VSL Sodba I Cp 146/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnini s parcelno št. 2464/18, k. o. X, ID 001, in s parcelno št. 2464/6, k. o. X, ID 002, ne spadata v zapuščino po pokojnem G. S., nazadnje stanujočemu Ljubljana, temveč sta last tožnika, ter (II.) odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 2.007,52 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da najprej pridobi dohodninske odločbe za zapustnika pri FURS za leta od 1994 do 2016, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pridobilo, nato pa naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Posebej uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je imel tožnik zaradi smrti G. S., uničenja listinske dokumentacije in časovne oddaljenosti izrazito oteženo dokazovanje obstoja navideznosti kupoprodajnih pogodb. Sodišče je podalo ugotovitve o pravno odločilnih dejstvih z neprimerno nizko stopnjo gotovosti, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži ugotovitev sodišča, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik s sklenjenima prodajnima pogodbama prodal vsakokrat eno polovico obravnavanih nepremičnin, saj je tožnik trdil in dokazal: da sta navedeni nepremičnini družinska hiša; da je imela družba B., d. o. o., finančne težave; da so obstajali hipotekarni kredit, pritiski upnikov in izvršilni postopek, kar je bilo podlaga družinski odločitvi, da se najprej en del nepremičnin, nato pa še drugi del zaradi potrebnosti dokončnega poplačila vseh obveznosti družbe B., d. o. o., do banke X, d. d., prepiše na zapustnika in se v ta namen skleneta dva pravna posla zaradi prenosa lastninske pravice nanj in preprečitve (tudi drugih) upnikov po izterjavi dolgov; da je bila družba B., d. o. o., izbrisana iz registra leta 2007 ter da denarnega toka zaradi izpolnitve obeh kupoprodajnih pogodb ni bilo. Sodišče je na podlagi listin, ki vsebujejo podatke o dohodkih in odhodkih zapustnika po letu 2008, neutemeljeno, brez pridobitve odločb FURS, ocenilo, da je bil zapustnik v letih 2002 in 2006 sposoben plačati kupnino. Če bi sodišče pridobilo podatke FURS, bi lahko o tem sklepalo z visoko stopnjo gotovosti. Ker bančnih listin za obdobje 2002 do 2006 ni mogoče pridobiti, je neprimeren očitek tožniku, da ni predložil nikakršnega listinskega dokaza o svojem finančnem stanju. Sodišče je finančno sposobnost tožnika v kritičnem obdobju preverjalo izključno na podlagi njegove izpovedbe, pri čemer je v celoti iz konteksta vzelo dejstvo, da si je tožnik takrat izplačeval 1.000 EUR plače. Tožnik ni izpovedal, da je v letih 2002 do 2006 delal s prijatelji gradbena dela, raznovrstne stvari in je kar dobro zaslužil. Zapis sodišča, da tožniku ne verjame, ni obrazložen. Napačna je tudi dokazna ocena o finančni sposobnosti M. K. Sodišče je spregledalo tesen odnos med člani družine S., iz katerega izhaja, da sta bili prodajni pogodbi sklenjeni zgolj z namenom, da se hiša ne bi rubila in se iz tega premoženja ne bi poplačevali upniki družbe B., d. o. o. Zaključek sodišča o obstoju denarnega toka po sklenjenih pogodbah neutemeljeno temelji na izpovedbi tožnika, da je imel takrat pokojni sin „kao vodja boljšo plačo, ne pa ekstremno dobro“.

Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbi toženke o denarju, ki naj bi ga posodila družba D., d. o. o., saj s pokojnim sinom ni imela nikakršnih stikov in ni vedela, kaj dosti o njegovih zadevah. Poleg tega toženka ni predlagala zaslišanja M. P. Ob dejstvu, da je hišo v celoti zgradil in dokončal tožnik, je nelogično, da je nepremičnini, vredni 85.000 EUR, prodal za 38.390 EUR. Sodišče vlaganj, ki bi predstavljala dejanski substrat za znižanje kupnine, neutemeljeno ni preverjalo. Tožnik je zatrjeval, da pokojni sin ni vzel nobenega kredita za poplačilo kupnine, glede na višino plače pa tudi ni mogel imeti prihranjenega dovolj denarja. Zaključek sodišča o njegovem dobrem finančnem stanju je nepravilen in nima ustrezne podlage v izvedenih dokazih. Tudi seštevek terjatev, priglašenih v zapuščino s strani D., d. o. o., ne omogoča ocene, da je šel izposojeni denar za plačilo kupnine. Sodišče se ni ukvarjalo z raziskovanjem dejanskega stanja glede časovnice nastalih terjatev, temveč je slepo sledilo izpovedbi toženke. Toženka ni podala nobenih trditev o posojanju denarja. Glede na bančne izpiske je pravilna dokazna ocena, da si je pokojni izposojal denar za lastne potrebe. Tožnik je zatrjeval in dokazal, da je mesečno prejemal 150.000 SIT, ki jih je prevzemal zapustnik in jih polagal za poplačilo kreditnih obveznosti do banke X, d. d. Sodišče se do trditev in izpovedbe tožnika v tej zvezi ni opredelilo. Neskladen z vsebino listine DUTB in neobrazložen je zaključek sodišča, da listine izkazujejo, da je bila kupnina s strani pokojnega plačana v celoti in da prodajni pogodbi odražata dejansko stanje. Ker je zaključek sodišča, da tožnik in M. K. v relevantnem obdobju nista imela dohodkov, napačen, je napačna tudi presoja sodišča, da je treba dogovor med tožnikom in zapustnikom presojati v luči tega dejstva.

Neprimerno je vezanje dokazne ocene na vsebino poslovilnega pisma. Tudi sicer pa iz njega izhaja, da je pokojni štel, da je njegovo le stanovanje in ne cela hiša. Na podlagi ugotovitve sodišča, da je pokojni plačal dolg družbe B., d. o. o., v višini 4.687.219 SIT, je mogoče sklepati, da v medsebojnih dajatvah strank kupoprodajnih pogodb iz let 2002 in 2006 ni bilo ekvivalence. Navedeno ob odsotnosti denarnega toka po sklenjenih kupoprodajnih pogodbah ter dejstvu, da je bil dolg do banke poplačan pred sklenitvijo druge pogodbe, kaže, da je bila volja pogodbenih strank v zaščiti hiše pred morebitnimi drugimi upniki, saj je bila družba B., d. o. o. izbrisana šele kasneje. Glede na vse navedeno je podana kršitev 8. člena ZPP.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških, ker ne vsebuje jasnega zapisa, kdaj obveznost zapade v plačilo. Obrazložitev stroškov je pomanjkljiva, ker niso navedeni datumi posameznih pravdnih dogodkov, prav tako ni navedena materialnopravno podlaga.

3Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik (zapustnikov oče) trdi, da sta kupoprodajni pogodbi z 11. 2. 2002 in 12. 12. 2006, iz katerih izhaja, da je zapustniku najprej (leta 2002) prodal ½ polovico nepremičnin, leta 2006 pa še drugo polovico, navidezni. Toženka, mati zapustnika, zahtevku nasprotuje in zanika, da bi šlo za navidezni pogodbi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo je, da je šlo za resnično voljo strank obeh prodajnih pogodb, saj pokojni ni bil pripravljen zgolj plačevati in odplačati dolgov očetove družbe B., d. o. o., pri banki X, d. d., in poravnati tekočih stroškov nepremičnine ter bivanja vseh, pač pa je nastopil kot kupec pri obeh navedenih pogodbah in se je lastninska pravica pri spornih nepremičninah tudi vknjižila nanj. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, kot so navedeni v sodbi.

6Dokazno breme, da je šlo za navidezni kupoprodajni pogodbi, je na tožniku, ki navideznost zatrjuje. Tožnik mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v prodajnih pogodbah z 11. 2. 2002 in 12. 12. 2006.¹ Tega bremena tožnik (ki je sicer res imel nekoliko oteženo dokazovanje navideznosti obravnavanih pravnih poslov zaradi njihove časovne oddaljenosti in smrti sopogodbenika, vendar pa je imela enako ali še bolj otežene možnosti dokazovanja v tej pravdi tudi toženka²) ni zmogel.

