160. člen ZZK-1

Predlagatelji so k predlogu priložili le kopijo kupoprodajne pogodbe, na kateri podpis prodajalcev ni overjen in niso niti trdili, da je obstajal izvod pogodbe z overjenim podpisom prodajalcev, ki je izgubljen, zato ni izpolnjen pogoj za vzpostavitev listine iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1. Tudi sicer ni izpolnjen pogoj za vknjižbo lastninske pravice v njihovo korist. Kot univerzalni pravni nasledniki kupke nepremičnine so aktivno legitimirani za vložitev predloga za vzpostavitev listine, vendar v korist svoje pravne prednice. Šele v nadaljevanju, ko bi v postopku za vzpostavitev listine dosegli vpis na svojo pravno prednico, bi lahko na podlagi pravnomočnega dopolnilnega sklepa zapuščinskega sodišča lahko predlagali vpis svojo korist. Zgolj pravnomočni sklep o dedovanju je namreč listina, na podlagi katere se v zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalne narave, doseže vpis na dediče (6. točka 40. člena ZZK-1).

Ker so bili predlagatelji šele z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjeni z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil niso mogli predložiti v ugovornem postopku, kot jim to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Zato so pritožbi priložene listine pravočasno predložene.

Podani predlog ne vsebuje ustrezno konkretiziranega opisa okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da so (in zakaj so) zahtevane listine pomembne za predlagatelja. Splošno navajanje o nejasnosti lastništva zemljišča etažnih lastnikov ne ustreza zahtevanemu standardu po prvem odstavku 196. člena ZZK-1.

Predlagateljica je bila šele z izpodbijanim sklepom seznanjena, katere listine bi morala priložiti sovjemu predlogu. Te listine je priložila pritožbi, torej pravočasno.

Status nepremičnine in vrsta vknjižbe pa sta zemljiškoknjižnemu sodišču narekovala, da v situaciji, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo zdaj veljavnega ZZK-1 iz 2003, pri odločanju o vknjižbi na podlagi takega dovolila upošteva prehodno določbo 1. točke četrtega odstavka 246. člena ZZK-1.

S sklepom, ki predstavlja podlago za vpis, je izvršilno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP izvršilni postopek ustavilo in izvršilna dejanja razveljavilo zaradi neobstoja ločitvene pravice. Zemljiškoknjižno sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi tega sklepa dovolilo izbris zaznambe izvršbe. Glede na navedeno ne more biti vprašljiv niti izbris hipoteke, vpisane v korist nasprotne udeleženke, ki je bila upnica v izvršilnem postopku.

V času podpisa pogodbe, ki je bila v obravnavanem primeru podlaga vpisu, so bila zemljiškoknjižna pravila ohlapnejša tako glede pravnega posla kot glede pooblastila za podpis tega posla. Ob odločanju o vpisu je treba upoštevati prehodno določbo iz četrtega odstavka 246. člena ZZK-1, po kateri se v primerih, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred letom 2003 (Uradni list RS, št. 58/2003 z dne 18.6.2003) uporablja določba 34. člena ZZK-1, ki se nanaša na pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, le smiselno. Upoštevati je treba tudi 267. člen Stvarnopravnega zakonika, ki je prav tako kot ZZK-1 stopil v veljavo leta 2003, po katerem pravni posli, ki so bili veljavno sklenjeni pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi, tudi če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po SPZ-ju, vpis na podlagi tega pravnega posla pa se izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ.

V primeru umika predloga je treba uporabiti določbo 25. člena Zakona o nepravdnem postopku

Nasprotna udeleženka se kljub jasnim ugovornim navedbam drugega udeleženca v odgovoru na ugovor ni sklicevala na notarski zapis o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 38. člena ZKK-1, ki ga omenja v pritožbi. Ob povedanem je sklicevanje nanj (pa tudi njegova predložitev) šele v pritožbenem postopku prepozno.

