VSC Sodba Cp 131/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2016 dalje do plačila in ji povrniti 513,47 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec je s pritožbo izpodbijal zamudno sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi v celoti in razveljavitev (oziroma verjetno prav: spremembo) izpodbijane zamudne sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa je predlagal vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteval je povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

3Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v njem je prerekala pritožbene navedbe toženca in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane zamudne sodbe, zahtevala pa je povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene trditve o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba vročena pravilno v odgovor, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vročevalec tožencu drugopisa tožbe s prilogami in pozivom za odgovor na pritožbo ni mogel ob prvem vročanju 17. 8. 2016 osebno vročiti, niti nobenemu od odraslih članov toženčevega gospodinjstva, zato mu je 17. 8. 2016 v njegovem hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti (prevzeti). Toženec v navedenem roku pošiljke ni dvignil, po izteku roka pa mu vročevalec 2. 9. 2016 pošiljke ni mogel pustiti v hišnem predalčniku s pojasnilom, da ovojnica ne gre v hišni predalčnik. Sodna pošiljka je bila v pisemski ovojnici formata A 4 in teže 0,322 kg. Zaključilo je, da je glede na določbo 142. člena ZPP tožencu bilo sodno pisanje vročeno 1. 9. 2016, to je 15. dan šteto od naslednjega dne po 17. 8. 2016, ko je vročevalec tožencu pustil obvestilo o sodni pošiljki. S pravnim poukom v tem obvestilu je bil toženec tudi obveščen, da bo po poteku 15-dnevnega roka pismo puščeno v hišnem, oziroma izpostavljenem predalčniku, če pa predalčnika nima, ali je ta neuporaben, pa bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev. Na podlagi tako ugotovljenega je zaključilo, da je bila tožencu dana možnost seznaniti se s tem, kje je sodno pisanje in kakšna je njegova vsebina, vročitev tožbe v odgovor je bila tožencu pravilno opravljena

6Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni štelo za relevantno, ali je bilo v konkretnem primeru sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku in razlog, zakaj ni bilo puščeno. Štelo je, da splošni pravni pouk na obvestilu o prispeli pošiljki v smislu 12. člena Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopka zadošča z vidika zagotovitve jamstev, kot jih določa četrti odstavek 142. člena ZPP. Zaradi opisanega izhodišča je sodišče prve stopnje za nepomembno štelo in posledično ni presojalo trditev in dokaznih predlogov toženca, da je bil njegov hišni predalčnik primeren in da je bilo zadevno pisanje v njem prav gotovo mogoče pustiti. Navaja še, da ″je trdil in dokazoval, da je imel uporaben hišni predalčnik, da je ta bil v splošnem smislu uporaben, da je dokazoval, da je bil dovolj velik, da bi vročevalec lahko postopal v skladu z zakonom in pisanje pustil v njem.

Te trditve niso utemeljene. Toženec je v pritožbi z dne 29. 11. 2016 zoper prvo izdano zamudno sodbo z dne 28. 10. 2016, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Cp 256/2018 z dne 18. 10. 2018, s konkretnimi trditvami o v centimetrih izmerjeni velikosti hišnega predalčnika utemeljeval trditev, da je ta bil dovolj velik, da bi vročevalec v njem lahko pustil sodno pisanje. O tej njegovi pritožbi je že bilo odločeno s sklepom Cp 256/2018, pritožbene trditve so bile izčrpane. Pri ponovni izdaji izpodbijane zamudne sodbe sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati navedb in dokaznih predlogov v toženčevi pritožbi z dne 29. 11. 2016, se o njih izjasnjevati, jih presojati in ugotavljati resničnosti vročevalčeve pripombe na vročilnici, da je hišni predalčnik premajhen.

7Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moral vročevalec ob drugem poskusu vročitve, ko bi moral po preteku 15 dni od puščenega obvestila pustiti pisanje v hišnem predalčniku, pa tega ni mogel storiti zaradi premajhnega predalčnika, ponovno obvestiti toženca o tem, kje se pisanje nahaja, oziroma kje ga lahko prevzame in ga celo obvestiti o tem, zakaj mu pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku.