7Tožnik je trdil, da sta se z zapustnikom zaradi reševanja družinske situacije, finančnih težav (tožnikova družba B., d. o. o., je bila zadolžena, najetega kredita, v zavarovanje katerega je bila na obravnavanih nepremičninah ustanovljena zastavna pravica, ni bila sposobna odplačevati) ter stanovanjskega problema pokojnega dogovorila, da bo tožnik zapustniku v zameno za pomoč pri plačevanju mesečnih anuitet hipotekarnega kredita prepisal zgornje nadstropje stanovanjske hiše, za kar sta v letu 2002 sklenila kupoprodajno pogodbo. Iz enakih razlogov je bila po trditvah tožnika leta 2006 sklenjena še prodajna pogodba glede preostale polovice obravnavanih nepremičnin.³ Takšne trditve utemeljujejo sklep, da je bila dejanska volja pogodbenih strank, da postane zapustnik v zameno za pomoč pri odplačevanju dolgov tožnikove družbe na podlagi kupoprodajnih pogodb lastnik obravnavanih nepremičnin in ne, da ostane njihov lastnik tožnik, kar je njegova teza. Kot izhaja iz tožbenih trditev, je bila prava volja pogodbenih strank skleniti dvostranski obveznostni posel - zapustnik je bil dolžan pomagati tožniku pri odplačevanju kredita družbe B., d. o. o., obveznost tožnika pa je bila, da naj prenese lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah, kar je na podlagi prodajnih pogodb tudi storil. Navedeno izključuje tožnikovo tezo o navideznosti sklenjenih pogodb oziroma da je lastnik nepremičnin ostal sam.

8Tožnik je sicer v nadaljevanju trdil, da je bil pravni posel v letu 2002 (enako tudi v letu 2006) sklenjen le zato, ker sta s sinom prejela informacijo, da gre za davčno najbolj ugoden način prenosa lastninske pravice, nikakor ne z namenom, da dejansko pride do odplačnega pravnega posla. Te trditve so povsem nelogične, saj če bi bila dejanska volja tožnika in zapustnika, da slednji samo odplačuje dolgove tožnikove družbe, v zameno pa ne dobi lastninske pravice na nepremičninah, enostavno ne bi sklenila pravnega posla, ki vsebuje obveznost tožnika prenesti lastninsko pravico na zapustnika in tako iz tega naslova tudi ne bi bilo treba plačati nobenega davka, oziroma bi sklenila drugačno pogodbo, po kateri bi imel obveznosti zgolj zapustnik.

9Tožnik je navideznost pogodb utemeljeval tudi s trditvami, da sta bili prodajni pogodbi sklenjeni le zaradi zavarovanja nepremičnin kot družinskega premoženja ter umika zastavne pravice in da sta predstavljali ustrezno pravno tehniko za rešitev takratne situacije, kar tudi ne vzdrži kritične presoje. Sprememba lastništva nepremičnine, na kateri je ustanovljena hipoteka zaradi zavarovanja kredita, namreč ne vpliva na obstoj hipoteke oziroma nima za posledico njenega prenehanja (primerjaj 154. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Navedeno izhaja tudi izhaja iz dovoljenja banke X, d. d., za prenos nepremičnin, ki ga je predložil sam tožnik (priloga A 10 v spisu). Preneha pa hipoteka v primeru poplačila terjatve, ki je zavarovana s hipoteko (2. odstavek 154. člena SPZ), kar pomeni, da sklepanje prodajnih pogodb zaradi zavarovanja nepremičnin, na katerih je bila ustanovljena hipoteka, oziroma zaradi preprečitve izvršbe na zastavljenih nepremičninah, ni bilo potrebno, temveč bi zadoščalo, da bi G. S. poplačal oziroma pomagal odplačati dolg tožnikove družbe do banke X, d. d. Ob tem velja še dodati, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da je imela tožnikova družba B., d. o. o., poleg banke X, d. d., tudi druge upnike ter da je bil zaradi grožnje izvršbe na obravnavane nepremičnine teh upnikov potreben prenos lastninske pravice na nepremičninah na zapustnika. V pritožbi sicer trdi, da je bila volja pogodbenih strank v zaščiti družinske hiše pred morebitnimi drugimi upniki, saj je bila družba B., d. o. o., izbrisana šele kasneje, vendar pa predstavljajo te navedbe ob neizkazanem pogoju nekrivde nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa so povsem splošne, saj tožnik ni navedel, kdo so bili oziroma bi lahko bili ti drugi morebitni upniki.

