UPRS Sodba I U 938/2019-18

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018. Tožnik je dne 6. 7. 2018 pri Ministrstvu za finance podal pritožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-69/2017-30 z dne 29. 12. 2017 v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost. V pouku o pravnem sredstvu je bilo navedeno, da zoper to odločbo v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora, ampak je upravni spor mogoč zoper prvostopenjsko odločbo z vložitvijo tožbe pri Upravnem sodišču RS. Ker pritožba zoper odločbo Ministrstva za finance ni dopustna, je tožena stranka tožnika pozvala, da skladno s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravi pomanjkljivosti tako, da sporoči, ali je pritožbo šteti kot tožbo, da se jo odstopi v obravnavo pristojnemu sodišču. Ker se tožnik na poziv ni odzval, je bilo treba pritožbo zavreči, ker ni dovoljena (240. člen ZUP).

2Tožnik je vložil tožbo „zoper odločbo št. DT 0610-69/2017-30 z dne 29. 12. 2017 v povezavi s sklepom Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018 v povezavi s sklepom Ministrstva za finance št. DT 499-16-33/2018-8 z dne 15. 4. 2019“. Po pozivu, naj sporoči, kateri akt izpodbija, je tožnik sporočil, da se tožba nanaša na sklep Ministrstva za finance št. DT 499-16-33/2018-4 z dne 15. 4. 2019. Tožnik pojasnjuje, da poziv tožene stranke, s katerim je bil pozvan, da sporoči, ali je pritožbo šteti kot tožbo, da se jo odstopi v obravnavo pristojnemu sodišču, ni skladen z izpodbijanim sklepom, saj poziv nalaga, da poda odločitev glede odstopa v obravnavo pristojnemu sodišču v treh dneh in ne v osmih dneh, kot je zapisano v izpodbijanem sklepu. Tridnevni rok za odločitev, izjavo in pripravo tožbe je nerazumen. Tudi osemdnevni rok je kratek, a če bi ga poziv omenjal, bi zadevo lahko vseeno lažje uredil. Tožnik je pričakoval, da bo s prejemom izpodbijanega sklepa celotni postopek na drugi stopnji končan oz. da bo ta akt podlaga za nadaljnje ukrepanje. Sodišče naproša, da pretehta vse možnosti, ki bi vse omenjene akte „povezale v isto pravno podlago“, izpodbijani sklep pa naj vrne v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju kot izhaja iz obrazložitve upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5Predmet tega upravnega spora je odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba. Gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

6Drugi odstavek 240. člena ZUP določa, da, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ zavrže s sklepom. V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje pritožbe iz citiranega določila. Tožnik je namreč zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018 vložil pritožbo, kljub temu, da je bil poučen, da zoper to odločbo ni rednega pravnega sredstva niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora, ampak je upravni spor mogoč zoper prvostopenjsko odločbo.

7Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka tožnika pozvala, da sporoči, ali je pritožbo/ugovor šteti kot tožbo, vendar se tožnik na poziv ni odzval, o čemer ni spora. Vročevalec je skušal poziv tožniku vročiti dne 12. 7. 2018, ker pa vročitev tega dne ni bila mogoča, mu je pustil obvestilo, da lahko pisanje dvigne na pošti v petnajstdnevnem roku, ki začne teči dne 13. 7. 2018. Ta rok je iztekel dne 27. 7. 2018, zato se šteje, ker tožnik pošiljke ni prevzel, da mu je bilo pisanje s tem dnem vročeno. Tridnevni rok za odgovor je iztekel v ponedeljek, dne 30. 7. 2018. Tožnik na poziv ni odgovoril, česar v tožbi prav tako ne zanika. Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da je bil postavljen tridnevni rok prekratek, saj tožnik v upravnem postopku tudi ni prosil za njegovo podaljšanje. Organ skladno s 67. členom ZUP zahteva, da se pomanjkljivosti vlog odpravijo, in pri tem sam določi rok, v katerem je treba vlogo popraviti. Rok za odpravo pomanjkljivosti namreč ni zakonsko določen, zato je dolžina le-tega odvisna od odločitve organa, ki rok določi glede na okoliščine primera. Tožnik torej na poziv v postavljenem roku ni odgovoril, tožena stranka pa njegove pritožbe/ugovora ni mogla šteti kot tožbe, saj za to ni imela nobenih razlogov. Tožnik je namreč svojo vlogo izrecno opredelil kot pritožbo in je zato tožena stranka ni mogla obravnavati kot kakšno drugo pravno sredstvo. Ker pritožba ni bila dovoljena, je odločitev tožene stranke, da se pritožba zavrže kot nedovoljena, pravilna.

8V zvezi s prošnjo tožnika, da sodišče pretehta možnosti in "poveže v isto pravno podlago" več aktov (odločbo Finančne uprave RS št. DT0610-69/2017-30 z dne 29. 12. 2017 o dodatni odmeri davka na dodano vrednost v povezavi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018 in sklep Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-8 z dne 15. 4. 2019 o zavrženju pritožbe) sodišče pojasnjuje, da pravna podlaga navedenih aktov ni enaka, poleg tega pa sodišče presoja izpodbijani upravni akt (kot takšnega pa je tožnik torej opredelil izpodbijani sklep z dne 15. 4. 2019) v mejah tožbenega predloga.

9Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

11Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.