Za pravilno vročitev po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP je odločilno, da je tožencu bilo sodno pisanje vročeno na naslovu, kjer dejansko biva in da je 17. 8. 2016 prejel obvestilo z vsebino, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec ni trdil (niti v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, niti v pritožbi), da obvestila z dne 17. 8. 2016 ni prejel, prav tako ni zatrjeval, da na naslovu, kjer mu mu je bilo sodno pisanje vročeno s fikcijo vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP, nima dejanskega prebivališča. Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik s prejetim tipskim obvestilom opozorjen na vrnitev neprevzete pošiljke na pošti sodišču, če te ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, ker je ta premajhen (tako tudi VS RS II Ips 75/2019).

Pritožbeno izpostavljena odločba Ustavnega sodišča U - I - 279/2008 z dne 9. 7. 2009 (ne z dne 17. 12. 2018, kot zmotno navaja pritožba) poudarja, da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve. Vendar so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Ta pogoj je bil v primeru toženca nedvomno izpolnjen.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so podobne okoliščine v zadevi ESČP Frette proti Franciji.

V navedeni zadevi je bila ugotovljena kršitev pravice do izjave v postopku, ker stranka sploh ni bila obveščena o prispeli pisni vlogi in s tem o obravnavi. V predmetni zadevi pa je bil toženec obveščen o prispeli sodni pošiljki in kje se ta nahaja.

9Pritožba dalje trdi, da sporen zapis ni bil mišljen v dobesednem pomenu in ni bil namenjen žaljenju in sramotenju tožnice kot takšne, temveč se je nanašal na njeno delo, da to izhaja iz več drugih člankov, ki so bili predloženi k tožbi in ki jih je bilo sodišče prve stopnje v okviru preizkusa po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP dolžno upoštevati in presojati. Navaja še, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine zahtevane odškodnine upoštevalo zgolj načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ko je ugotovilo, da je zahtevana odškodnina v višini 6.000,00 EUR primerna in pravična denarna odškodnina glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V nasprotju z izrecno določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in kriteriji iz ustaljene sodne prakse sodišče prve stopnje ni upoštevalo stopnje, oziroma intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, razlog pa je v tem, da tožnica dejstev v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem duševnih bolečin v tožbi sploh ni podala, tožbene navedbe so nesklepčne (verjetno ima pritožba v mislih: tožba ni sklepčna), ker ne omogočajo presoje primernosti in pravičnosti višine odškodnine. Trdi še, da je v nasprotju s predloženimi dokazi tožbena trditev, da vsebina toženčevega tvita nima nobene zveze s temo, o kateri je poročala tožnica v prispevku 21. 3. 2016 in da ne predstavlja nikakršnega prispevka k razpravi javnega pomena.

Z zgoraj povzetimi trditvami pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjuje, da je zamudna sodba izdana v nasprotju z določbama 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10Dejstva, ki jih je v tožbi zatrjevala tožnica in jih je v točkah 1., 2., 3. in 4. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe povzelo sodišče prve stopnje, so:

- da je toženec 21. 3. 2016 na spletnem družbenem omrežju Twitter objavil zapis: ″Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk E. C in M. PŠ. Eno za 30 €, drugo za 35 €. #Zvodnik M..″,

- da se toženčev zapis nanaša na novinarko RTV Ljubljana in TV Koper tožnico,

- da je bil toženčev zapis njegov odziv na njen prispevek v oddaji Dnevnik dne 21. 3. 2016, v katerem je poročala, da so se med člani Facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani stranke SDS,

- da je toženec predsednik stranke SDS,

- da toženčev zapis ne vsebuje nobenih navedb glede dejstev, zanikanja dejstev, dopolnjevanja dejstev ali drugačnega vsebinskega odziva na prispevek tožnice v oddaji Dnevnik 21. 3. 2016,

- da tožnica ni prostitutka, pač pa ugledna in profesionalna novinarka z dolgoletno novinarsko kariero,