10Tožnik je nadalje trdil, da ni izkazanega denarnega toka (med tožnikom in zapustnikom) za realizacijo prodajnih pogodb, ker tudi ni bil dogovorjen, kar pa nasprotuje njegovim predhodnim navedbam, da bo G. S. v zameno za prepis lastninske pravice na nepremičninah odplačeval hipotekarni kredit, kar pomeni, da je bil denarni tok za realizacijo pogodb med zapustnikom in banko. Ta denarni tok je, kot pravilno izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, tudi izkazan z izpisom DUTB (listina A 11 v spisu). Pri tem ni bistveno, ali je zapustnik s poplačevanjem dolga tožnikove družbe v celoti poravnal kupnini, zapisani v prodajnih pogodbah. Kot prvo, tožnik je sam trdil, da je bila obveznost G. S. na podlagi sklenjenih pravnih poslov, da pomaga tožniku pri odplačevanju kredita, iz tega pa ob predpostavki, da je bil dolg družbe B., d. o. o., oziroma denarna pomoč, ki jo je potreboval tožnik, nižja od v pogodbah določene kupnine, izhaja, da je bilo (delno) navidezno le pogodbeno določilo glede višine kupnine, kar pa ne pomeni, da pravna posla v celoti ne veljata oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnika, da na zapustnika prenese lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Tudi sicer pa (delna) neizpolnitev pogodbe ne pomeni, da je pogodba navidezna, pri čemer je imel tožnik možnost zahtevati od pokojnega sina izpolnitev pogodb tudi v preostalem delu, če je menil, da ju slednji ni v celoti izpolnil, oziroma bi pod pogoji, določenimi v zakonu, od pogodb zaradi neizpolnitve lahko tudi odstopil.

11Glede na predhodno pojasnjeno tudi ni relevantno vprašanje, ali je bil zapustnik v času sklenitve prodajnih pogodb finančno zmožen poravnati celotni kupnini po pogodbah, na katerega je sicer sodišče prve stopnje odgovorilo pritrdilno. Močan indic, da je šlo za navidezni pogodbi, bi bila zgolj okoliščina, da tožnikov sin ne bi imel prav nobenih denarnih sredstev, s katerimi bi lahko pomagal odplačevati kredit tožnikove družbe, vendar tega dokazni postopek ni potrdil (tožnik pa tega niti ni trdil). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedi priče M. K., ki je bila v tistem času tožnikova zunajzakonska partnerka, pravilno ugotovilo, da je do dogovora s pokojnim G. S., da mu pripišejo zgornji del hiše, on pa jim bo pomagal pri plačilu kredita, takrat ko denarja za odplačevanje kredita družbe B., d. o. o., ni bilo več. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bil zapustnik od 1. 6. 1999 do 12. 2. 2010 zaposlen v družbi D., d. o. o., kar izhaja iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga A 27 v spisu), ter da je imel v navedeni družbi najprej povprečno, nato boljšo, ne pa ekstremno dobro plačo, kar je izpovedal tožnik. Navedeno zadošča za sklep, da je imel zapustnik določena denarna sredstva za pomoč pri odplačevanju kredita, kar je trdil tudi tožnik s tem, ko je navedel, da je bilo dogovorjeno, da bo G. S. pomagal pri odplačevanju kredita, ki ga tožnik oziroma njegova družba nista zmogla odplačevati. Dejstvo, da je tožnikov brat M. S. v letih od 2002 do 2005 tožniku na podlagi njunega dogovora plačeval mesečno 150.000 SIT, tudi ne omogoča sklepa o navideznosti pogodb. Ne glede na navedene prihodke tožnika slednji očitno ni razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za poplačilo kredita njegove družbe, saj je, kot je sam trdil, imel finančne težave in je potreboval finančno pomoč zapustnika, navedeno pa je potrdila tudi priča M. K.

12Ker je dogovorjena kupnina oziroma odmena za prenos lastninske pravice na nepremičnini na pogodbeno stranko (kupca) lahko nižja od dejanske vrednosti nepremičnine, tožnik navideznosti prodajnih pogodb prav tako ne more utemeljiti z navedbami, da ni bilo ekvivalence med pogodbenimi obveznostmi tožnika in zapustnika. Glede na navedeno so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da zapustnik ni vlagal v hišo in da je bila zato dogovorjena prenizka kupnina.

