VSL Sodba I Cpg 132/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora sama nositi pritožbene stroške in je dolžna v 15-tih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini – garaži št. 13 v pritličju v izmeri 11,27 m2 z ID znakom: del stavbe 000 ter na priznanje izločitvene pravice na nepremičnini – garaži št. 13 v pritličju v izmeri 11,27 m2 z ID znakom: del stavbe 000, ki se izloči iz stečajne mase (1. točka izreka). Hkrati je naložilo tožeči stranki, da mora toženi stranki povrniti 1.047,90 EUR pravdnih stroškov, v roku 15-tih dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Dejanski okvir spora in materialnopravna presoja sodišča prve stopnje

2Etažna lastnina garaže v garažni hiši G., je bila na predlog tožene stranke z dne 24. 6. 1999 dejansko vpisana v zemljiško knjigo 26. 11. 2003 (Zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige, A25). Tožeča stranka ima v posesti garažo od leta 1976. Zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju. Tožeča stranka z listino, primerno za vpis v zemljiško knjigo ne razpolaga. Zato se leta 2003 ni mogla ona vpisati kot lastnica te garaže. Vendar je ne glede na to, lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Ta je določal, da je tisti, ki je bil na presečni dan 25. 7. 1997,¹ imetnik pravice uporabe postal lastnik te nepremičnine. Podrejeno je tožeča stranka uveljavljala tudi zahtevek na podlagi priposestvovanja na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po desetih letih, torej leta 1986.

3Pravica uporabe in posest garaže nista enaka pravna instituta. Pravica uporabe po ZLNDL ni dejanska uporaba nepremičnine, temveč je bila v času družbene lastnine pravica uporabe vselej ustanovljena, bodisi s konkretnim pravnim aktom oblastvenega organa, ki je upravljal s stvarjo v družbeni lastnini, s pogodbeno dodelitvijo v uporabo za gradnjo, z akti po Zakonu o združenem delu ali pa na izrecni podlagi samega zakona.² Po 3. členu ZLNDL pa se je vpis lastninske pravice v korist pravne osebe opravil po uradni dolžnosti v korist tistih pravnih oseb, ki so imele ob uveljavitvi zakona³ vpisano pravico uporabe.

4Prav tako je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova priposestvovanja neutemeljen. Priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, je že načelno izključeno, kar pomeni, da v konkretnem primeru garaže tožeča stranka ne more priposestvovati.⁴ Tožeča stranka ni bila v dobri veri, saj je bila na garaži v korist tožene stranke 2003 vpisana lastninska pravica. O tem bi se tožeča stranka lahko prepričala z vpogledom v zemljiško knjigo.

Pritožbeni postopek

5Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

7Stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

8Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča druge stopnje

9Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pridobila „etažno lastnino“ na sporni garaži v zemljiškoknjižnem postopku, ki je tekel od vložitve predloga tožene stranke 24. 6. 1999 do 26. 11. 2003, čeprav je bila v listu B pri imenu lastnika še vedno vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe tožena stranka, sicer že v pravnoorganizacijski obliki delniške družbe (A11). Slednje izhaja iz navedenega zemljiško knjižnega izpiska, ki ga je k tožbi priložila tožeča stranka. Tožeča stranka pa tekom postopka res ni zatrjevala, da je bila tožena stranka v letu 2003 kot etažna lastnica garaže vpisana v zemljiško knjigo ampak le kot imetnica pravice uporabe. Vendar pa omenjeni utemeljeni pritožbeni očitek ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča druge stopnje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju odločbe.

10Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku na podlagi prvega odstavka 4. člena ZLNDL. Ta je določal, da postanejo last države nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe Republika Slovenija (tožeča stranka). Že Okrajno sodišče v Ajdovščini, ki je odločalo o predlogu (tožeče stranke) za vpis garaže v zemljiško knjigo (Dn 101048/2019 z dne 19. 6. 2019, A30), je predlog tožeče stranke za vpis lastninske pravice na garaži v zemljiško knjigo zavrnilo na podlagi 4. člena ZLNDL. Pojasnilo je, da bi bil vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke po uradni dolžnosti mogoč le, če bi bila pri garaži, na presečni dan 25. 7. 1997, vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Republika Slovenija, ne pa tožena stranka.

11Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče enačiti pravice uporabe kot inštituta, ki ga je treba pojasniti v smislu tedanjih družbeno lastninskih razmerij in dejanske posesti nepremičnine. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo biti odločilno, da je bila na presečni dan 25. 7. 1997, tožeča stranka upravičena in dejanska resnična imetnica pravice uporabe družbene lastnine.

12Tožeča stranka je v pritožbi ponovila svoje stališče iz prvostopenjskega postopka, da ne razpolaga z nobeno listino, s katero je pridobila pravico uporabe. Dopušča pa možnost, da je šlo celo samo za ustni dogovor o pravici uporabe med strankama. Pravica uporabe je bila torej dejansko realizirana, ker je imela tožeča stranka garažo v posesti in se je pravica uporabe z njene strani dejansko izvrševala. Pritožbene trditve o morebitnem ustnem dogovoru pravice uporabe med strankama so nova dejstva, za katera tožeča stranka ni zatrjevala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih sodišče druge stopnje pri odločanju v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne morejo vplivati pritožbene trditve, da je bila toženi stranki dodeljena pravica uporabe izključno zaradi izgradnje stanovanjskega naselja na B. Bistveno je, da je imela tožena stranka oziroma njen pravni prednik A. pravico uporabe, vpisano v zemljiško knjigo že v letu 1969 (trditve tožeče stranke v točki VII. pripravljalne vloge, 22. 11. 2019, l. št. 25, Dn. št. 10618/1969, A27). Kar se tiče pravne podlage glede priposestvovanja, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri, ker je bila na garaži v družbeni lastnini v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe že pred letom 1997 v korist pravnega prednika tožene stranke (zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za sporno garažo, A25). Tožeča stranka tudi ni imela zakonite posesti, ker ne razpolaga z nobenim pravnim aktom, ki bi ji to dovoljeval. Ne glede na to, da je bila z uveljavitvijo ZLNDL sporna garaža po samem zakonu olastninjena in na njej družbena lastnina ni več mogla obstajati, je četudi bi začela teči 10 letna priposestvovalna doba tožeči stranki, 25. 7. 1997, ta ne bi mogla izteči 25. 7. 2007 (drugi odstavek 43. člena in 269. člen Stvarnopravnega zakonika, 1. 1. 2003, prenehanje veljavnosti ZTLR).⁵

14Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila garaža vpisana kot etažna lastnina v korist tožene stranke v letu 2003 (A11). Zato ker, do tedaj tudi ni iztekla 10 letna priposestvovalna doba, tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni garaži na podlagi priposestvovanja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da o vpisu garaže v zemljiško knjigo ni bila obveščena niti s strani tožene stranke, niti s strani kogarkoli drugega, to je drugih lastnikov garaž, fizičnih oseb v garažni hiši G. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da bi tožeča stranka vedno lahko vpogledala v zemljiško knjigo kot javno knjigo.

15Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki odvetniške stroške po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) v višini 500 točk in 22 % davek na dodano vrednost (110 točk) skupaj 610 točk. Materialni stroški v višini 2 % ji pripadajo na podlagi 11. člena OT, v višini 12,20 točk. Skupaj pripada toženi stranki 622,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki 373,32 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom teh stroškov, toženi stranki pripadajo še zakonske zamudne obresti (378. člen, 299. člen Obligacijskega zakonika, 313. člen ZPP), ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ To je na dan začetka veljavnosti in uporabe ZLNDL.
² prim. odločbo VS RS II Ips 306/2014, VS RS II Ips 256/2015.
³ Ur. list 44/1997, 25. 7. 1997.
⁴ VS RS II Ips 184/2011.
⁵ Po drugem odstavku 269. člena SPZ sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.