VSL Vmesna sodba in sklep I Cpg 311/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

1Tožeča stranka opravlja zdravstvene storitve. Tožena stranka je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

2Tožeča stranka je trdila, da je s toženo stranko sklenila Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 – 2020. Sestavni del te pogodbe naj bi bil tudi finančni načrt za leto 2017. S Pogodbo o izvajanju zdravstvenih storitev se naj bi obe pravdni stranki zavezali, da bosta obračunavali zdravstvene storitve v skladu z določili vsakokrat veljavnega „Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017“ (v nadaljevanju: SD 2017). Dogovorjena naj bi bila tudi obveznost tožene stranke, da pogodbene vrednosti in cene storitev spreminja v skladu s SD 2017 (4. odstavek 9. člena SD 2017). Takšna obveznost tožene stranke bi nastopila, če bi Vlada RS in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejeli Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju. Nekatere plače so bile po trditvah tožeče stranke zvišane z Aneksom št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor, Aneksom h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Tožeča stranka je morala svojim zaposlenim plačati višje plače od 1. 7. 2017 naprej. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka ni spremenila (zvišala) cen storitev za čas od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017. S tem naj bi kršila v 4. točki 9. člena SD 2017 prevzete pogodbene obveznosti.

3Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala tudi na kršitvi njene (sodelovalne) dolžnosti skleniti takšen aneks k SD 2017, ki bi toženi stranki dal ustrezno podlago za izplačilo navedenih zneskov.

4Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode in zakonske zamudne obresti.

5Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala.

6Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka že po temelju.

7Presodilo je, da je med strankama sporna razlaga 4. odstavka 9. člena SD 2017. Navedlo je vsebino celega člena:

1„(1) Sredstva za plače planiranih delavcev se načrtujejo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov ter kolektivnih pogodb, od 1. 6. 2012 pa tudi na podlagi Zakona o uravnoteženju javnih financ.

(2) Sredstva za plače se vračunajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se pri tem upošteva:

- planirano število delavcev posamezne dejavnosti

- plačni razred

- znesek osnovne plače po plačni lestvici

- dodatek za delovno dobo

- dodatek za delovno uspešnost

- drugi dodatki po kolektivni pogodbi.

(3) Spremembe višine elementov iz drugega odstavka tega člena, razen točke 3, opredelijo partnerji z aneksom k Dogovoru.

(4) Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.

(5) Sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev, so opredeljena v Prilogi II.“

8Postopek sprejemanja vsakoletnega SD in stranke so določeni v 63. členu ZZVZZ. SD 2017 so sprejeli Ministrstvo za zdravje, Zdravniška zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Lekarniška zbornica Slovenije, Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost organizacij za usposabljanje Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Določba 4. odstavka 9. člena SD 2017 zavezuje izključno tiste stranke, ki so sprejele splošni dogovor. Zaveza glede avtomatičnega upoštevanja konkretne spremembe plačnih razredov bi bila lahko vključena le v sprejetje morebitnega aneksa k SD 2017. Aneks ni bil sprejet. Določba 4. odstavka 9. člena SD 2017 po presoji prvostopenjskega sodišča ne more zavezovati le tožene stranke. Razlog za to je tudi, da o spornih vprašanjih odloča Vlada RS, ne pa kar tožena stranka sama.

9Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču zlasti predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi je navedla, da je v teku prvostopenjskega postopka znižala tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče pa je ne glede na to odločilo o prvotnem, višjem tožbenem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne obrazložilo, v katere listine je vpogledalo, in v katere ne. Pritožnica navaja še razna neskladja med trditvami tožeče stranke in ugotovljenim dejanskim stanjem. Predvsem pa navaja različne razloge, ki naj bi kazali na to, da je prvostopenjsko sodišče zmotno odločilo o 4. odstavku 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017. Očita tudi, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o zatrjevani kršitvi sodelovalne dolžnosti.

10Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

11Pritožba je utemeljena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo podlago tožbenega zahtevka. Glede podlage je bila stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopne odločbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je odločilo o temelju zahtevka z vmesno sodbo. Predpostavke za izdajo vmesne sodbe so namreč podane (315. člen ZPP).

12Tožena stranka je po temelju odškodninsko odgovorna (1. odstavek 239. člena OZ). Tožena stranka je namreč kršila 9. člen SD 2017. Pri kalkulaciji cen storitev tožeče stranke od 1. 7. 2017 naprej bi morala avtomatično upoštevati povišanje plač planiranih delavcev tožeče stranke, do katere je prišlo s sklenitvijo aneksa h kolektivni pogodbi.

13Za odločitev po temelju potrebne okoliščine med strankama niso bile sporne. Razhajali sta se predvsem glede pravilne razlage 9. člena SD 2017, kar pa je povsem materialnopravno vprašanje.

14Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 do 2020. Njen sestavni del je tudi pogodba – (vsakoletni) finančni načrt za leto 2017. Z njim je tožena stranka tožeči stranki postavila planske cene, izražene v izhodiščnih cenah zdravstvenih storitev zdravstvene nege, veljavne za obdobje od 1. 1. 2017 naprej. Gre za pogodbo, ki jo tožena stranka sklepa s tožečo stranko in drugimi izvajalci zdravstvenih storitev na podlagi 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Vsebinska izhodišča za sklepanje pogodb se določijo v vsakoletnem splošnem dogovoru (SD), ki ga sklenejo tožena stranka in vse institucije, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo. V SD se vsako leto dogovori o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredeli zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določi obseg sredstev (63. člen ZZVZZ). Na tem temelju se določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb.

15Dne 21. 6. 2017 je bil sprejet SD 2017. Določal je, da se sredstva za plače (planiranih delavcev za izvajanje zdravstvenih storitev) vračunajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov ter ustreznih kolektivnih pogodb. V SD 2017 so se pri obsegu sredstev za programe in izračunu cene storitev upoštevale plače (zdravstvenih delavcev), kot so jih določali zgoraj navedeni predpisi v času sklenitve SD 2017 (21. 6. 2017).

16Ni bilo sporno, da so se z aneksom h kolektivni pogodbi s 1. 7. 2017 osnovne plače (med drugim tudi) za delavce zdravstvene nege (med njimi za tehnike zdravstvene nege, bolničarje negovalce in strežnice), uvrščene do 26. plačnega razreda, zvišale za dva razreda. Tožeča stranka je svojim delavcem, ki izvajajo zdravstveno nego, od 1. 7. 2017 izplačala povečane plače v skladu s spremenjenimi kolektivnimi pogodbami. Tožena stranka kot plačnica zdravstvenih storitev iz naslova obveznega zavarovanja zvišanih plač ni vkalkulirala v novo ceno zdravstvenih storitev in tudi ni sklenila ustreznega aneksa k SD 2017 oz. k pogodbi med pravdnima strankama. V letu 2017 uresničeno zvišanje plač zdravstvenih delavcev in delavcev, ki izvajajo zdravstveno nego, se je upoštevalo šele pri sklepanju SD za leto 2018. Četudi pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, pa pritožbeno sodišče v ugotovitvah prvostopnega sodišča ne najde opore za navedeni pritožbeni očitek.

17Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbenem odškodninskem pravnem temelju. Zahtevala je povrnitev škode, ki je nastala zaradi razlike v ceni zdravstvenih storitev zaradi zvišanih plač v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017. Trdila je, da je tožena stranka prekršila pogodbeno obveznost iz 6. člena njune medsebojne pogodbe, ki ji nalaga dolžnost, da pogodbene vrednosti in planske cene storitev usklajuje skladno z določili veljavnega SD. SD 2017 je v 4. odstavku 9. člena določal, da če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.