13Ob tezi tožnika, da je bil in je še lastnik nepremičnin tožnik in ne zapustnik, je nelogična tudi navedba tožnika, da je bilo med družinskimi člani, ki so živeli na S., in pokojnim ustno dogovorjeno, da bo po smrti tožnika ostala celotna nepremičnina v lasti pokojnega, ki pa bo dolžan izplačati denarno vrednost polovice nepremičnin svoji polsestri. Če bi bil lastnik nepremičnin tožnik, bi namreč te spadale ob njegovi smrti v njegovo zapuščino, G. S. in njegova polsestra pa bi ju lahko kot dediča po njem kvečjemu podedovala.

14Konstrukt, s katerim je tožnik utemeljeval navideznost prodajnih pogodb, se glede na vse pojasnjeno ne izide. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, so določene trditve tožnika take, da nasprotujejo njegovi tezi o navideznosti pogodb oziroma celo utemeljujejo sklep, da je bila prava, resnična volja tožnika in njegova pokojnega sina, da tožnik prenese svojo lastninsko pravico na nepremičninah na G. S.; druge pa so povsem nelogične in tudi ne omogočajo sklepa, da sta obravnavani pogodbi navidezni. Že navedeno pa zadošča za zaključek, da tožniku lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, pri katerih je v zemljiški knjigi na podlagi kupoprodajnih pogodb iz let 2002 in 2006 vpisan kot lastnik zapustnik (priloge A 3, A 4 in B 3 v spisu), ni uspelo izkazati in je zato njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

15Ker, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, za odločitev v tem sporu ni pravno relevantno, kakšne (točno) so bile v času sklepanja prodajnih pogodb finančne zmožnosti tožnika in njegove zunajzakonske partnerke, ter kakšne so bile finančne zmožnosti zapustnika ter ali je bil sposoben v celoti poravnati kupnini po kupoprodajnih pogodbah, oziroma v celoti plačati še neporavnani del kredita družbe B., d. o. o.,⁴ tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje o teh okoliščinah.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju sodišče prve stopnje zagrešilo pri ugotavljanju in pojasnjevanju navedenih nerelevantnih okoliščin.⁵ Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pridobilo dohodninskih odločb G. S. za leta od 1994 do 2016, s katerimi je tožnik želel dokazati, da ta ni bil sposoben plačati kupnine po obeh prodajnih pogodbah.

17Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Ker je tožnik v celoti propadel s tožbenim zahtevkom, mu je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP utemeljeno naložilo v plačilo vse potrebne pravdne stroške toženke. Izrek stroškovne odločitve je jasen, četudi ne vsebuje zapisa, kdaj začne teči paricijski rok. Da začne teči rok za izpolnitev obveznosti prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je bila naložena obveznost, namreč izhaja že iz zakona (primerjaj 3. odstavek 313. člena ZPP). Odločitev o stroških je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri obrazložilo. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe sklicuje, označi, katere stroške in v kolikšni višini se prizna.⁶ Navedeni zahtevi je sodišče prve stopnje zadostilo, saj je poleg tega, da iz stroškovnika toženke (list. št. 110 spisa) izhaja, da toženki priznava vse priglašene stroške, tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, kateri stroški so to in njihovo višino. Navedba datumov pravdnih dejanj, za katera so bili toženki priznani stroški, ni potrebna, saj so ti razvidni iz spisa, v katerega lahko stranka kadarkoli vpogleda. Opustitev navedbe materialnopravne podlage (tarifnih števil) odločanja o stroških v obrazložitvi pa tudi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere stroškovne odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti.

18Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Tako tudi npr. VSL sklep I Cp 2843/2017 s 24. 4. 2018.
² Ki za razliko od tožnika niti ni bila pogodbena stranka.
³ Povzeto izhaja zlasti iz tožbenih trditev na list. št. 3 spisa.
⁴ V okviru tega tudi ni pomembno, ali si je pokojni denar za poplačilo kredita izposojal pri družbi D., d. o. o.
⁵ Tožnik npr. sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s podatki spisa (zapisnikom) navedlo, da je tožnik izpovedal, da si je v času sklenitve prodajnih pogodb izplačeval 1.000 EUR plače.
⁶ Glej npr. VSL sklep IV Cp 4825/2010, VSL sodba in sklep I Cpg 1209/2011 in VSL sodba Cp 2997/2015 ter J. Vlaj, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.