VSL Sklep II Cp 514/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je zoper toženca vložila tožbo, s katero zasleduje svoje interese glede skupnega premoženja, ki naj bi bilo ustvarjeno v zunajzakonski zvezi s tožencem. V tožbi je postavila zahtevke na ugotovitev, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti (1. točka), da spadajo v skupno premoženje določno navedene premičnine z deležem do ene polovice za vsako stranko (2. točka) in da so določno navedene premičnine tožničino posebno premoženje (3. točka). V vlogi z dne 26. 11. 2019 (list. št. 58-75) je zahtevek modificirala tako, da primarno zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo določno navedene premičnine (1. točka); da se skupno premoženje razdruži tako, da pridobita vsaka od pravdnih strank od teh stvari ½ (2. točka) in da toženec plača tožnici 159.000 EUR »iz naslova skupnega premoženja« (3. točka). Z isto vlogo je postavila tudi podredni zahtevek, ki je praktično enak¹ tistemu v tožbi.

2Predlaga tudi zavarovanje z začasno odredbo, ki jo je z vlogo z dne 26. 11. 2019 tudi modificirala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala: da se tožencu prepove odtujitev, obremenitev in vsako drugo razpolaganje z več nepremičninami v k. o. A, B in C (1. točka predloga); da se tožencu prepove prodati traktor, motocikel in 6 krav (2. točka); da se tožencu prepove obremenitev in odtujitev premičnin, navedenih v 2. točki (3. točka); da se tožencu prepove razpolaganje z denarjem do višine 159.000 EUR na računu pri banki X d. d., »in vseh TR pri vseh bankah,« banki X pa se prepoveduje, da bi tožencu ali drugim osebam po njegovem nalogu izplačala denar do višine 159.000 EUR (4. točka). Sodišče prve stopnje je predlog izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (159.000 EUR) v smislu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju² zavrnilo, ker tožnica ni izkazala nevarnosti kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

3Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da je sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodišča pa so v nasprotju s predloženimi dokazi v spisu. Sodišče ni opravilo »neposredne izvedbe dokazov« niti ne naroka »za preizkus trditvene podlage in resničnosti navedb« pravdnih strank. Toženec po vložitvi tožbe in pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2019 še naprej unovčuje skupno premoženje in tožničino posebno premoženje. Nevarnost dokazuje tudi zemljiškoknjižni izpisek in notarska listina o kreditu v višini 55.000 EUR. Preostale pritožbene navedbe, ki so obsežne in deloma nerazumljive, bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovarjalo.

4Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker tožnica ni uspela dokazati nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora biti v okviru tega pogoja izkazana subjektivna, konkretna nevarnost, torej, da dolžnik aktivno deluje v smeri odtujevanja ali skrivanja premoženja oziroma z drugimi aktivnimi ravnanji meri na onemogočitev ali otežitev uveljavitve upnikove terjatve. Zgolj hipotetična možnost, da bi dolžnik odtujil ali poskril premoženje, ne zadošča.

7Pritožbena navedba, da je sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodišča pa so v nasprotju s predloženimi dokazi v spisu, je sama s seboj v nasprotju: če razlogov o odločilnih dejstvih ne bi bilo, ti tudi ne bi mogli biti v nasprotju z dokazi; ta pritožbena navedba je tudi pavšalna (in torej sama brez »razlogov o odločilnih dejstvih«), ker ne pove, kateri razlogi sodišča so v nasprotju s katerimi dokazi. Da je na podlagi pravnega sredstva izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti, morajo biti pritožbeni razlogi konkretni in preverljivi, da se lahko vzpostavi vsebinski dialog med pritožnikom, izpodbijano odločbo in pritožbenim sodiščem, zato golo prepisovanje zakonskih pritožbenih razlogov ne zadošča. Enako vsebinsko prazna in zato neupoštevna je pritožbena navedba, da se »sodišče o ničemer zatrjevanem ni prepričalo in je tudi napačno presodilo predložene listine,« saj ne pove, katere listine naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo in zakaj.