- da je vsebina, ki jo uporabnik Twitterja objavi, javno dostopna vsem, ne glede na to ali ima oseba odprt Twitter uporabniški račun ali ne, tak v celoti javen twitter profil ima toženec, objave na njegovem profilu so prosto dostopne vsem uporabnikom svetovnega spleta, ima 39.600 sledilcev,

- po javni objavi toženčevega zapisa se je nanj odzvala strokovna in širša javnost, vsi, ki so se na toženčev zapis odzvali, so v njem prepoznali tožnico,

- po objavi toženčevega zapisa se je tudi toženec večkrat vključil v javne odzive v zvezi z njegovim zapisom, ni pa nikoli zanikal, da bi se njegov zapis nanašal na tožnico, nasprotno, iz njegovih nadaljnjih twittov izhaja, da je pri objavi spornega twitta imel v mislih tožnico,

- toženčev zapis je tožnico zelo hudo prizadel in zaradi tega še danes duševno trpi, zanjo je imel hude posledice,

- tožnica je prepoznavna novinarka Informativnega programa RTV Ljubljana in TV Koper, zaradi svojih moralnih lastnosti, med njimi načelnosti, prizadevnosti, spoštljivosti, profesionalnosti pri opravljanju svojega dela in siceršnji korektnosti v javnosti uživa velik ugled,

- zaradi toženčevega zapisa je bilo porušeno duševno stanje tožnice, to se je kazalo v stiski, omajani samopodobi, zaupanju vase, ter delovni in osebni samozavesti,

- s toženčevim zapisom se je seznanila isti dan, ko ga je toženec objavil, to je 21. 3. 2016, ko ga je prebrala, je v prvem hipu doživela popoln šok, bila je močno razžaljena, prizadeta, vse jo je motilo, v glavi ji je brenčalo, spraševala se je, ali je kaj takega sploh mogoče, občutila je veliko zaničevanje, ni mogla razumeti, da jo nekdo označi za prostitutko, poceni vlačugo, ko pa živi dostojanstveno, pošteno opravlja svoj novinarski poklic in je takšna tudi zasebno,

- po objavi toženčevega zapisa je bila tožnica deležna številnih zbadljivk, prejemala je SMS sporočila z vsebino: ″Po koliko si pa danes, ker je vikend″, ″A danes, ker je praznik, daš zastonj″, ″Kdaj boš znižala tarifo“, ″A sem lahko jaz tvoj zvodnik, bi vzel manj kot K.?″, ena najbolj poznanih slovenskih radijskih postaj Radio 1 je pripravila celo skeč in anketo med prostitutkami, ali poznajo E. C.,

- Nova 24 je objavila prvoaprilsko šalo, to je „Opravičilo“ toženca tožnici, na kar so se odzvali njeni kolegi, prijatelji, sosedje in ji v smehu govorili: „Kaj zdaj hočeš, saj se ti je opravičil“, to je tožnico dodatno razžalostilo, številni so tožnico pomilovali, ker je pokončna in ponosna osebnost, je bilo zanjo enako hudo in stresno prenašati tako zbadljivke, kot tudi pomilovanja,

- navedeni odzivi so tožnici duševno trpljenje takoj po objavi toženčevega zapisa še dodatno povečali, zanjo je bilo stresno in boleče da so twitteraši, facebook komentatorji in komentatorji člankov v odzivu na toženčev zapis tožnico žalili, da je ″kurba″, ″plačanka″, ″da si je zaslužila takšne označbe″, iz tožnice so se norčevali,

- v obdobju, ki je sledilo objavi toženčevega zapisa, je šlo tožnici velikokrat na bruhanje, imela je tako močne bolečine v želodcu, da je morala jemati zdravila, ponoči ni spala, prebujale so jo neprijetne sanje, stiskalo jo je v prsnem košu, težile so jo ponavljajoče se migrene, v službo je hodila nenaspana, pri svojem delu se je težko zbrala, v službi so ji zato predlagali, naj si vzame dopust ali bolniško,

- vznemirili, prizadeli in predstavljali so ji velik stres tudi poskusi obrambe tistega v toženčevem zapisu, ki so prihajali iz politične stranke, ki jo vodi toženec, iz civilne družbene skupine, ki jo obvladuje ter medijev in družbenih omrežij, ki jih nadzira toženec, preko teh so se v javno obrambo tožencu začeli vrstiti pritiski na RTV hišo, kjer je tožnica zaposlena, kar je bilo zanjo zelo stresno, čutila je posebne vrste napetost,

