179. člen KZ-1

Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti se od drugih blanketnih norm razlikuje po tem, da odkazuje na uporabo pravil zdravniške znanosti in stroke, ne pa na pravna pravila. Za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo.

Dolžnostno ravnanje zdravnika je v inkriminaciji iz prvega odstavka 179. člena KZ-1 določeno kot ravnanje v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Kršitev zdravniške stroke je v vseh inkriminacijah, relevantnih za zdravniško dejavnost, prvi, elementarno konstitutivni element kaznivega dejanja. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, imenovanih kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje (blanketna dispozicija). Kot izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju pride v poštev vsakršna preventivna (zdravljenje v širšem pomenu) in kurativna dejavnost (zdravljenje v ožjem pomenu), in, med ostalim, tudi nadzorovanje podrejenega zdravstvenega osebja. Zdravnik torej v postopku zdravljenja lahko ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke pri: 1. postavljanju diagnoze (predvsem opustitev dosegljivih diagnostičnih možnosti); 2. zdravljenju (zanemarjanje temeljnih ukrepov, nesodobno zdravljenje, nepotrebno zdravljenje, preveliki posegi, precenjevanje svojih zmožnosti); ali 3. poverjanju dela in nadzoru. Zdravniška dejavnost zdravnika, ki je v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, se kaže glede na način storilč

Zakonski opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 179. člena KZ‑1 se namreč (niti implicitno) ne sklicuje na drug pravni predpis, temveč izrecno navaja pravila zdravniške znanosti in stroke, ki pomenijo izraz znanstvenih in strokovnih dognanj z medicinskega področja. Za razliko od pravnih pravil, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, so pravila znanosti in stroke kot pravno relevantna dejstva praviloma (ker sodišče strokovnega znanja o tem navadno nima) predmet dokazovanja z izvedencem. Takojšnje potrebno zdravljenje je na ravni opisa kaznivega dejanja bistveno širši pojem od operacije, ki je bila po opisu potrebna zaradi diagnoze, postavljene ob poznejšem pregledu, saj zajema različne, tudi manj invazivne načine zdravljenja. Zoženje možnih načinov zdravljenja na operacijo kot zelo invaziven način zdravljenja pomeni občutno poslabšanje zdravja.

Izločitev izvedenskega mnenja ad hoc postavljenega zagovornika. Popolnost opisa dejanja glede na blanketnost zakonskega predpisa.

Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju opustitve zdravstvene pomoči je v storilčevi opustitvi nujne zdravstvene pomoči ne glede na to, ali je bila posebej zahtevana, za kaznivo dejanje je dovolj, da je bila potrebna. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je zaradi opustitve zdravstvene pomoči tudi dejansko prišlo do posledice pri bolniku ali drugi osebi zaradi te opustitve. Kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči je dokončano z opustitvijo pomoči v času, ko bi jo storilec moral nuditi. Storilec kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti pa je zdravnik, ki malomarno ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, torej tisti, ki dejansko opravlja zdravniško dejavnost.