezen, zato je pritožbeno sodišče trajanje ukrepov skrajšalo na šest (6) mesecev. Rok je pričel teči z izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Predlagateljica pa ima možnost predlagati podaljšanje ukrepa v kolikor bodo za to obstajali utemeljeni razlogi (tretji odstavek 19. člena ZPND).

15Res je, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku navedlo, da je zoper predmetni sklep možen ugovor, vendar je nasprotni udeleženec pravilno vložil pritožbo, saj sodišče ni postopalo po 22.d členu ZPND in ukrepa ni izreklo pred vročitvijo predloga nasprotnemu udeležencu, zato tudi zoper izdani sklep ni ugovora, ampak upoštevaje, da je sodišče že izpeljalo kontradiktorni postopek, le pritožba. Pritožbo nasprotnega udeleženca pa sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo kot ugovora in je postopalo v skladu z 22.f členom ZPND.

16Pravilna je nadalje tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND (odločanje po prostem preudarku).

17Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu trajanja ukrepa spremenilo v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a. členom ZPND).