VSK Sklep CDn 122/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor L.B. proti odločitvi, da se pri 3/16 njenega solastninskega deleža na parceli št. 1/1 k.o. K. dovoli na podlagi "Delne delilne pogodbe" z dne 9.10.2000 vpis lastninske pravice na predlagatelja zemljiškoknjižnega postopka B.P..

2Proti odločitvi se pritožuje L.B. po pooblaščenki. Izpostavlja tisti del obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je navedeno, da je bilo pogodbi, ki je podlaga vpisu, priloženo pooblastilo L.B., dano odvetnici B.Š. za prodajo njenega solastninskega deleža. Opozarja, da je vsebina pooblastila za pravne posle, katerih predmet je nepremičnina, predpisana v 64.a členu Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), take vsebine pa v konkretnem primeru pooblastilo ne vsebuje, saj je v njem navedena zgolj nepremičnina, ki je predmet pooblastila. Pooblastilo po mnenju pritožnice ni ustrezno tudi zato, ker je bila v njem B.Š. pooblaščena za prodajo solastninskega deleža in za podpis kupne pogodbe, v konkretnem primeru pa ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba temveč Delna delilna pogodba, ki predstavlja po vsebini pogodbo o razdružitvi solastnine. Poleg tega pooblaščenka ni bila pooblaščena za podpis in overitev zemljiškoknjižnega dovolila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Za pritožnico očitno vprašanje ustreznosti listine, na podlagi katere je bil vpis predlagan in vprašanje, ali stanje vpisa v zemljiški knjigi ta vpis omogoča (gre za zahtevi iz 124. člena ZZK-1), ni več sporno. V pritožbi namreč, drugače kot v ugovoru, oporeka primernosti pooblastila, na podlagi katerega je pooblaščenka B.Š. v imenu L.B. podpisala pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom. Vendar pa 160. člen Zakona o zemljiški knjigi prepoveduje strankam v pritožbah navajati nova dejstva in dokaze, zato so te pritožbene trditve prepozne.

5Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da se na podlagi prehodne določbe iz četrtega odstavka 246. člena ZZK-1 v primerih, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred letom 2003 (Uradni list RS, št. 58/2003 z dne 18.6.2003) uporablja določba 34. člena ZZK-1, ki se nanaša na pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, le smiselno. Upoštevati je treba tudi 267. člen Stvarnopravnega zakonika, ki je prav tako kot ZZK-1 stopil v veljavo leta 2003, po katerem pravni posli, ki so bili veljavno sklenjeni pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi, tudi če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po SPZ-ju, vpis na podlagi tega pravnega posla pa izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ.

6V konkretnem primeru je bilo pooblastilo podpisano leta 1994, pravni posel pa sklenjen leta 2000, medtem ko je 64.a člen Zakona o notariatu, ki prinaša dodatne zahteve za overitev podpisa na pooblastilu za sklenitev pravnega posla, katerega predmet je nepremičnina, stopil v veljavo šele 4.8.2004 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu – ZN-C), pravila zemljiškoknjižnega postopka, ki so bila veljavna ob podpisu pogodbe 9.10.2000 (Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 – Uradni list RS, št. 33/1995) pa vsebine razpolagalnega pravnega posla za pridobitev stvarnih pravic na nepremičnini, niso urejala. V času podpisa pogodbe, ki je bila v obravnavanem primeru podlaga vpisu, so bila torej zemljiškoknjižna pravila ohlapnejša tako glede pravnega posla, kot glede pooblastila za podpis tega posla. Dejstvo, da je bilo pooblastilo dano za prodajo, naziv konkretne pogodbe pa je delilna pogodba, prav tako ne more biti odločilno, saj je s pogodbo lastnica svoj solastninski delež prepustila sopogodbeniku proti izplačilu v denarju.

7Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).