VSL Sodba III Cp 703/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pobotna ugovora tožencev in jima naložilo, da sta tožnikoma dolžna plačati 9.816,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2017 dalje ter jima povrniti 115,90 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno grajo usmerjata predvsem v odločitev sodišča o zavrnitvi pobotnega ugovora v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine za bivanje tožnikov v njuni nepremičnini v obdobju od leta 2004 do leta 2017. Menita, da zadeva ni primerljiva s primerom, ki ga je VS RS obravnavalo v odločbi II Ips 64/2017, saj ne gre za odnos po razpadu zakonske zveze. Sodišče prve stopnje razmerja med strankami ni pravno kvalificiralo. Stranke niso ožji sorodniki, zato je za vzpostavitev skupnosti moral obstajati nagib, ki je lahko prešel v pravno podlago razmerja. Toženca sta v postopku poudarila svoje pričakovanje, da bo tožnica, ki sta jo glede na dolgoletno skupno bivanje štela kot svojega otroka, poskrbela zanju v primeru bolezni in starosti. Čeprav formalno obligacijsko razmerje ni bilo pravno definirano, je dejansko zaživelo. Tožnika sta pričakovala, da bosta po smrti prejela premoženje tožencev, toženca pa sta od tožnikov pričakovala pomoč in oskrbo. Kavza se ni uresničila, zato imata toženca kondikcijski zahtevek na nadomestitev koristi, ki sta jo z tožnika pridobila z brezplačnim bivanjem na podlagi določila 190. člena OZ. Ker sodišče ni izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, tudi ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja in ni izvajalo dokazov glede izjalovljenega pričakovanja tožencev. Prav tako ni odgovorilo na njun dokazni predlog, da postavljeni izvedenec oceni primernost zahtevane višine uporabnine. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnika na pravilno vročeno pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je pobotni ugovor tožencev glede terjatve na plačilo nadomestila za uporabo njune nepremičnino zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta v svoje prikrajšanje privolila, prav tako tudi nista ne zatrjevala ne izkazala dogovora, da se vlaganja tožnikov v nepremičnino tožencev kompenzirajo s pravico do brezplačnega bivanja. Ugotovilo je, da so stranke živele kot razširjena družina¹, si nudile medsebojno pomoč, tožnika nikoli nista zahtevala plačila za uporabo svoje nepremičnine, bivalne stroške pa so si razdelili. Tožnika sta v nepremičnini torej bivala brezplačno na podlagi soglasja s tožencema, ki sta v prikrajšanje glede uporabe prostorov privolila in celo zatrjevala, da jih nikoli nista potrebovala².

6Nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari je mogoče uveljavljati na različnih pravnih podlagah: kot stvarnopravno reparacijo, kot odškodnino ali kot obligacijski zahtevek na plačilo uporabnine, kar je v praksi najpogosteje. Ta ima lahko naravo verzije ali kondikcije. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožencev obravnavalo kot verzijski zahtevek na podlagi 198. člena OZ in pri tem izhajalo iz pravilnega izhodišča, da privolitev tožencev v brezplačno bivanje tožnikov in s tem njuno prikrajšanje izključuje naknadni zahtevek na plačilo uporabnine (191. člen OZ).³ Pritožbeno izpostavljanje, da v konkretnem primeru, ko ne gre za razmerje med razvezanima zakoncema in tretjim lastnikom nepremičnine, takšno stališče ni ustrezno, ni utemeljeno.

7Toženca sta v drugi pripravljalni vlogi opisala svoja pričakovanja, da bo druga tožnica zanju skrbela, ko bosta potrebovala pomoč, in se s tem oddolžila za skrb in nudenje zatočišča v njuni hiši. Navedla sta, da sta ji svoje premoženje namenila z oporoko, ki pa sta jo kasneje preklicala, saj je tožnica izsiljevala pravni posel, s katerim bi lastninsko pravico pridobila prej. Konkretnih okoliščin glede trenutka nastopa in vsebine nesoglasij nista opisala, prav tako tudi nista podala trditev, da bi bil med strankami sklenjen ustni dogovor z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali katerakoli druga pogodba, ki bi pogojevala brezplačno bivanje tožnikov v njuni nepremičnini s kakšno nasprotno dajatvijo. Na izrecno vprašanje sodišča je toženec obstoj takšne pogodbe zanikal⁴. Sklicevanje pritožnikov, da bi sodišče pravno razmerje moralo obravnavati v luči kondikcijskega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ker naj bi odpadla pravna podlaga, na podlagi katere sta tožnika brezplačno bivala v stanovanju, je zato neutemeljeno.

