UPRS Sklep III U 81/2020-5

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo v upravnem sporu zoper toženo stranko zaradi molka organa. Navaja, da je solastnica parc. št. ... k.o. ..., na kateri ima staro kurilno napravo na nafto, zato se je prijavila na javni poziv za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo A-vgradnja kurilne naprave, ki zagotavlja toploto na centralnem sistemu ogrevanja. Brez nove naprave si namreč ne more zagotoviti gretja preko celotne zime, tožena stranka pa ji s tem, ko njeno prijavo na javni poziv zavrača, četudi izpolnjuje vse pogoje, povzroča škodo na zdravju. Sodišče je že s sodbo, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, odločitev tožene stranke, št. 36008-2/2019-32 z dne 12. 12. 2019, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V sodbi je ugotovilo, da pri izdaji odločbe ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, oziroma da ta sploh ni bil uporabljen, izpodbijana odločba pa se tudi ni oprla na sodbo, št. III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019, ki je bila izdana v isti zadevi. Tožena stranka zavrača izdajo odločbe na podlagi pogojev Javnega poziva 69SUB-SOCB19, četudi je sodišče že dve njeni odločitvi, ki ju je sprejela v tej zadevi, odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Razlogi za odpravo odločbe so bili v obeh primerih enaki, in to kljub napotilom sodišča, ki jih je sprejelo že ob prvem odločanju.

2Tožena stranka je dne 11. 2. 2020 izdala sklep o prekinitvi postopka, št. 36008-2/2019-40, s katerim je odločila, da bo, preden bo odločila v predmetni zadevi, počakala na odločitev sodišča glede nezakonitih zaznamb v zemljiški knjigi v zadevah Dn ... in Dn ..., pa četudi se je sodišče do tega opredelilo že v sodbi, št. III U 304/2019-6. Gre za dogovor med direktorico A.A. in generalnim državnim odvetnikom B.B., da se ji onemogoči dostop do razpisa in lastninskih pravic, ki jih ima po tem razpisu. Ko je vložila vlogo na javni razpis, namreč ni imela nobenih zaznamb takega tipa, kot se ji sedaj očitajo ter jih v nadaljevanju tožbe opisuje. Poudarja, da fiktivni dolgovi ne dosegajo niti 1.000,00 EUR in zato te zaznambe niso v skladu s 113. členom in drugim odstavkom 111. člena, vse Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Kot take so zato zaznambe nezakonite in ne morejo biti ovira za sodelovanje na javnem razpisu.

3Zaradi pandemije ji nastaja škoda, pričakuje se, da se bo ta tudi ponovila. Če se bo postopek nadaljeval s takim tempom, kot se je vodil doslej, se zadeva ne bo zaključila. Evropsko sodišče za človekove pravice je sprejelo stališče, da se odškodninskega zahtevka ne more uveljaviti dokler postopek ni pravnomočno končan, v predmetni zadevi pa je bil s sodbo sodišča, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, postopek pravnomočno zaključen, kar pomeni, da ji je pot do odškodnine odprta. Nematerialno škodo, ki ji nastaja, ocenjuje na 5.000,00 EUR (duševne bolečine, stres, zdravstvene težave zaradi podhladitve), materialna škoda pa so povečani stroški elektrike, saj se je bila prisilnega greti s kaloriferjem. Nedopustno je, da ji zaradi prekinitve postopka nastaja škoda in zato lahko iz tega razloga predlaga tudi izdajo začasne odredbe zaradi začasne ureditve stanja.