Če se zahteva vpis lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla, in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla (peti odstavek 149. člena ZZK-1). Pri odločanju o vpisu je pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjigi (245. člen ZZK-1).

Zemljiškoknjižno sodišče mora pri določenem vpisu ugotoviti ali obstajajo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. Ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne.

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje samo dejstvo, da teče postopek določitve pripadajočega zemljišča, pritožnikom ne daje pravnega interesa, saj je njihov pravni interes varovan že z zaznambo spora. Trditve o možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja, o posegih predlagatelja in o ravnanju občine, ki bi sicer lahko utemeljevale pravni interes, pa so pritožniki podali šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Predložitev listin šele v pritožbenem postopku je prepozna, saj velja prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi.

Predlagatelj ne razpolaga z izvirniki pogodb in aneksa, po prvem odstavku 234. člena ZZK-1 bi zato moral med drugim verjetno izkazati, da so bile te listine uničene oziroma zgubljene. Tega dejstva predlagatelj v predlogu ni ne zatrjeval in ne izkazal. Ugibanje o tem, kje bi izvirniki navedenih pogodb in aneksa lahko bili, je brez pomena. Gre namreč za dokazno breme predlagatelja, ki ga ta ni zmogel. Brez verjetnega izkaza tega dejstva se postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine ne more začeti.

Predlagatelj v pritožbi priznava, da zemljiškoknjižnemu predlogu za vknjižbo lastninske pravice poleg zemljiškoknjižnega dovolila, katero ni vsebovano v listini o pravnem poslu, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ni priložil tudi listine o tem pravnem poslu. In to listino prilaga šele pritožbi. Vendar pritožbeno sodišče dopolnitve v pritožbi ne sme upoštevati, saj je v 160. členu ZZK-1 izrecno prepovedano navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi. Pritožbeno sodišče namreč v pritožbenem postopku preizkuša samo pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe.

Pritožbeno sodišče dopolnitve v pritožbi ne sme upoštevati, saj je v 160. členu ZZK-1 izrecno prepovedano navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi.

Določba 43. člena ZZK-1 torej ureja vknjižbo izbrisa pravice, razen lastninske pravice, ne pa tudi vknjižbo lastninske pravice na pravnega naslednika pravne osebe. Sodišče mora predlagatelja pozvati k dopolnitvi predloga oziroma popravi le v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje iz prvega odstavka 146. člena ZZK-1, ne pa tudi v primeru, da predlog ni sklepčen, ker iz vsebine predloženih listin ne izhaja utemeljenost predloga za vpis.

Pri prepovedi odtujitve in obremenitve stanovanja, kupljenega po SZ, gre za pogodbeno, obligacijsko pravico, čeprav je določena z zakonom. Nastanek oziroma začetek učinkovanja te prepovedi zakon veže na pravno dejanje sklenitve prodajne pogodbe, ki je bodisi prostovoljna bodisi prisilna (tožba na izjavo volje). Če pogodba prepovedi ne ureja izrecno, jo v tem delu dopolnjuje zakon. Brez pogodbe, ki bi vsebovala prepoved odtujitve in obremenitve, možnost vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve ostaja le na abstraktni ravni. Pritožbeni očitek, da določilo 2. odstavka 122. člena SZ učinkuje neposredno, zaradi česar overovitev podpisa kupcev na zemljiškoknjižnem dovolilu ni potrebna, ni utemeljen.

Vpis lastninske pravice predlagateljice, ki je že vpisana kot etažna lastnica in kot solastnica pripadajočega zemljišča, na ime predlagateljice kot lastnice posameznega dela stavbe, ni možen.

Pritožnik utemeljuje svoj pravni interes na podlagi pričakovalne pravice, ki izhaja iz predložene pogodbe o finančnem leasingu, in sicer na podlagi pravice do odkupa nepremičnine. Pričakovalna pravica pa se varuje kot pravica le, če v času, ko se v takšno pričakovalno upravičenje poseže, le-to že bilo mogoče varovati z ustreznim zahtevkom.