- zaradi toženčevega napada nanjo tožnica trpi hude duševne bolečine, toženec ji je z zapisom omajal ugled, ki ga uživa v javnosti, samopodobo in zaupanje vase, povzročil ji je močno prizadetost in velik stres, kar vpliva na njeno poklicno in zasebno življenje, zaradi toženčevega zapisa je še danes močno pretresena, občuti hudo razočaranje, tesnobo, muči jo nespečnost, pomanjkanje apetita in ima močno zmanjšano zmožnost koncentracije, opisane duševne bolečine trpi zaradi toženčevega zapisa, zahteva 6.000,00 EUR odškodnine.

Ker toženec na tožbo ni odgovoril, ni prerekal zgoraj povzetih zatrjevanih dejstev, se ta štejejo za priznana (načelo afirmativne litiskontestacije).

11Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Zgoraj povzete trditve o dejstvih niso v nasprotju s predloženimi dokazi - listinami (niso v nasprotju z vsebino predloženih dokazov) v prilogah A2, A3, A7, A13, A14, A15 in A16. Iz teh listin ne izhaja ničesar, kar bi nasprotovalo tožbenim trditvam. Toženčeve pritožbene trditve, da tožbene navedbe ne izhajajo iz teh dokaznih listin, ne pomenijo očitane postopkovne kršitve. Dejanska podlaga zamudne sodbe temelji na tožbenih trditvah, ne na dokazni oceni predloženih dokazov.

12Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbe v delu glede zahtevanega zneska odškodnine in zatrjevane nematerialne škode, da ne omogočajo presoje primernosti in pravičnosti višine odškodnine.

Tožbene trditve o obstoju zatrjevane tožničine nematerialne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice - razžalitve časti in dobrega imena, so trditve o pravno relevantnih dejstvih, ki obsegajo tako dejstva o intenzivnosti duševnih bolečin, ki so konkretizirane tudi z opisom duševnega doživljanja in trpljenja tožnice, kakor tudi opredeljene s časovno dimenzijo, to je, da njene duševne bolečine trajajo od trenutka, ko je prebrala toženčev zapis in še tudi v času vložene tožbe, škoda pa je tudi ovrednotena in zahtevana v denarnem znesku, ki je v skladu s pravnim standardom pravične odškodnine glede na merila iz 179. člena OZ. Torej je neutemeljen pritožbeni očitek o neizpolnjenem pogoju iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