4Tožnica se sklicuje na določbi 33. in 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da v konkretnem primeru tožena stranka po odpravi upravnega akta ni v roku 30 dni izdala novega akta, pač pa je izdala sklep, s katerim je suspendirala postopek na podlagi nezakonitih ugotovitev, ki niso bile predmet javnega razpisa ali razpisnih pogojev. Zadeva se tako nerazumno in na njeno škodo podaljšuje, škoda pa se ji povzroča namenoma. Sodišče zato lahko samo odloči v zadevi, saj narava stvari to dopušča. Sodišču predlaga: 1) da s sodbo ugotovi, da tožena stranka ni izdala nove odločbe po sodbi, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, ter samo odloči tako, da njeni vlogi, ki jo je oddala za pridobitev napovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave za novo na drva, ki zagotavlja toploto na centralnem sistemu, ugodi; 2) da določi, da ji je tožena stranka dolžna plačati nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR in stroške sodnega postopka v višini 20,00 EUR v roku 8 dni; in 3) da določi, da ji mora tožena stranka povrniti stroške sestave tožbe v višini 20,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožnica sodišču obenem predlaga, naj izda začasno odredbo, saj tožena stranka, kljub odločitvam sodišča nadaljuje z nepravilnostmi v postopku, s tem pa ji povzroča škodo. Celoten postopek se namreč vodi na način, da bi se ji onemogočil dostop do pravice, to je do sredstev, ki jih pripadajo. Škoda, ki ji nastaja, je nepopravljiva, saj se ne more greti, kar je osnovna človekova pravica, s tem pa obstaja možnost nastanka škode na njenem zdravju. Ker se tožena stranka sklicuje na plombe v zemljiški knjigi, ki ne obstajajo in ravna nezakonito, sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero naj prepreči škodo, ki bi jo lahko utrpela na svojem zdravju. S hudodelskim združevanjem med toženo stranko in državnimi odvetniki je izpostavljena grožnjam in obtožbam, da je dolžnica do Republike Slovenije, četudi to ne drži, saj sodi med socialno ogrožene osebe. Tako postopanje pomeni nekakšno raketiranje, tožnica pa je s tem spravljena v suženjski položaj in ji nastaja nenadomestljiva škoda. Kolikor bo sodišče izdalo začasno odredbo, toženi stranki škoda ne bo nastala, saj je jasno, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev. Predlaga, naj sodišče z začasno odredbo toženi stranki: 1) naloži, da plača 8.000,00 EUR na račun izvajalca del na kurilni napravi v roku 3 dni po prejemu začasne odredbe; 2) ji določi denarno kazen v višini 50.000,00 EUR kolikor tega ne bi izpolnila, hkrati pa izda nov sklep, s katerim se ji določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo, višjo denarno kazen za primer ponovne neizpolnitve; 3) določi, da začasna odredba stopi v veljavo takoj po izdaji; 4) naloži, da povrne tožnici materialno škodo v višini 240,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi; in 5) naloži, da ji povrne stroške za izdajo začasne odredbe v višini 20,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka je odgovorila tako na tožničino tožbo, kot tudi na njen predlog za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj ju zavrne. Navedla je, da je dne 26. 8. 2019 v Uradnem listu RS objavila Javni poziv 69SUB-OB16 Nepovratne finančne spodbude socialno šibkim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah (Uradni list RS, št. 32/19), na katerega se je prijavila tudi tožnica. Njeno vlogo je z odločbo, št. 36008-2/2019-15 z dne 23. 10. 2019, zavrnila, odločitev pa je bila po tožničini tožbi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019, odpravljena, zadeva pa ji vrnjena v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je z odločbo, št. 36008-2/2019-32 z dne 12. 12. 2019, tožničino vlogo ponovno zavrnila, vendar pa je tudi to odločitev sodišče s sodbo, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da je v zadevi treba odgovoriti na predhodno vprašanje, ki pa je v pristojnosti sodišča in ga ne more rešiti sama, zato je s sklepom, št. 36008-2/2019-40 z dne 11. 2. 2020, postopek prekinila, dokler predhodnega vprašanja ne reši pristojno sodišče. Meni, da tožba tožnice, ki jo je vložila zaradi molka organa, zato ni utemeljena. Zaradi rešitve prehodnega pravnega vprašanja je namreč morala postopek prekiniti, dokler pa o tem predhodnem vprašanju ne bo odločeno, ne more odločiti o tožničini vlogi. Prekinitev postopka namreč traja, dokler predhodno vprašanje ni dokončno oziroma pravnomočno rešeno. Gre za procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in tak sklep tudi ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti ne gre za drug akt, ki bi ga bilo mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1). Kolikor bi šlo za molk organa, kot zatrjuje tožnica, ta v tožbi tudi ne bi mogla navajati drugih razlogov za tožbo (kršitev pravil postopka, napačna uporaba materialnega prava itd.). Do teh tožbenih ugovorov se tožena stranka opredeljuje v nadaljevanju odgovora na tožbo, vendar jih sodišče, glede na sprejeto odločitev, ki je pojasnjena v nadaljevanju, ne povzema.

