VSM Sodba IV Kp 55268/2018

I. Pritožbi zagovornice obdolženega I.B. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede kvalifikacije kaznivega dejanja, odločbe o kazenski sankciji ter premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da glasi:

Obdolženi je z dejanji opisanimi pod točkama 1 in 2 izreka napadene sodbe storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s členom 54 Kazenskega zakonika

ter se mu po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora,

oškodovanko W. De La C. H. se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 500,00 EUR napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.B. pod točko 1 izreka napadene sodbe spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 54 KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 9 mesecev zapora in in pod točko 2 izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 4 mesece zapora, nakar mu je po členu 53 KZ-1 izreklo enotno kazen 1 leto zapora, v katero mu je v skladu s členom 56 KZ-1 vštelo čas pridržanja od 5. 10. 2018 od 9.07 ure do 6. 10. 2018 do 16. 25 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče odločilo, da mora obdolženi oškodovankam M.M. plačati 200,00 EUR, W. De La C. H. plačati 500,00 EUR, oškodovanko M.M. pa je s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 200,00 EUR, napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je obdolženemu odvzelo premoženjsko korist, ki si jo je pridobil s kaznivim dejanjem na škodo P.V. in je dolžan plačati 200,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornica obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, pri čemer očitno meri na kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi dejanje obdolženega z dne 17. 9. 2018 na škodo W. De La C. H. šteti kot dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine iz člena 204/I KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1.

5Uveljavljana kršitev je po oceni pritožbenega sodišča podana, saj po 54. členu KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dva ali več istih ali istovrstnih premoženjskih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Z uveljavlitvijo KZ-1 je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, če so zanjo izpolnjeni pogoji, postala obvezna. Za nadaljevano kaznivo dejanje se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče (določi) ena kazen, in sicer v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja se tako zahteva: naklepno ravnanje storilca; dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov; storitev več (najmanj dveh) sicer ločenih kaznivih dejanj; da gre za enaka ali istovrstna kazniva dejanja, da gre za premoženjske delikte in da dejanja zaradi povezanosti kraja, načina storitve, časa ali drugih enakih okoliščin pomenijo enotno dejavnost. Vsi ti pogoji so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri dejanjih pod točkama 1 in 2 izreka napadene sodbe podani. Gre za štiri tatvine, kijih je obdolženi storil v času od 3. 9. 2018 do 17. 9. 2018. Vse tatvine so bile storjene na enak način, kar kaže, da gre za enotno kriminalno dejavnost obdolženca, ki ustreza vsem pogojem za oblikovanje konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. člena KZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženega v tej smeri ugodilo in očitana kazniva dejanja obdolženega kvalificiralo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavkom 204. člena v zvezi s 54. člena KZ-1.

6Prav tako je pritrditi zagovornici, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo navedbam oškodovanke W. De La C. H. glede višine uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka. Navedena oškodovanka namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča višine premoženjskopravnega zahtevka ni ustrezno specificirala. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornice in odločilo, da se oškodovanko W. De La C. H. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 500,00 EUR napoti na pravdo.

7Zagovornica obdolženega uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obdolženega dodaja:

8Bistvo pritožbe je v trditvi, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam oškodovancev, saj ti pri prepoznavi niso navedli prave starosti obdolženega.

9Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določnim in prepričljivim izpovedbam oškodovancev, ki so obdolženega tudi prepoznale kot storilca kaznivega dejanja, kot to izhaja iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah in so ga tudi vsi skladno opisali. Okoliščina, na katero opozarja zagovornica, in sicer da oškodovanci niso znali povedati točne starosti obdolženega, pa ni odločilna, kot to meni zagovornica, saj so oškodovanci obdolženega prepoznali tudi na sodišču kot storilca kaznivega dejanja. Razen tega pa je obdolženi pri dejanju na škodo družbe M., d.o.o. bil posnet in viden na videoposnetku kako z blagajno v rokah gre iz trgovine, za njim pa je odšel J. M., ki ga je dohitel in mu iz rok iztrgal blagajno, ki jim jo je odtujil. Kot storilca kaznivega dejanja je tudi brez dvoma prepoznal obdolženega, ko ga je videl na sodišču. Na podlagi navedenega sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v verodostojnost izpovedb prič, ki so obdolženega tudi prepoznale kot storilca kaznivih dejanj. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni in ne morejo omajati verodostojnosti izpovedb oškodovancev, ki so obdolženca prepoznale kot storilca kaznivega dejanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo obdolženčevo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo.

10Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je sodišče prve stopnje o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Po tem, ko je pritožbeno sodišče obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s členom 54 KZ-1, mu je za to kaznivo dejanje, upoštevaje vse okoliščine, kot jih je v napadeni sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje (pri čemer ni ugotovilo nobene olajševalne okoliščine), ugotovljenim obteževalnim okoliščinam pa je dalo ustrezno težo, izreklo kazen 10 mesecev zapora, torej nižjo kazen kot mu jo je dalo sodišče prve stopnje, kar pa je narekovala sprememba kaznivega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, za kar se je v pritožbi zavzemala tudi zagovornica. Izrečena zaporna kazen v višini 10 mesecev zapora bo glede na pravilno ugotovljene obteževalne okoliščine, in sicer predkaznovanost obdolženca zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, dejstvo, da je specialni povratnik, predkaznovan pa je tudi zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je izrečena zaporna kazen 10 mesecev pravilna in pravična.

12Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornice obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13Ker je pritožbeno sodišče deloma odločilo v obdolženčevo korist, zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).