VSK Sodba II Kp 46082/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega I.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi I.T. spoznan za krivega za kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po prvem odstavku 179. člena KZ‑1 in mu je bila zanj izrečena pogojna obsodba z določeno šestmesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo enega leta. Sodišče prve stopnje je obdolžencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 96,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in 28. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik navaja, da ravnanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega, ne pomeni kaznivega dejanja. Glede na to, da pomeni obravnavano kaznivo dejanje blanketno normo, bi moral izrek vsebovati navedbo, kje (v katerem predpisu) je navedena dolžnost obdolženca, da oškodovanko obvesti o pregledu in ugotovitvah mamografije, pa take navedbe v opisu kaznivega dejanja ni. Prav tako opis zgolj povzema dogajanje v letu 2013, ko je bila oškodovanka operirana, ne pa napredovanja tumorja in posledic v obdobju od napotitve na mamografijo do ponovnega pregleda, kar pomeni, da v njem manjka tudi konkretizacija zakonskega znaka občutnega poslabšanja zdravja. Odsotnost že enega zakonskega znaka kaznivega dejanja pa pomeni, da opisano ravnanje ni kaznivo.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb, vendar zatrjevanih nepravilnosti ni zasledilo. Izrek sodbe namreč vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je njihov obstoj in način ugotovitve odločilnih dejstev, na katerih je sodbo utemeljilo, prepričljivo obrazložilo.

6Kaznivo dejanje po prvem odstavku 179. člena KZ‑1 stori zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. Za pritožnika (pa tudi sicer) ni sporno, da je obdolženi v razmerju do oškodovanke nastopal kot zdravnik pri opravljanju zdravniške dejavnosti, prav tako pritožba ne izpodbija ugotovljene stopnje krivde obdolženca, katere obstoj pa je odvisen od izpolnjenosti ostalih zakonskih znakov, ki sta predmet pritožbe – ravnanja obdolženca v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ter občutnega poslabšanja zdravja oškodovanke kot prepovedane posledice.

7Blanketne kazenskopravne norme so tiste, ki same ne dajejo celotnega opisa kaznivega dejanja, temveč se glede njegovega dela sklicujejo na dopolnilno normo z drugega pravnega področja, s katero se opis ustrezno dopolni.¹ Opis se dopolnjuje bodisi z vključevanjem besedila dopolnilne norme bodisi s sklicevanjem nanjo, torej z njeno označbo.² V obravnavanem primeru ne gre za tako normo. Zakonski opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 179. člena KZ‑1 se namreč (niti implicitno) ne sklicuje na drug pravni predpis, temveč izrecno navaja pravila zdravniške znanosti in stroke, ki pomenijo izraz znanstvenih in strokovnih dognanj z medicinskega področja. Za razliko od pravnih pravil, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, so pravila znanosti in stroke kot pravno relevantna dejstva praviloma (ker sodišče strokovnega znanja o tem navadno nima) predmet dokazovanja z izvedencem (248. člen ZKP).³ Že zato jih v opis kaznivega dejanja ni mogoče vključiti kot dopolnilno normo.⁴ Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da obdolženi po tem, ko jo napotil na pregled – mamografijo, oškodovanke ni obvestil o prejemu izvida o pregledu in ugotovitvah mamografije, opravljene 21. 12. 2011, vendar bi jo moral glede na spremembe v gornjem lateralnem kvadratku, ki so kazale na primarni plastični proces, in tako ni omogočil takojšnjega potrebnega zdravljenja. Takšen opis vsebuje opis dolžnega ravnanja obdolženca in njegovo opustitev ter je glede obravnavanega zakonskega znaka popoln. Pritožbena navedba o nekonkretiziranem zakonskem znaku ravnanja v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke se zato izkaže za neutemeljeno. Da je obdolženi ravnal na način, kot izhaja iz izreka, pa je sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja, česar (na ravni dejanskega stanja) pritožba niti ne izpodbija.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede opisa občutnega poslabšanja zdravja oškodovanke. Iz izreka namreč izhaja, da obdolženi oškodovanki z opustitvijo dolžnega ravnanja, opisanega v prejšnji točki, ni omogočil takojšnjega potrebnega zdravljenja, temveč ji je bila, ko je zaradi ponavljajočih bolečin opravila ponoven pregled, postavljena diagnoza carcinoma na levi dojki in je bila 7. 11. 2013 operirana. Takojšnje potrebno zdravljenje je na ravni opisa kaznivega dejanja bistveno širši pojem od operacije, ki je bila po opisu potrebna zaradi diagnoze, postavljene ob poznejšem pregledu, saj zajema različne, tudi manj invazivne načine zdravljenja. Zoženje možnih načinov zdravljenja na operacijo kot zelo invaziven način zdravljenja pomeni občutno poslabšanje zdravja. Dokazanost takšnega očitka pa je stvar dejanskega stanja, ki ga tudi v tem primeru zagovornik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in pojasnil izvedenke zanesljivo ugotovilo, da se je sprememba v dojki v navedenem obdobju povečala, izvedenka pa je na tej podlagi ocenila, da bi bila v letu 2011 potrebna drugačna operacija, ki ne bi terjala njene odstranitve v celoti. Odstranitev celotne dojke v primerjavi s konservirajočo operacijo, ki bi zahtevala le odstranitev tumorja ter postoperativno obsevanje preostale dojke, je pomenila bistveno hujši poseg v telo oškodovanke, ki je bil nujen zaradi opustitve dolžnega ravnanja obdolženca, kar izhaja iz pridobljenega izvedenskega mnenja, na katerega se opira izpodbijana sodba, s čimer je ta del opisa tudi dokazan.