13Pritožba dalje trdi, da je popolnoma neobrazložen pritrdilen odgovor sodišča prve stopnje na tožničino trditev, da je toženec protipravno posegel v njene osebnostne pravice, ki je rezultiral v ugotovljeni odškodninski odgovornosti toženca, da je s tem storjena bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da za utemeljenost takšnega zaključka zadostuje zgolj dejstvo, da je sporni zapis sam po sebi žaljiv, zaradi česar naj ne bi bil varovan v okviru svobode govora. Tovrstno sklepanje sodišča je po presoji pritožbe materialno pravno zmotno in v nasprotju s pravnimi standardi. V okviru pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) je varstvo zagotovljeno tudi kritičnim in ostrim izjavam. Svoboda izražanja zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti varovana pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma ne glede na to ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Svoboda izražanja zajema tudi informacije in izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, oziroma uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti. Drži, da je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS pravica do svobode izražanja omejena s pravicami in svoboščinami drugih ljudi, tudi s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Vendar je v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih bralec, oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Ustaljeno stališče ESČP je, da svoboda izražanja iz prvega odstavka 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema le tistih žaljivih izjav, ki pomeni objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje, oziroma sramotenje. Uporaba vulgarnih izrazov sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom. Stil je del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. V primerih posega v 10. člen EKČP se nujnost takega posega presoja ob upoštevanju prispevka k razpravi v splošnem interesu, položaja osebe, na katero se objava nanaša in kaj je predmet objave, predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava, metodo pridobivanja informacij in njihovo resničnost, ter vsebino, obliko in posledice izjave in težo naloženih sankcij. Vsak poseg je treba presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi opravičila poseg, upoštevni in zadostni. Ta merila ESČP je v svojo presojo sprejelo tudi Ustavno sodišče. V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi tretji odstavek 158. člena KZ-1, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Zgolj ugotovitev, da je sporni zapis že sam po sebi žaljiv, za zaključek o protipravnosti toženčevega ravnanja ne zadošča, treba je upoštevati in tehtati vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, niti presojalo, da sta vpleteni osebi javni osebi, da je tožnica novinarka javne RTV Slovenije, toženec pa je predsednik stranke SDS, da je sporni zapis na Twitterju bil odziv na prispevek tožnice v oddaji Dnevnik 21. 3. 2016, v katerem je tožnica poročala, da so se med člani Facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani stranke SDS. Tožnica je ponujala pravne zaključke, da je ne glede na navedeno sporna izjava protipravna, saj nima nobene zveze s temo, o kateri je poročala tožnica in ne prestavlja nikakršnega prispevka k javni razpravi ter da je bil edini namen tožnico razžaliti v širši javnosti, vendar je tovrstno sklepanje materialno pravno napačno. To so pravni zaključki, ki jih je ponujala tožnica in ne morejo šteti za priznane v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP, na podlagi te določbe za priznana lahko štejejo samo dejstva. Zakaj je sodišče v konkretnem primeru štelo, da je sporni zapis žaljiv in protipraven, čeprav ga je toženec kot predsednik politične stranke SDS zapisal v odziv na novinarski prispevek, iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati. Iz k tožbi priloženih dokazov izhaja, da sporen zapis ni bil mišljen v dobesednem pomenu, ampak v smislu kritike novinarskega dela in v duhu spodbuditve javne razprave o nepristranskem in neverodostojnem, oziroma politično motiviranem novinarskem poročanju. Pritožba nato v nadaljevanju povzema vsebino dokaznih listin v prilogah A7, A8, A9, A10 in A11 ter navaja, da iz vsebine same tožbe, kot tudi iz dokazov, ki jih je priložila tožnica sama, izhaja, da je bil sporni toženčev zapis kot predsednika politične stranke SDS podan v okviru opravljanja politične dejavnosti kot kritika novinarskega dela, in sicer v bran svojih pravic in opravičenih koristi (obramba zoper trditev iz novinarskega prispevka, da so se med člani Facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani SDS) ter v duhu vzpodbuditve javne razprave o pomembni družbeni temi, to je neodvisnosti, nepristranskosti, neverodostojnosti in politični motiviranosti novinarskega poročanja na javni televiziji, iz vseh teh okoliščin konkretne zadeve ni mogoče izluščiti niti ene same okoliščine, ki bi kazala, da je sporni provokativni zapis bil podan zgolj z namenom žaljenja in sramotenja tožnice.

14Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da ESČP v svoji praksi sporoča, da morajo biti posegi v pravico do svobode izražanja zelo restriktivni, še zlasti ko gre za politične razprave in druge zadeve v javnem interesu. Ker pa v 10. členu EKČP določa tudi možnost omejitve te pravice z zakonom, to ni absolutna pravica, države pa morajo preprečiti čezmerne posege v pravico posameznika s strani drugega posameznika glede na varovano pravico v hierarhiji človekovih pravic.

Varstvo svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ima v sistemu ustavnih pravic poseben položaj, ker zagotavlja javno razpravo o družbeno pomembnih temah, kar je bistveno za učinkovito delovanje demokracije. Poseg v svobodo izražanja je možen takrat, ko ta ne zasleduje nobenega od legitimnih ciljev, določenih v drugem odstavku 10. člena EKČP, med katerimi so tudi varovanje ugleda in pravic drugih oseb. Kadar pri javnem izražanju ne gre za izjavljanje v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.