8Glede na tesno povezanost pravdnih strank, predvsem tožnice in tožencev, pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da med strankami nikoli ni bilo pogovorov o plačilu za uporabo prostorov, ki jih toženca nista potrebovala. Skupno bivanje je bilo v korist vseh, saj sta tožnika tožencema pomagala pri delu na vrtu, prevozih in drugih opravilih, kjer je bila pomoč potrebna, toženca sta priskočila na pomoč pri varstvu hčerke E., šlo je za medgeneracijsko sodelovanje in v okviru tega za soglasje o uporabi nepremičnine tožencev do preklica (prekarij). Toženca bi torej lahko zahtevala plačilo uporabnine šele od trenutka, ko se z neodplačno uporabo nista več strinjala, takrat pa je tudi že prišlo do izselitve tožnikov, ki sta nepremičnino zapustila takoj, ko jima toženca souporabe nista več dopustila.

9Pritožnika na več mestih izpostavljata, da sodišče ni upoštevalo njunega pričakovanja, da bosta tožnika v starosti zanju skrbela, in se sklicujeta na odpadlo pravno podlago oziroma razlog (kavzo) darila – neodplačne uporabe zaradi naknadnega prenehanja nagiba, ki je na daritev vplival. Nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Nična je le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da sklene pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). V primeru, da je pogodba neodplačna, je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). V obravnavanem primeru nagib nedvomno ni bil nedopusten, zato o ničnosti iz omenjenega razloga ni mogoče govoriti.

10Po določilu četrtega odstavka 39. člena OZ pa je pogodba nična tudi, če nima podlage ali je ta nedopustna. Čeprav je sodna praksa dolgo sledila pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča SRS z 21. in 22. decembra 1987⁵, ki je dopuščalo ugotovitev ničnosti darilne pogodbe tudi v primeru, ko je podlaga zanjo v trenutku sklenitve pogodbe bila in ni bila nedopustna ter se je pogodba že izvajala, kasneje pa je odpadla, je nato od svojega stališča odstopilo. V zadevi II Ips 218/2017 je tako zapisalo, da OZ v 39. členu ničnost v zvezi s kavzo pogodbe veže le na okoliščino, ko pravne podlage ni bilo ob sklenitvi pogodbe, in ne tudi, če bi ta odpadla kasneje, tj., že po njeni sklenitvi in celo po izpolnitvi⁶. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je v nasprotju s pravno logiko obligacijskega prava, da bi pravna podlaga odpadla po tem, ko je bila pogodba sklenjena in celo v celoti realizirana. Ničnost je zadnje sredstvo, ki ga lahko utemeljuje predvsem izrazit javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.

11Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki v pobot uveljavljano terjatev gradijo na naknadno odpadli kavzi pogodbe, zaradi katere naj bi ta postala nična. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nagib tožencev za neodplačno naklonitev ni bil nedopusten, izjalovljeno pričakovanje tožencev, da bosta od tožnikov deležna starostne oskrbe, pa jima tudi ne daje pravice zahtevati plačila za preteklo neodplačno uporabo njune nepremičnine.

12Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

14O zadevi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi Odredbe predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Su 25/2020-55.

¹ Tožnica, ki je toženkina nečakinja, se je k tožencema preselila zaradi stiske v primarni družini že pri sedmih letih in tam odraščala celotno obdobje osnovne šole, kasneje je sicer nekaj časa živela pri materi in fantu, od leta 2002 pa zopet stalno na naslovu tožencev, ki svojih otrok nimata. Tožnik se je v nepremičnino tožencev priselil v letu 2004, ko se je poročil s tožnico.
² V odgovoru na tožbo sta navedla, da teh prostorov nikoli nista potrebovala, ne takrat, ko sta bila sama, ne takrat, ko se je k njima priselila tožnica, niti pozneje, ko sta se tožnika poročila in se naselila v njuni hiši. Tudi danes od teh prostorov nimata nobene koristi, saj jih ne uporabljata.
³ Splošne predpostavke neupravičene pridobitve so naslednje: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage ter odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Uporabnik se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ6) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Primerjaj odločbo VS RS 117/2017.
⁴ Zapisnik z naroka 29. 3. 2018, sedma stran.
⁵ Poročilo VSS 2/87.
⁶ Tako tudi v zadevi VS RS II Ips 23/2018.