VSM Sklep IV Kp 52473/2019

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A.B., s katerim je obdolženemu L.B. očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanka kot tožilka sama krije stroške, ki so ji nastali v tem postopku.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je razbrati, da meri na obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ocenjuje, da je podana protispisnost, ki jo v izpodbijanem sklepu prepozna v očitku oškodovanki kot tožilki, da ji ni znan kraj oziroma čas storitve kaznivega dejanja, čeprav je v obtožnem predlogu opredeljeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 25. 7. 2011 na področju R. oziroma L..

5Pooblaščenec nima prav, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo v obtožnem predlogu navedeni očitek, da je obdolženec kaznivo dejanje najverjetneje storil dne 25. 7. 2011 na področju R. oziroma L., na tej podlagi pa je v nadaljevanju izpostavilo, da oškodovanka kot tožilka ne ve točno, kje bi naj bilo dejanje storjeno in kdaj točno bi naj bilo storjeno. V pritožbi očitane protispisnosti zato ni zaslediti, tudi sicer pa bi bila ta podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ali sta v obtožnem predlogu čas in kraj storitve kaznivega dejanja kot pomembni sestavini opisa kaznivega dejanja določno opredeljena, v obravnavani zadevi ne predstavlja bistvenega vprašanja, kot si to prizadeva prikazati pooblaščenec. Sodišče prve stopnje je namreč po opravljenem formalnem preizkusu obtožnega predloga jasno ugotovilo, da ta vsebuje vse obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP (točka 6 izpodbijanega sklepa), torej, da sta tudi časovna in krajevna komponenta kaznivega dejanja dovolj določno opredeljeni. Posledično so vsi pritožbeni pomisleki v tej smeri odveč, kot ključna pa se izkaže ugotovitev, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP).

6Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podlago za svojo odločitev imelo v pravilnem zaključku, da razen pavšalnih navedb in sumov, ki jih oškodovanka kot tožilka povzema v obtožnem predlogu, v kazenskem spisu ni nobenega dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je obdolženec na spornih listinah kakorkoli ponaredil podpis S.B.. Predlagani dokazi v obtožnem predlogu, ki jih pooblaščenec v pritožbi brez vsakršne konkretizacije označuje kot specificirane in substancirane, to niso in za obstoj utemeljenega suma ne zadoščajo. Za razliko od slednjega, sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), iz katerega izhaja, da je verjetno sporna podpisa na nalogih z dne 25. 7. 2011 napisal S.B., in torej ne obdolženec, kot se mu to očita v obtožnem predlogu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog oškodovanke kot tožilke zavrglo še pred razpisom predobravnavnega naroka oziroma glavne obravnave, za izvedbo katerih se sicer v pritožbi zavzema pooblaščenec. Za obtožnico oziroma obtožni predlog se zahteva zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, pri čemer ocena o tem, ali je zadosti dokazov za takšen utemeljen sum, temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imel tožilec ob sami vložitvi obtožnice oziroma obtožnega predloga. Pomanjkanja takih dokazov ob vložitvi obtožnega predloga, pooblaščenec tako ne more sanirati s pritožbenimi navedbami, s katerimi zgolj na hipotetični ravni zatrjuje, da bi oškodovanka kot tožilka vse dokaze, ki bi se izkazali za pomembne in v prid obsodilni sodbi (postavitev novega izvedenca grafologa, zaslišanje oškodovanke kot tožilke ter možnost postavljanja vprašanj obdolžencu in pričam), lahko dodatno predlagala tudi kasneje na predobravnavnem naroku oziroma glavni obravnavi. Ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je obdolženec ponaredil podpis S.B., pa pravilnosti izpodbijanega sklepa pooblaščenec ne more omajati niti z golim nasprotovanjem poročilu NFL in lastnim vrednotenjem volje zapustnika S.B..

7Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in tar. št. 7409 Taksne tarife.