18V dveh odločbah je VS RS (III Ips 16/2020 in 19/2020) odločilo o pravilni razlagi 3. in 4. odstavka 9. člena SD 2017. Njegova presoja, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče, bo v nadaljevanju povzeta. Če se med letom, za katerega velja splošni dogovor, spremeni višina elementov za izračun plač planiranih delavcev, je treba za spremembo cene programov in storitev praviloma skleniti aneks. Izjema velja za spremembo zneska osnovne plače po plačni lestvici (3. črtica 2. odstavka in 3. odstavek 9. člena SD 2017). Aneks v tem primeru ni potreben. Če se sprememba zneska osnovne plače določi z aneksom h kolektivni pogodbi (ki ureja spremembo plač v javnem sektorju), se takšna sprememba v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev upošteva avtomatično (4. odstavek 9. člena SD 2017). To pomeni, da za spremembo cen aneks ni potreben.

19Dejanski stan 3. in 4. odstavka 9. člena SD 2017 je bil uresničen. Z aneksom h kolektivni pogodbi s 1. 7. 2017 so bile osnovne plače (med drugim tudi) za delavce zdravstvene nege (med njimi za tehnike zdravstvene nege, bolničarje negovalce in strežnice), uvrščene do 26. plačnega razreda, zvišane za dva razreda. Spremembo bi morala tožena stranka upoštevati. Tega ni storila.

20Pritožba ima prav, da je trditve tožeče stranke o kršitvi sodelovalne dolžnosti sodišče prve stopnje prezrlo. Prav tako ni pravno ovrednotilo dejstev, ki so med strankama nesporna, na katere se je tožeča stranka izrecno sklicevala, in jih v pritožbi ponavlja. Zatrjevala je namreč, da je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), v katero sodi tožeča stranka, kot eden izmed deležnikov SD 2017, predlagala sklenitev ustreznega aneksa k SD 2017, in da je predlagane spremembe tožena stranka zavrnila. Navedeno vprašanje je bilo nato predloženo v reševanje arbitraži, kasneje pa tudi Vladi Republike Slovenije. Vlada RS je predlog SSZS dokončno zavrnila.

21Na odločitev o utemeljenosti zahtevka ne vpliva okoliščina, da je na zahtevo SSZS prišlo do postopka sklepanja aneksa, ki pa končno za tožečo stranko ni bil uspešen. Isto velja tudi za odločitev Vlade RS, ki je s sklepom zavrnila predlog Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

22Sklep Vlade Republike Slovenije namreč ni oblastveni akt (sklep Ustavnega sodišča RS, U-I-264/09-7 in sklep VS RS I Up 281/2012), njen sklep o zavrnitvi predloga za zvišanje cen pa je protipraven. Odločitev Vlade Republike Slovenije namreč ne more posegati oziroma spreminjati pravic in obveznosti udeležencev SD 2017. To pa pomeni tudi, da se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve svoje sodelovalne dolžnosti pri sklepanju aneksa k dogovoru za leto 2017 ne more razbremeniti s sklicevanjem na odločitve drugih, in tako tudi ne na dokončno odločitev Vlade RS. Takšna je bila že presoja VS RS v obeh prej navedenih zadevah in njej se pritožbeno sodišče pridružuje. Razloga, zaradi katerega bi bila drugačna odločitev pravno pravilnejša, namreč tudi glede tega ne najde.

23S tem je bilo odločeno o vseh tistih pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. O višini tožbenega zahtevka še ni bilo mogoče odločiti, ker je prvostopenjsko sodišče zanikalo že obstoj podlage in zato o višini tožbenega zahtevka ni odločilo.

24V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče odloči o utemeljenosti zahtevka po višini in o pravdnih stroških, vključno s pritožbenimi. Pri tem naj presodi, ali je tožeča stranka res skrčila svoj tožbeni zahtevek (gl. l. št. 46) in odloči glede na to okoliščino.

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker v zadevi sami o višini zahtevka še ni odločeno, namreč ni mogoče presoditi, kolikšen je uspeh strank. Posledično tudi ni mogoče odločiti o stroških postopka.