UPRS Sodba I U 911/2019-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se predlogu tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je finančni organ tožnici v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 izdal odločbo, ki je bila tožnici vročena po pošti dne 5. 1. 2018. Tožnica je bila v odločbi poučena, da je zoper odločbo dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe. Tožnica je 6. 2. 2018 priporočeno po pošti vložila pritožbo, ki jo je davčni organ prejel 7. 2. 2018. Pri formalnem preizkusu pritožbe je davčni organ ugotovil, da je tožnica pritožbo vložila prepozno. Iz vročilnice je razvidno, da je bila odločba tožnici vročena v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) 5. 1. 2018. Glede na datum vročitve, je rok za pritožbo potekel 5. 2. 2018, tožnica pa je pritožbo vložila prepozno in sicer 6. 2. 2018. Davčni organ je zato s sklepom z dne 12. 2. 2018 pritožbo tožnice zavrgel kot prepozno. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, s katero je podala podrejeno tudi zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba zoper sklep je bila posredovana drugostopenjskemu organu v pristojno reševanje. Slednji je 15. 5. 2018 izdal odločbo, s katero je tožničino pritožbo zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. V navedeni odločbi je drugostopenjski organ tudi pojasnil, da mora o tožničini vlogi za vrnitev v prejšnje stanje odločiti prvostopenjski organ.

3Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da ga vlaga v skladu s tretjim odstavkom 103. člena ZUP, ker je bil rok za pritožbo zamujen zaradi očitne pomote. Tožnica je 6. 2. 2018 vložila pritožbo zoper odločbo, tožničina pooblaščenka A.A. pa je 20. 2. 2018 prejela sklep, s katerim je bila pritožba zavržena. S prejemom navedenega sklepa je tožnica oziroma A.A. izvedela za zamudo. Pred tem je bila tožnica prepričana, da je bila pritožba vložena pravočasno, zato vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje sedaj, oziroma ga ni vložila skupaj s pritožbo po 104. členu ZUP. Do prepozno vložene pritožbe je prišlo zaradi očitne pomote pooblaščenke, ki je bila nehote povzročena s strani B. pri vročanju pošiljke, saj je konkretno obvestilo odstopalo od siceršnje prakse. Na kuverti, ki jo je poštar pustil v poštnem nabiralniku, je sicer naveden datum obvestila 21. 12. 2017, vendar je hkrati dodana štampiljka z datumom 8. 1. 2018 in podpisom vročevalca, da je bila kuverta puščena v nabiralniku 8. 1. 2018. Z navedeno štampiljko datuma, kdaj je bila pošiljka puščena v nabiralniku, je bila pooblaščenka nehote zavedena v očitno pomoto in tako tudi pritožbo, ki je bila napisana že nekaj dni prej, nehote odnesla na pošto kasneje, kot bi jo sicer. Pošta je namreč v preteklosti puščala pošiljke v nabiralniku, brez da bi vpisovala datum, kdaj je bila pošiljka puščena v nabiralnik, ampak je bil naveden zgolj datum obvestila. Zaradi očitno spremenjene prakse pošte je bila pooblaščenka tožnice nehote zavedena, češ da je 8. 1. 2018 datum vročitve. Tožnica je uveljavljala, da je v primeru napačnega upoštevanja datuma prejema pošiljke šlo izključno za očitno pomoto, ki se lahko pripeti vsakomur in ne za neskrbno ravnaje tožnikove pooblaščenke.

4Davčni organ je v zadevi zaključil, da zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena. Ugotovil je namreč, da je pošta pri vročanju odločbe postopala pravilno. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je B. 21. 12. 2017 poskušala tožnici vročiti odločbo. Ker se vročitev ni dala opraviti, je bilo tožnici puščeno sporočilo, na katerem je navedeno, da je bila 21. 12. 2017 poizkušana vročitev priporočenega pisma in ker se vročitev ni dala opraviti, da lahko pismo prevzame osebno na pošti v roku 15 dni. Navedeno je, da bo po poteku tega roka pismo puščeno v hišnem nabiralniku. Iz priložene kuverte davčnega organa je jasno razvidno, da je bila tožnica obveščena o prispelem pismu 21. 12. 2017 in da ji je bilo pismo puščeno v hišnem nabiralniku 8. 1. 2018. Vročitev je bila opravljena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se rok za vložitev tožbe ne šteje naslednji dan od dneva, ko je bil naslovniku dokument puščen v hišnem predalčniku, temveč naslednji dan od poteka 15 dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno.