8Pritožbeni razlog kršitve načela neposrednosti (da sodišče prve stopnje ni opravilo »neposredne izvedbe dokazov« niti ne naroka »za preizkus trditvene podlage in resničnosti navedb« pravdnih strank) ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je neposredno izvedlo (ocenilo) listinske dokaze in svojo dokazno oceno ter pravne zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Postopek zavarovanja z začasno odredbo, četudi se vodi v okviru pravdnega postopka, se vodi po načelih ZIZ, kjer narok ni obvezen (29.a člen ZIZ), zato sodišče prve stopnje s tem, ko je o predlogu odločilo brez naroka, ni kršilo določb postopka.

9Navedbe, da toženec po vložitvi tožbe in pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2019 še naprej unovčuje skupno premoženje in tožničino posebno premoženje ter da je tožnica z vlogo in urgenco z dne 10. 12. 2019 obvestila sodišče, da toženec razprodaja premoženje, so neupoštevne, saj sodišče odloča po stanju zadeve (torej, upoštevaje navedbe in predložene dokaze) na dan zadnje obravnave; kadar odloči brez obravnave, pa odloči glede na procesno gradivo, ki so ga stranke skladno s procesnimi zakoni vložile do odločitve. V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče prve stopnje o tožničinem predlogu za zavarovanje odločalo glede na navedbe in dokaze v tožbi, vlogi z dne 5. 4. 2019 in predlogu z dne 26. 11. 2019, zato ni moglo upoštevati navedb, podanih po tem, ko je sodišče že odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe.

10V 5. točki obrazložitve gre res verjetno za lapsus, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da toženka terja nekaj iz naslova skupnega »bivanja« s tožencem, vendar je ta netočnost popolnoma nepomembna. V 5. točki obrazložitve sodišče le povzema tožničine navedbe, to pa niso razlogi o odločilnih dejstvih, zato (malenkostno) zmoten povzetek navedb stranke ne more pomeniti procesne kršitve.

11Nadaljnja pritožbena navedba (predzadnji odstavek na 2. strani pritožbe), da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo ravnanja toženca, je zopet nekonkretizirana, saj ne pove, katera ravnanja je sodišče zmotno presodilo. Tudi razlogi o tem, ali je bil toženec »primoran« v spremembo dejavnosti kmetije, za odločitev sodišča prve stopnje niso bistveni. Nosilni (bistveni, odločilni) razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga je, da tožnica ni uspela konkretno izkazati, da tožnik razprodaja premoženje v takem obsegu, ki bi onemogočilo ali znatno otežilo potencialno izterjavo; da ni dokazala, da sploh prodaja kakšno parcelo (zemljišče oz. nepremičnino), pri čemer jih ima v lasti 61, in da tudi to, da prodaja traktor in govedo, še ne dokazuje, da bo ostal brez premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo, ker ima tudi nepremičnine. Vse to je navedeno na 5. strani izpodbijanega sklepa in to so bistveni razlogi, zakaj tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tem razlogom sodišče druge stopnje pritrjuje, saj so prepričljivi, logični in temelje na dejstvih, ki jih tožničina pritožba sploh obrazloženo in konkretizirano ne napada.

12Navedbe v zadnjem odstavku na drugi strani pritožbe, da je »nastajajočo mlekarno šteti kot gospodarski subjekt in zanjo veljajo pravila gospodarskega prava,« so nerazumljive. Tožnica ni postavila nobenega zahtevka v zvezi z »nastajajočo mlekarno« ali »gospodarskim subjektom«, zato ni jasno, kakšno zvezo naj bi vse to imelo z zahtevki, ki so predmet te pravde; tudi ni pojasnjeno, katera pravila gospodarskega prava bi sodišče moralo uporabiti. Enako nerazumljive so navedbe o vlaganju v skupno podjetje in o blagovni znamki »Z.«, saj tožnica ni postavila nobenih zahtevkov v zvezi s kakšnim »podjetjem« ali blagovno znamko.

13Kakšno zvezo naj bi imelo z zatrjevano nevarnostjo v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ zatrjevano (vendar z ničemer izkazano) dejstvo, da naj bi toženec tožnici povzročil osebni bankrot, iz pritožbe ni razvidno.