9Iz izreka izpodbijane sodbe torej izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega zakona ni podana. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, ki ga zagovornik utemeljuje z enakimi argumenti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega ravnanja obdolženca iz malomarnosti in nastankom prepovedane posledice, kar daje zanesljivo podlago za sklepanje o njegovi krivdi.

10V zvezi z zatrjevano kršitvijo določb kazenskega zakona je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je presodilo, da je glede na predpisano kazen ter naravo in težo kaznivega dejanja, nekaznovanost obdolženca, njegovo obnašanje po storitvi kaznivega dejanja ter odsotnost obteževalnih okoliščin sodišče prve stopnje obdolženemu pravilno izreklo pogojno obsodbo, primerni pa sta tudi v njej določena zaporna kazen ter kratka preizkusna doba, ki odraža prepričanje, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

11Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Ker obdolženi s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 144,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah – ZST‑1, ob upoštevanju takse 96,00 EUR, ki jo je obtoženemu odmerilo sodišče prve stopnje po tar. št. 7111 in 71113 ZST‑1).

¹ Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem. Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 69.
² Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010.
³ O tem glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 656/2008 z dne 12. 1. 2012.
⁴ Sklicevanje na (možne) dopolnilne pravne norme se v obravnavanem primeru za nesmiselno pokaže tudi zato, ker se tudi področna zakonodaja glede pacientovih pravic, zelo podobno kot določba prvega odstavka 179. člena KZ‑1, sklicuje na sodobno medicinsko doktrino ter strokovne standarde in normative (gl. drugi odstavek 4. člena in prvi odstavek 11. člena Zakon o pacientovih pravicah – ZPacP). Sklicevanje na takšno določbo zato v ničemer ne prispeva k boljši prepoznavnosti kaznivega dejanja ter k razločevanju kaznivega od nekaznivega (o pomenu blanketne norme v tej smeri gl. Bavcon, L., in drugi, Kazensko pravo. Splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 196). To je razvidno tudi iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sta povzeti določbi tretjega odstavka 18. člena ZPacP in drugega člena Kodeksa medicinske deontologije, za kateri je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ju zaradi splošnosti ni potrebno povzeti v izrek.