Tožnica je novinarka, toženec je politik, poslanec državnega zbora in vodja politične stranke. Toženec sam in njegova stranka imata velik politični vpliv v slovenski družbi. Tožnica in toženec sta torej javni osebi in osebi s pomembno družbeno močjo. Od teh se pričakuje višji tolerančni prag kot od drugih, na javno življenje manj vplivnih posameznikov.

V predmetni zadevi je potrebno tehtanje varstva svobode izražanja novinarke in njene pravice do osebnega dostojanstva, oziroma do dobrega imena in časti ter varstva svobode izražanja politika. Po presoji pritožbenega sodišča so to pravno odločilne okoliščine v predmetni zadevi, v čemer se ta zadeva razlikuje od zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2019. Sodišče mora ob ustavnopravnih izhodiščih glede na okoliščine konkretnega primera človekovim pravicam, ki so v koliziji, pripisati ustrezno težo in odločiti, katerim od njih je treba dati prednost.

15Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da je zagotovljeno varstvo svobode izražanja tudi kritičnim, ostrim izjavam, takšnim, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, uporabi pretiranih izrazov, da so meje sprejemljive kritike lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino. Za stil izražanja na družbenem omrežju Twitter je značilno, da gre za ekspresivne, zelo kratke, hitre, pikre, zajedljive, prostaške izjave, napisane v pogovornem stilu, brez poglobljenega razmisleka, uporabniki zapis besedila pogosto krajšajo, kar ima družbeno in čustveno razsežnost, s katero se izraža osebna identiteta in izkazuje pripadnost neki družbeni skupini, ustvarja tudi spontano, lahkotno vzdušje v komunikaciji, nastajajo na hipen način. To pomeni, da povprečni uporabnik twitterja zapise bere hitro, jih ne proučuje, ter jih razume v kontekstu, ki je specifičen za to družbeno omrežje (tako II Ips 75/2019).

Pritožbene trditve o tem, s kakšnim namenom je toženec sporni zapis objavil, so neupoštevne. Toženec je imel možnost to pojasniti v odgovoru na tožbo, ki ga ni podal.

16Ker je sporni zapis odziv toženca kot politika in poslanca državnega zbora ter predsednika vplivne politične stranke, gre za politično izjavo o predhodnem poročanju tožnice. Zato je potrebno tehtati in oceniti, ali je toženčev zapis sorazmeren glede na prispevek tožnice v dnevno informativni oddaji, ali je toženec imel v tožničinem prispevku realno podlago za sporen zapis, ali je bil sporen zapis izzvan s prispevkom tožnice (tako VS RS II Ips 120/2017).

Novinar s spremljanjem političnega dogajanja in z obveščanjem javnosti opravlja pomembno vlogo za razvoj demokracije. Njegova naloga je zbiranje in obdelava ter oblikovanje, razvrščanje informacij za objavo preko medijev (prvi odstavek 21. člena ZMed).

Tožnica je s prispevkom opravljala svoje delo novinarke in obveščala javnost o pomembni politični temi (v zvezi s pojavom sovražnosti), torej je uresničevala svobodo novinarskega izražanja. Tožničin prispevek je varovana izjava v javnem interesu, ki izpolnjuje legitimno poslanstvo novinarja do obveščanja javnosti v demokratični družbi o pomembni družbeni temi. Prav tako je toženčev zapis varovana izjava kot izjava politika. Glede na vpliven politični položaj toženca v slovenski demokratični družbi je njegova odgovornost za spoštovanje etičnih standardov pri komuniciranju preko Twitterja brez dvoma večja od drugih uporabnikov tega družbenega omrežja in komentatorjev na internetu, ki takšnega položaja nimajo. Sporen toženčev zapis ne vsebuje nikakršnih dejstev, da bi ga bilo mogoče razumeti kot komentar o vsebini ali na vsebino tožničinega prispevka ali kot prispevek k javni razpravi v splošnem interesu, temveč se nanaša zgolj na tožnico kot osebo in novinarko ter jo označi za poceni odsluženo prostitutko. Ob takšnih okoliščinah je ob tehtanju pravice svobode izražanja tožnice - novinarke in njene pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do svobode političnega izjavljanja toženca, pritožbeno sodišče dalo prednost varstvu tožnice. S tem je dejansko dalo prednost varstvu pravice do svobode izražanja novinarja, ki je pomembna za obstoj in razvoj demokratične družbe ter varstvu njegove pravice do osebnega dostojanstva, pred varstvom pravice do svobode izražanja politika. Ocenilo je, da je sporen zapis grob, osebno žaljiv in zato objektivno žaljiv napad na tožnico kot osebo in novinarko, ker ta zapis ni v ničemer prispeval k razpravi o pomembni politični temi v tožničinem prispevku. Zato pomeni protipravno ravnanje toženca. Toženčev zapis je le grob osebno žaljiv napad na tožnico, ki ne pripomore k vplivanju v zadevah javnega pomena in ne zagotavlja učinkovitega delovanja demokracije, temveč lahko hromi legitimno novinarsko delo obveščati o pomembnih političnih temah v demokratični družbi. Na takšno presojo ne more vplivati tako imenovan zastraševalni učinek, saj je ta pomemben tako v zvezi z varovanjem novinarske kot tudi politične svobode izražanja.