14Pritožbena navedba, da je tožnik »pred kratkim« prodal traktor, je nedokazana in poleg tega nedovoljena pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku³); pritožbeno ponavljanje, da tožnik prodaja krave (pri čemer pritožba na več mestih zopet navaja novote in dejstva, ki so nastopila (najbrž) že po izdaji izpodbijanega sklepa, zaradi česar so neupoštevna), pa tudi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje štelo kot verjetno izkazano, da tožnik prodaja traktor in govedo (7. točka obrazložitve), vendar tega dejstva ni štelo za zadosten izkaz nevarnosti, da bo izterjava (morebitne) tožničine denarne terjatve onemogočena ali precej otežena, ker ima toženec še precej drugega premoženja (prav tam).

15Nadalje so neutemeljene obširne pritožbene navedbe (3. stran pritožbe), kako in zakaj da toženec negospodarno ravna s kmetijo, zanemarja govedo, pijančuje, kako ni sledil tožničinim poslovnim načrtom za razvoj kmetije itd., saj z vsemi temi navedbami pritožba sploh ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazana nevarnost, da bi tožnik odtujil vse premoženje in posledično postal neplačevit, saj ima v lasti (med drugim) več nepremičnin.

16Glede na povedano tudi ni bistveno, ali je toženec prodal le del goveje črede ali prav vse govedo, pri čemer so tosmerne pritožbene navedbe (predzadnji odstavek na 3. strani pritožbe) tudi v nasprotju s tožničinimi poprejšnjimi navedbami; v vlogi z dne 26. 11. 2019 (list. št. 66 zgoraj) tožnica sama navaja, da »so na kmetiji le še 4 telice,« kar logično pomeni, da tožnik (še) ni prodal vseh. Nadaljnje navedbe, da je toženec zadnjih šest telic prodal 25. 11. in 30. 11. 2019, so neupoštevne, saj tožnica v predlogu, ki je bil podlaga za odločanje sodišča (vloga z dne 26. 11. 2019 in poprejšnje vloge) teh dejstev ni navedla (domnevne prodaje dne 30. 11. niti ni mogla, če velja fizikalni aksiom o enotnosti časa in prostora).

17Navedbe, da toženec »permanentno razprodaja« vse, kar je bilo na kmetiji, so le neizkazana in nekonkretizirana trditev. Nadaljnje navedbe na 4. strani pritožbe, da toženec tako ravna »ob očitni potuhi sodišča,« ki »ne razume bistva spora,« so žaljive do sodišča, kar je lahko podlaga za kaznovanje stranke (in/ali pooblaščenke) po 109. členu ZPP, zato pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja stranko in pooblaščenko, da se v prihodnje vzdržita takih pisanj. Trditve, da toženec določene nepremičnine in premičnine oddaja v najem, so neizkazane in tudi nedovoljena pritožbena novota. Pa četudi bi bilo res, da toženec določene stvari oddaja v najem, je kljub temu še vedno njihov lastnik, torej bo na to premoženje mogoče seči z izvršbo.

18Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi nevarnost dokazovalo elektronsko sporočilo z dne 3. 3. 2019, saj iz njega izhaja kvečjemu to, da toženec ni sledil tožničinim predlogom v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, kar pa še ne izkazuje nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Sklicevanje, da naj bi nevarnost izkazoval zemljiškoknjižni izpisek, je v izhodišču napačno, saj zemljiškoknjižni izpiski izkazujejo lastništvo nepremičnin, ne pa tudi namer o njihovi odtujitvi. Tudi notarska listina o kreditu v višini 55.000 EUR še ne dokazuje, da toženec že odtujuje premoženje, poleg tega se tožnica v predlogu za zavarovanje na to pogodbo sploh ni sklicevala.

19Pritožbeni očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje glede nevarnosti pavšalni, je ne le nekorekten, ampak tudi očitno neresničen. Sodišče je navedlo jasne in preverljive razloge (druga polovica 6. točke in 7. točka obrazložitve na 5. strani), ki jih pritožba sploh ne izpodbija konkretizirano, vsebinsko, temveč po eni strani le s pavšalnim nestrinjanjem, po drugi strani pa z obširnimi navedbami, ki nimajo nobene neposredne zveze z razlogi sodišča prve stopnje, niti s postavljenimi zahtevki (navedbe o toženčevih domnevnih slabih značajskih lastnostih, pijančevanju, slabem gospodarjenju, neuresničenih poslovnih načrtih).

20Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Pritožbeno sodišče ni preverjalo, ali so predmet obeh zahtevkov vse iste premičnine, saj to za odločitev o pritožbi ni pomembno.
² Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.