K točki I izreka:

7Sodišče je tožbo zavrglo.

8Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

9Tožnica vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa. Navaja, da tožena stranka neutemeljeno zavlačuje z odločitvijo o njeni vlogi, s katero se je prijavila na javni poziv za dodelitev nepovratne finančne spodbude socialno šibkejšim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav. O tem je tožena stranka odločala že dvakrat, obe odločitvi pa sta bili po sodbah naslovnega sodišča odpravljeni. Tožena stranka je po prejemu zadnje odločitve sodišča postopek prekinila, s tem pa naj bi ji nastajala tako materialna kot nematerialna škoda. Zato predlaga, naj sodišče tožbi, vloženi zaradi molka upravnega organa ugodi ter samo odloči o njeni vlogi.

10Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožničino vlogo, s katero se je prijavila na javni razpis, prvič zavrnila z odločbo, št. 36008-2/2019-15 z dne 23. 10. 2019, ki pa je bila po tožničini tožbi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019, odpravljena, zadeva pa vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je tožena stranka z odločbo, št. 36008-2/2019-32 z dne 12. 12. 2019, tožničino vlogo ponovno zavrnila, vendar pa je tudi to odločitev sodišče s sodbo, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je nato dne 11. 2. 2020 izdala sklep, št. 36008-2/2019-40, s katerim je na podlagi 4. točke drugega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek prekinila, dokler pristojno sodišče ne odloči v zadevah, ki se pri Okrajnem sodišču v Kopru vodita pod št. Z 35/2019 in št. Z 101/2019 (kar je predhodno vprašanje v predmetni zadevi) ter da se bo postopek nadaljeval po prejemu dokazil, da sta ta dva postopka pravnomočno zaključena. Zoper ta sklep je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče RS s sklepom, št. III U 27/2020 z dne 24. 2. 2020, zavrglo.

11Sodišče ugotavlja, da zaradi prekinitve upravnega postopka, v katerem se odloča o tožničini vlogi, niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo njene tožbe, vložene zaradi molka tožene stranke. Po določbi tretjega odstavka 222. člena ZUP namreč v času prekinitve postopka ne teče rok za izdajo odločbe, prav tako organ ne more opravljati nobenih procesnih dejanj. Šele po tem, ko bo v sodnem postopku odločeno o predhodnem vprašanju, zaradi katerega je tožena stranka postopek prekinila, bo pričel teči rok za izdajo odločitve v upravnem sporu, kot ga določa 222. člen ZUP. Za vložitev tožbe zaradi molka organa so predpisane procesne predpostavke v četrtem odstavku 28. člena ZUS-1, med temi pa je tudi dvomesečni rok, ki glede na navedeno še ni iztekel. To pa pomeni, da je tožnica tožbo zaradi molka upravnega organa vložila prezgodaj in jo je zato sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo ter se do tožbenih ugovorov, s katerimi tožnica pojasnjuje svoja stališča glede vsebine in utemeljenosti njene vloge, s katero se je prijavila na javni razpis, ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

12Sodišče je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

13Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve oziroma ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, vložena tožba v upravnem sporu. Procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe je torej tožba, ki je prestala predhodni preizkus (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018), kar pa pomeni, da mora sodišče v primeru, ko tožbo zavrže, zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

14Ker je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožničine tožbe niso izpolnjene, zaključuje, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe in je zato sodišče zavrglo.

K točki III izreka:

15Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.