5Davčni organ zavrača trditve tožnice, da gre v obravnavanem primeru za očitno pomoto pooblaščenke. Po stališču davčnega organa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po določilih 103. člena ZUP. Tožnica ni zamudila roka iz opravičljivega vzroka ali zaradi očitne pomote. Davčni organ pri tem poudarja, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi – davčni svetovalki, ki se s tem poklicno ukvarja. A.A. je ustanoviteljica in direktorica družbe C. d.o.o., ki se ukvarja z davčnim svetovanjem. Zavrača tudi tožničino sklicevanje, da je uslužbenec pošte ravnal drugače kot sicer. Davčni organ meni, da okoliščino, zaradi katere je tožnica prekoračila rok za vložitev pritožbe, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi opravičevala uporabo instituta iz tretjega odstavka 103. člena ZUP, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka napaka pooblaščenke oziroma neskrbno ravnanje pooblaščenke in ne njena očitna pomota. Glede predloga za zaslišanje A.A. pa davčni organ meni, da njeno zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev v zadevi.

6Tožničino pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa v navedeni zadevi ne gre za očitno pomoto, temveč za napako v poslovanju tožničine pooblaščenke.

7Tožnica se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi najprej opisuje dosedanji potek postopka, v katerem je bila kot prepozna zavržena tožničina pritožba zoper odločbo davčnega organa z dne 19. 12. 2017. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil, tožnica pa je zoper sklep prvostopenjskega organa vložila tožbo, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 1470/2018. Hkrati s pritožbo je tožnica vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Slednji je bil zavrnjen z izpodbijanim sklepom. Tožnica se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je že v tožbi, ki se vodi pod zadevo I U 1470/2018, obširno pojasnila razloge, ki kažejo na to, da odločba tožnici ni bila pravilno vročena 5. 1. 2018 in da se zato rok za pritožbo ni iztekel 5. 2. 2018, zaradi česar tudi pritožba, ki je bila vložena 6. 2. 2018, ni bila vložena prepozno. V izogib ponavljanju se tožnica v tem delu sklicuje na vse razloge, navedbe oz. predložene dokaze iz omenjene tožbe, ki naj jih sodišče upošteva tudi v tem postopku. Zaradi ekonomičnosti postopka tožnica tudi predlaga, da se obe zadevi združita v eno oz. enotno reševanje zadeve.

8Tožnica tako meni, da zaradi napak pri vročanju, ki jih je tožnica izpostavila v omenjeni tožbi, ni zamudila roka in da bi se morala njena pritožba, vložena 6. 2. 2018, šteti kot pravočasna. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na upravičenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pa tožnica izpodbija pravilnost sklepa, s katerim tožničinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno. Navaja, da je do morebitne zamude roka prišlo zaradi očitne pomote po tretjem odstavku 103. člena ZUP in meni, da bi moral prvostopenjski organ ugoditi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem do morebitne zamude zaradi očitne pomote ni prišlo zaradi neskrbnega oz. nestrokovnega ravnanja tožničine pooblaščenke, temveč zaradi zavajajočega ravnanja izvajalca poštnih storitev. Pismonoša, ki je izvajal poštno storitev, je namreč na kuverti, ki jo je pustil v poštnem nabiralniku, dodal štampiljko z datumom 8. 1. 2018 in podpisom vročevalca, da je bila kuverta puščena v nabiralniku 8. 1. 2018. Z navedeno štampiljko datuma, kdaj je bila pošiljka puščena v nabiralnik, je bila pooblaščenka tožnice nehote zavedena in spravljena v očitno pomoto, da je bil datum vročitve odločbe 8. 1. 2018. Zato je tudi pritožbo, ki je bila napisana že nekaj dni prej, na pošto na podlagi takšne očitne pomote odnesla kasneje, kot bi jo sicer. Takšno ravnanje izvajalca poštnih storitev je odstopalo od predhodne prakse. Tako je bilo v pretekli praksi splošno znano dejstvo, da izvajalec poštnih storitev ne vpisuje datumov, ko se pošiljka pusti v nabiralniku (pri tem se tožnica sklicuje na literaturo in primeroma diplomsko delo, ki ga navaja, ter na primer, ki je star že sedem let). Zaradi spremenjene prakse izvajanja poštnih storitev je bila pooblaščenka tožnice nehote zavedena, češ da je bil datum 8. 1. 2018 tudi datum vročitve odločbe. Po mnenju tožnice je tako šlo za očitno pomoto, kot jo določa tretji odstavek 103. člena ZUP, česar pa davčni organ sploh ni presojal, saj je mnenja, da do spremembe prakse sploh ni prišlo. Tožnica se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da se očitna pomota lahko „zgodi“ tudi profesionalni osebi in ne zgolj laični osebi.