17Tožnica je s svojimi trditvami o pravno relevantnih dejstvih, ki štejejo za priznana, dokazala protipravnost toženčevega ravnanja in glede na vse zgoraj obrazloženo v zvezi s sklepčnostjo tožbe obstoj svoje nematerialne škode ter vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastankom njene škode, toženec pa zaradi svoje pasivnosti ni dokazal, da je tožnici škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

18Neutemeljen je tudi toženčev očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavani zadevi presojati obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 120/2017 že sprejelo stališče, da je presežena praksa, po kateri se kolizija med svobodo izražanja in pravico do časti in dobrega imena rešuje z navezavo na kazensko pravno opredelitev kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve.

19Določena odškodnina 6.000,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča povsem primerno in pravično denarno zadoščenje tožnici za ugotovljene psihične bolečine zaradi žalitve njene časti in dobrega imena, ki jih prestaja kot hude duševne bolečine vse od dne objave toženčevega zapisa do izdaje izpodbijane sodbe, kar je pravno relevantno obdobje glede utemeljenosti zahtevka po višini ob dejstvu, da tožnica ni zatrjevala tudi obstoja bodoče škode.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je prisojeni znesek v skladu tudi z namenom denarne odškodnine za ugotovljen obseg tožničine nematerialne škode. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ.

20Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da izpodbijana zamudna sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj toženec dolguje poleg zneska odškodnine tudi zakonske zamudne obresti od 2. 9. 2016 dalje, da je to kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da lahko to kršitev odpravi samo z upoštevanjem tožničinih trditev o dejstvih glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, ki štejejo za priznana in ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani zamudni sodbi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 22. 3. 2016 do 1. 9. 2016 bil z zamudno sodbo z dne 28. 10. 2016 že pravnomočno zavrnjen.

Tožnica je v tožbi trdila, da ji je škoda nastala 21. 3. 2016, to je na dan, ko je toženec objavil sporen zapis, njena terjatev šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato zahteva zakonske zamudne obresti od 22. 3. 2016.

Zapadlost in zamuda pri odškodnini za nepremoženjsko škodo nista istovetna, saj z zapadlostjo terjatve stranka pridobi pravico do njenega uveljavljanja, zamuda pa za dolžnika nastane s potekom določenega roka za izpolnitev, oziroma z vložitvijo tožbe (299. člen OZ). Iz dejstev v izpodbijani zamudni sodbi izhaja, da je predmet presoje zahtevek v obrestnem delu le za čas od 2. 9. 2016 dalje, kar je po vloženi tožbi in v skladu z 299. členom OZ.

21Odločitve o stroških pravdnega postopka pritožba ni konkretizirano izpodbijala. V točki 21. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe pa je odločitev o stroških obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora tožnici povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožnica priglasila stroške v višini 373,32 EUR, obsegajo pa nagrado po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS številka 2/2015) v višini 500 točk in 2% materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni in so priglašeni v skladu z določbami OT, zato jih mora toženec povrniti tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker jih je tožnica v odgovoru na pritožbo zahtevala (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).