VSK Sklep I Cp 674/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v višini 24.144,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 2.743,80 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da še ni prikrajšan v svojem premoženju in da mu še ni nastala nobena škoda. V postopku pred sodiščem prve stopnje je v dokaz nastanka škode predložil pravnomočne in izvršljive pravne akte, s katerimi mu je bilo naloženo plačilo glavnice v višini dobrih 23 tisoč evrov, odrejena prodaja njegove nepremičnine ter zarubljena terjatev do njegovega dolžnika. Tudi s pravnomočnimi in izvršljivimi odločbami ugotovljena obveznost plačila pomeni zmanjšanje njegovega premoženja (povečanje pasive). Nastala mu je škoda, kot tudi škodna nevarnost, ki jo je treba odpraviti. Da se izogne nevarnosti, da bo v izvršilnem postopku prodana nepremičnina v kateri živi (nastanek nepopravljive – večje škode), bi moral poplačati dolg do upnika M.C.. Le na ta način se bo vzpostavilo stanje, ki je bilo pred nastankom škode. Priglasil je svoje pritožbene stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala in dodatno utemeljevala pravilnost izpodbijane odločitve. Priglasila je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnika v predhodnem pravdnem postopku (I P xy/xy, kjer je nastopal kot tožena stranka) zastopal odvetnik M.K., ki je imel pri toženki zavarovano poklicno odgovornost. V omenjeni pravdi je sodišče tožniku naložilo, da mora M.C. plačati znesek v skupni višini 24.144,02 EUR (23.076,68 EUR in 1.067,34 EUR), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikov tedanji odvetnik je storil strokovno napako, saj je zoper to sodbo vložil nepodpisano pritožbo, ki je bila pravnomočno zavržena. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je bila s tem napačnim ravnanjem tožniku odvzeta možnost, da bi dosegel preverjanje zanj neugodne sodbe pred pritožbenim sodiščem, vendar se je postavilo na napačno stališče, da bi bilo odločanje o možnosti uspeha te pritožbe "nekorektno in v nasprotju s pristojnostjo prvostopenjskega sodišča". Prav tako je napačno zaključilo, da bi tožniku lahko nastala čista materialna škoda le tedaj, če bi (do zaključka glavne obravnave v tej pravdi) prišlo do dejanskega zmanjšanja njegovega premoženja. Ker tožnik ni izkazal, da je upniku M.C. že kaj plačal, mu po oceni prvostopenjskega sodišča škoda še ni nastala in je tožba najmanj preuranjena (ter s tem neutemeljena).

6Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je obstoj vzročne zveze med odvetnikovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnik (oškodovanec) mora poleg škodnega dejanja (okoliščine, da je njegov odvetnik v prvotni pravdi vložil nepodpisano pritožbo) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja odvetnika. Dokazati mora vzročno zvezo med odvetnikovo opustitvijo in škodo, ki naj bi nastala zaradi pravnomočne sodbe v zadevi I P xy/xy. Glede na toženkine navedbe (npr. drugi odstavek 2. točke odgovora na tožbo) bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali bi bil tožnik tudi v primeru meritorne obravnave vložene pritožbe v zadevi I P xy/xy obsojen na plačilo vztoževanega zneska oziroma ali bi spor izgubil tudi takrat, če ne bi bilo neskrbnega ravnanja odvetnika. Odškodninska odgovornost odvetnika je namreč podana le tedaj, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil¹, torej da bi tisto, kar bi odvetnik moral narediti, pa je opustil, stranki ob normalnem teku stvari prineslo uspeh v postopku.²

7Pritožba utemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje glede (ne)nastanka tožnikove premoženjske škode. Kot pravilno navaja pritožnik, pride do zmanjšanja premoženja (do pravno priznane škode) ne le tedaj, ko se zmanjša aktiva, temveč tudi tedaj, ko se poveča pasiva. Škoda se ne odraža le v zmanjšanju količine stvari (denarnih sredstev), katerih lastnik je posamezen subjekt, temveč tudi v zmanjšanju obsega vseh njegovih premoženjskih pravic, katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju. Takšno zmanjšanje premoženja predstavlja tudi s pravnomočno odločbo naložena obveznost plačila določenih dajatev.³ Pomemben je torej premoženjski saldo - ostanek premoženja, ko se pasiva odšteje od aktive. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča (da bi škoda nastopila šele z dejanskim plačilom zneska, na katerega je bil tožnik obsojen) sodišče prve stopnje vseh pravno relevantnih dejstev glede nastanka oziroma višine škode ni ugotavljalo. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

8Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Z ugotavljanjem celotnega sklopa pravno pomembnih dejstev (kompleksnejših pravnih in dejanskih vprašanj glede vzročne zveze in škode), ki še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave) oziroma v načelo instančnega sojenja. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku ugotovi vsa pravno odločilna dejstva ter o zahtevku ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Prim. VSL sodba II Cp 3502/2009, VSL sklep II Cp 1139/2000 in B. Horvat, Odškodninska odgovornost odvetnikov za strokovno napako, Pravna praksa, letnik 2007, št. 5.
² VSL sodba II Cp 2309/2017 in tudi VSM sodba I Cp 1156/2016: Sodišče mora hipotetično presoditi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal.
³ Sklep III Ips 139/2007.