9Tožnica je v svojem predlogu oz. pritožbi tudi izpostavila, da bi bila pritožba oddana pravočasno v roku 30 dni, če ne bi prišlo do očitne pomote zaradi zavajajočega datuma in spremenjene prakse B. d.o.o. Pri tem pa je tudi za potrebe predmetne zadeve potrebno upoštevati, da pošta ni bila pravilno vročena pooblaščencu (družba C. d.o.o.), temveč zastopnici družbe (A.A.). Tožnica se pri tem sklicuje še na to, da je bil prvi poskus vročanja izveden pred novoletnimi prazniki. Poudarja, da če vročevalec ne bi navedel datuma, bi pooblaščenka tožnice brez dvoma pritožbo vložila pravočasno, to je znotraj predpisanega 30-dnevnega roka. V tem primeru je tako izpolnjena zahteva, da mora dejanski stan očitne pomote izhajati iz subjektivnih okoliščin na strani stranke, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njene volje ali dejanja (kot to izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožnica). Ker bi tožnica kot davčna zavezanka zaradi običajne očitne pomote, ki se lahko zgodi vsakomur, izgubila z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) zajamčeno pravico do pritožbe meni, da je potrebno v takšnih primerih posebej skrbno presoditi pojem očitne pomote in pri tem tehtati sorazmernost med ravnanjem tožničine pooblaščenke in izgubo ustavno zagotovljene pravice. Tožnica meni, da je zato potrebno ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, še posebej glede na to, da je šlo za zamudo le enega dne.

10Prvostopenjski in drugostopenjski organ pri izpodbijanem sklepu nista upoštevala vseh navedenih razlogov, saj nista ustrezno vsebinsko presojala očitne pomote v luči predstavljenega dejanskega stanja oz. sodne prakse. V tej zadevi ne gre za vprašanje vročanja, temveč za to, ali je bila tožnica v zvezi z vročanjem v očitni pomoti. Drugostopenjski organ v svoji odloči tudi sam ugotavlja, da je šlo v tem primeru za (dejansko) zmoto, pri čemer je potrebno dodati, da takšna dejanska zmota ni bila zakrivljena s strani same pooblaščenke tožnice, temveč je bila posledica zavajajočega ravnanja tretje osebe. Tožnica zato meni, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo popolno oz. pravilno ugotovljeno, tudi vsebina nedoločenega pravnega pojma (očitna pomota) ni bila pravilno ugotovljena. Zato je izpodbijani sklep nezakonit oz. nepravilen in je potrebno tožbi ugoditi. Prav tako je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, ko v predmetni zadevi ni zaslišal predlagane priče (A.A.), ki bi lahko celovito opisala vse pravno-relevantne vidike spornega vročanja. Ker navedeni dokaz neutemeljeno ni bil izveden, dejansko stanje ni bilo celovito oz. popolno ugotovljeno, zaradi česar je potrebno tožbi ugoditi tudi iz tega razloga. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov ter predlaga zavrnitev tožbe.

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

14V obravnavani zadevi je sporno ali je pri tožnici podan razlog iz tretjega odstavka 103. člena ZUP, na kar se je sklicevala tožnica v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Po oceni prvostopenjskega in drugostopenjskega organa tak razlog pri tožnici ni podan, zaradi česar tožničinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno. S takim zaključkom pa se strinja tudi sodišče.

15Iz prvega odstavka 103. člena ZUP izhaja, da se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Iz tretjega odstavka 103. člena ZUP pa izhaja, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude roka izgubila kakšno pravico. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je stranka zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. O predlogu odloči s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

16Tudi po presoji sodišča je izpodbijani sklep, s katerim predlogu tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno, pravilen in zakonit. Tožnica je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker je bila njena pritožba zoper odločbo z dne 19. 12. 2017 zavržena kot prepozna. Tožnica sicer meni, da zaradi napake pri vročanju pritožbe ni vložila prepozno, vendar je presojanje zakonitosti in pravilnosti sklepa o zavrženju tožničine pritožbe kot prepozne predmet drugega upravnega spora (ki se vodi pod I U 1470/2018). Predmet tega upravnega spora pa je (zgolj) presojanje zakonitosti in pravilnosti sklepa, s katerim predlogu tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno. Zato sodišče ni presojalo tožničinih ugovorov, ki se nanašajo na ugovore glede pravočasnosti pritožbe, saj to, kot povedano, ni predmet tega upravnega spora. Prav tako ni sledilo tožničinemu predlogu, da bi obe tožbi (tožbi v zadevi I U 1470/2018 in v predmetni zadevi obravnavalo skupno). Gre namreč za dva različna akta, zoper katera sta vloženi dve tožbi).

