VSC Sklep I Ip 179/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) ter dolžniku naložilo, da v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrne upniku 122,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da sodišče ni dojelo vsebine njenega ugovora, saj ni osporavala izvršilnemu naslovu, temveč je zatrjevala neobstoj terjatve upnika v znesku, kot ga ta izterjuje v tem postopku, saj je bilo sporno, ali je bila terjatev upravičeno prenesena na fizično osebo. Glede na navedeno pojasnjuje, da je nasprotovala višini terjatve ter zatrjuje, da dvom o višini dolgovanega izvršbo preprečuje, dokler o višini obveznosti ni odločeno v postopku. Sodišču očita, da glede višine terjatve ni navedlo nobenih razlogov, temveč je zavzelo nepojmljivo stališče, da izvršilni naslov pomeni pravnomočno ugotovljen obstoj upnikove terjatve. Zatrjuje, da je dolg v višini 15.605,13 EUR z dnem statusnega preoblikovanja prevzela pravna naslednica samostojne podjetnice G. Š.s.p., to je družba .... Ker upnik ni ustrezno knjižil tega dolga, zato s plačili pravne naslednice le ta ni mogel biti poplačan. Pojasnjuje, da je dne 11. 4. 2019 pri Upravnem sodišču vložila tožbo na razveljavitev izvršilnega naslova, ki se vodi pod opr. št. IV U 112/2019, sodišče pa zmotno ugotavlja, da temu ni tako. Ker je sodišče spregledalo določila 48. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavp-2), ki opredeljujejo okvir ugotavljanja višine obveznosti dolžnice na podlagi subsidiarne odgovornosti fizične osebe, očita, da je sklep materialnopravno napačen. Pojasnjuje nastanek dolga ter zatrjuje, da dolga ne bi bilo, v kolikor bi upnik knjigovodsko stanje pravilno vodil, saj je dolg samostojne podjetnice z dnem statusnega preoblikovanja prevzela njena pravna naslednica in bi upnik s plačili pravne naslednice, ki jih je ta nesporno izvajala, moral najprej pokriti dolg iz statusnega preoblikovanja in šele v primeru, ko pravna naslednica tega dolga ne bi poravnala, bi lahko za ta dolg bremenil dolžnico. Izpostavlja da je poziv z dne 22. 5. 2013, na katerega se sklicuje upnik v zvezi z dejstvom poziva pravni naslednici za plačilo predmetnega dolga, bil izdan 4 leta po statusnem preoblikovanju ter da dolg na ta dan ni več obstajal, ker je do takrat pravna naslednica ves čas poslovala in izvajala plačila, s katerimi bi upnik skladno z zakonom moral pokrivati najstarejši dolg. Vsled navedenemu zatrjuje, da obveznost plačila ni prešla na dolžnico. Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3V odgovoru na pritožbo upnica nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno izpodbijana je odločitev o zavrnitvi rednega ugovora zoper sklep o izvršbi. Sklep o izvršbi je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova, in sicer izvršljivega in overjenega seznama izvršilnih naslovov .... Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni vezi s pravno pomembnimi dejstvi. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo, pri čemer so ugovorni razlogi v prvem odstavku 55. člena ZIZ tudi primeroma navedeni.

6Razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih so konkretni, jasni in prepričljivi, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeni. V kolikor pa se pritožba z razlogi ne strinja, pa lahko to predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava¹.

7Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnica v ugovoru zatrjevala, da dolg v taki višini ne obstaja, saj je znesek nad 4.006,53 EUR posledica nepravilnega knjiženja upnika pri pravni naslednici dolžnice kot samostojne podjetnice, ki je navedeni dolg prevzela ob statusnem preoblikovanju ter od sodišča zahtevala oceno oziroma presojo upravičenosti izterjevanega zneska.

8Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi dolžnica morala vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama morala uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Ker za konkretni primer relevantna zakonska podlaga ne določa, da posamezni izvršilni naslovi v primeru ugotovljene nepravilnosti knjiženja upnika pri statusnem preoblikovanju ugasnejo, izvršilni naslov pa glede na pritožbeno nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje vsebuje vse obvezne sestavine iz ZDavP-2, je potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da je na navedeni izvršilni naslov skladno z načelo formalne legalitete vezano in ne sme ponovno presojati materialnopravne zakonitosti in pravilnosti terjatve, ugotovljene v njem. Ker je dolžnica višino terjatve izpodbijala z dejstvi, nastalimi pred izdajo izvršilnega naslova, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da dolžnica ni nasprotovala vsebini izvršilnega naslova. Z navedbami o nepravilnem knjiženju upnika je namreč izpodbijala materialnopravno zakonitost izvršilnega naslova, ki je lahko ponovno presojana le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, vloženimi zoper izvršilni naslov, nikakor pa ne v izvršilnem postopku, kot je dolžnico pravilno poučilo sodišče prve stopnje. Ker pa skladno z določbo prvega odstavka 55. člena ZIZ izvršbo preprečuje le razveljavitev, sprememba ali odprava izvršilnega naslova, pa za pravilnost in zakonitost predmetnega sklepa dejstvo, ali je bila tožba na razveljavitev vložena ali ne ni pravno relevantno, saj vložitev tožbe ne pomeni avtomatske razveljavitve izvršilnega naslova. Pritožbene trditve v tej smeri so vsled navedenega pravno nepomembne.

9Višino terjatve bi dolžnica lahko izpodbila v izvršilnem postopku le z izkazanimi plačili na račun predmetnega dolga, izvedenimi po izdaji izvršilnega naslova. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so bila vsa zatrjevana plačila opravljena pred izdajo izvršilnih naslovov, to je pred 19. 9. 2018, se pritožba neutemeljeno zavzema za utemeljenost ugovora v smeri izpodbijane višine terjatve. Glede na vse navedeno, je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

10Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podane pritožbeno uveljavljene kršitve, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

11Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši razjasnitvi pritožbeno obravnavane zadeve, stroški, nastali v zvezi z njim, za predmetno izvršbo niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309.