17Predmet obravnavane zadeve je tako (zgolj) presojanje, ali je bil pri tožnici podan razlog iz tretjega odstavka 103. člena ZUP, zaradi katerega je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem ni sporno, da se tožnica pri utemeljenosti navedenega predloga sklicuje na to, da je bil na kuverti, ki jo je poštar pustil v poštnem nabiralniku, naveden datum obvestila 21. 12. 2017, vendar je bila hkrati dodana štampiljka z datumom 8. 1. 2018 in podpisom vročevalca, da je bila kuverta puščena v nabiralniku 8. 1. 2018. Tožnica (oziroma njena pooblaščenka) naj bi bila tako zavedena v očitno pomoto, da naj bi bil datum vročitve 8. 1. 2018 (in ne 5. 1. 2018, ko je nastopila fikcija vročitve). Ravnanje poštnega uslužbenca, ki je navedel na kuverto tudi datum, ko je bila kuverta puščena v nabiralniku (kar je tožnico zavedlo v očitno pomoto), pa naj bi tudi odstopalo od prejšnje prakse poštnih uslužbencev. S tem tožnica utemeljuje svojo očitno pomoto, ki naj bi predstavljala razlog iz tretjega odstavka 103. člena ZUP in zaradi katerega meni, da bi davčni organ moral njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi.

18Tudi po presoji sodišča navedena okoliščina ne pomeni očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Slednji namreč določa, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok in bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila vročitev opravljena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se rok za vložitev tožbe ne šteje naslednji dan od dneva, ko je bil naslovniku dokument puščen v hišnem predalčniku, temveč naslednji dan od poteka 15 dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno. Tudi po presoji sodišča napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.

19Sodišče zavrača tožničine ugovore, da naj bi šlo v konkretni zadevi za situacijo iz tretjega odstavka 103. člena ZUP, ker naj bi šlo pri tožnici oziroma njeni pooblaščenki za subjektivno okoliščino, ki ni bila odvisna od njene volje in dejanj, ter da se taka pomota lahko zgodi tudi osebi, ki ni laična stranka. Po presoji sodišča napačna domneva o tem kako se šteje rok za vložitev pravnega sredstva – konkretno tožbe, ne more predstavljati očitne pomote, zaradi katere bi se ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Še zlasti pa to ne more veljati v primeru, ko gre za kvalificirano osebo. Pri tem tudi ne gre za zavajajoče ravnanje izvajalca poštnih storitev, na kar se v tožbi sklicuje tožnica. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na spremenjeno (predhodno) prakso poštnih uslužbencev. Po presoji sodišča je nerelevantno tožničino sklicevanje na drugačno ravnanje poštnih uslužbencev, pri čemer se sklicuje na literaturo in npr. na neko diplomsko nalogo ter na primer vročitve pred 7 leti. Na drugačno odločitev v zadevi po presoji sodišča tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje, da je posledica tožničine običajne očitne pomote izguba z Ustavo RS in EKČP zajamčene pravice do pritožbe, ki naj bi jo tožnica na ta način zamudila le za en dan, zaradi česar meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi tehtati sorazmernost med ravnanjem tožničine pooblaščenke in izgubo ustavno zagotovljene pravice. Pri očitni pomoti kot razlogu (za predlog za vrnitev v prejšnje stanje) iz tretjega odstavka 103. člena ZUP gre za razlog, ki je omejen z razumevanjem pojma „očitna pomota“ in zato po presoji sodišča pri razlagi tega pojma ni mogoče širiti tega pojma npr. z uporabo sorazmernosti z vidika posledic, ki so zaradi zamude roka in zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje nastale za tožnico. Sodišče se tudi strinja s stališčem obeh davčnih organov, da zaslišanje tožničine pooblaščenke ni bilo potrebno, saj navedeni dokazni predlog tudi po presoji sodišča ni potreben in tudi ni relevanten.

20Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

21Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je po presoji sodišča za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

22Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.