VSL Sodba in sklep I Cpg 524/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 653,31 EUR stroškov pritožbenega postoka v petnajstih dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z uvodoma citirano odločbo je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke z zahtevkom na ugotovitev, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-950-110, obstaja pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnine v višini 33.250,00 EUR, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2018 do plačila, iz stečajne mase tožene stranke (1. točka izreka – sklep), in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-950-110, obstaja pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnine v višini 3.105,55 EUR, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2018 do plačila, iz stečajne mase tožene stranke in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.894,04 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. in 3. točka izreka – sodba).

2Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter prvostopenjsko sodbo spremeni oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča v stečajnem postopku zoper toženo stranko St 000/2011 je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-950-110 in v posledici prodaje te nepremičnine v stečajnem postopku skladno s petim odstavkom 299. člena ZFPPIPP na pravico do izplačila sorazmernega dela kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine glede na njen 9,34 % solastniški delež na poslovnem objektu na naslovu T. 21, L., v katerem se prodani skupni del stavbe v etažni lastnini nahaja. Ker je kupnina za prodano nepremičnino (ki predstavlja splošni skupni del stavbe, ki je v etažni lastnini) znašala 33.250,00 EUR, je od tožene stranke zahtevala glede na njen solastniški delež na sporni nepremičnini pravico do izplačila 9,34 % zneska prejete kupnine, ki znaša 3.105,55 EUR, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2018 do plačila. Svojo solastninsko pravico na navedeni nepremičnini v deležu 9,34 % je temeljila na priposestvovanju oziroma glede na delež njene etažne lastnine v poslovni stavbi na uporabi spornega prodanega prostora kot skupnega prostora vseh etažnih lastnikov poslovne stavbe.

6Po toženkinem odgovoru na tožbo s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 178/2009, da priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče, pa je tožnica sama ugotovila v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019 nesklepčnost svojega zahtevka in spremenila svojo navedbo glede pridobitve idealnega deleža s trditvijo, da je z uporabo spornega prostora od leta 2002 pridobila (so)lastninsko pravico na celotnem prostoru, zaradi česar uveljavlja pravico do izplačila celotne kupnine v znesku 33.250,00 EUR brez DDV, zmanjšane za stroške prodaje. Zato je kot primarni zahtevek uveljavljala zahtevek na „ugotovitev, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-950-110 obstoji pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnine v višini 33.250,00 EUR, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2018 do plačila iz stečajne mase stečajnega dolžnika“ in kot podrednega zahtevek na „ugotovitev, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-950-110 obstoji pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnine v višini 3.105,55 EUR, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12.2018 do plačila, iz stečajne mase stečajnega dolžnika“.

7Iz nosilnih razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je z naknadno uveljavljenim primarnim tožbenim zahtevkom na izplačilo celotne kupnine za sporno nepremičnino 33.250,00 EUR, zmanjšano za stroške prodaje, tožeča stranka prekludirana. S tako spremenjeno tožbo je postavila zahtevek, na katerega je bila napotena v stečajnem postopku s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 000/2011 z dne 28. 1. 2019. Enomesečni rok za pravočasno uveljavljanje zahtevka je namreč potekel z dnem 28. 2. 2019, tožeča stranka pa ga je uveljavljala šele z vlogo z dne 19. 4. 2019. Tožbo je zato v tem delu zavrglo.

8Glede podrejenega zahtevka, temelječega na priposestvovanju idealnega dela sporne nepremičnine, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo nesklepčnost le-tega (ki jo priznava sama tožena stranka). Pri tem se sklicuje tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 178/2009, da priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni mogoče, ker nasprotuje konceptu posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmu solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari. Tožeča stranka pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni izkazala podlage za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini niti s kupoprodajno pogodbo za prostore v stavbi, katerih etažni lastnik je. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da sporna nepremičnina ni skupni del stavbe, pač pa individualni posamezni del stavbe z vknjiženo lastninsko pravico tožene stranke.

9V pritožbi tožena stranka izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je primarni tožbeni zahtevek uveljavljala prepozno. V primerjavi s prvotno uveljavljenim tožbenim zahtevkom je zgolj zvišala denarni znesek. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, ker izhaja iz iste dejanske in pravne podlage in s popravljenim toženim zahtevkom istovetnosti zahtevka ni spremenila, saj ni več zatrjevala priposestvovanja idealnega deleža, temveč priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini. Zvišanje tožbenega zahtevka ni vezano na enomesečni prekluzivni rok, ker istovetnost zahtevka ni bila spremenjena. V vlogi z dne 19. 4. 2019 je izrecno navedla, da je z uporabo spornega prostora od leta 2002 pridobila (so)lastninsko pravico na celotnem prostoru. Tožena stranka pa tudi ni izkazala, da etažni lastniki nezakonito uporabljajo njen lastniški prostor. Posledično prvostopenjsko sodišče ni presojalo pogojev za priposestvovanje.

10Ni sporno, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev (temelječo na izgubljeni izločitveni pravici) po petem odstavku 299. člena ZFPPIPP. Ker ji je bila terjatev prerekana, je bila skladno s prvim odstavkom 300. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev dolžna vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila z naknadno uveljavljenimprimarnim zahtevkom s sklepom o preizkusu terjatev z dne 28. 1. 2019 v stečajnem postopku napotena na uveljavitev tožbenega zahtevka v drugem postopku, ki ga je v tem postopku uveljavljala z naknadno v vlogi z dne 19. 4. 2019 postavljenim primarnim zahtevkom, kar je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot spremembo tožbe.

11Po drugem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljaje drugega zahtevka poleg obstoječega. Za spremembo istovetnosti zahtevka gre, kadar se spremeni dejanska podlaga tožbe ali tožbeni predlog tako, da tožeča stranka vtožuje nekaj drugega kot v prvotni tožbi. Pri uveljavljanju novega zahtevka poleg obstoječega pa ne gre za spremembo tožbe v pravem pomenu, ker ostaja prvotni zahtevek v bistvu nespremenjen. Gre za naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov (D. Wedam Lukić, Pavdni postopek – Zakon s komentarjem – druga knjiga, stran 201). Povečanje zahtevka pa sicer ne pomeni spremembe tožbe v pravem pomenu, ker gre po vsebini še vedno za isti predmet, spremeni se le višina. Zato je o povečanju mogoče govoriti le, če tožnik zahteva plačilo določene vsote denarja ali določeno količino nadomestnih stvari (Ibidem – stran 202). Ob povedanem se izkaže, da je s povišanjem tožbenega zahtevka z naknadno primarno uveljavljanim glede na prvotno primarno uveljavljenega tožeča stranka spremenila tožbo v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP (namesto prvotno zahtevanega zneska 3.105,55 EUR je zahtevala 33.250,00 EUR, oboje zmanjšano za stroške v zvezi s prodajo).

12Ker je bila tožničina priglašena terjatev v stečajnem postopku prerekana, je bila dolžna skladno s prvim odstavkom 300. člena ZFPPIP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Navedeni enomesečni rok je potekel z dnem 28. 2. 2019, tožeča stranka pa je prerekano terjatev v obsegu njene napotitve na pravdni postopek uveljavljala s tožbenim zahtevkom šele v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019, torej šele po preteku prekluzivnega roka iz citiranega določila ZFPPIPP. Če pa je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe in je ta prekoračen, sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tako tožbo zavrže, ne da bi jo meritorno obravnavalo. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za zavrženje tožbe kot prepozne in da ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni presojalo okoliščin oziroma pogojev za priposestvovanje celotnega spornega prostora.

13Neutemeljeno pritožbo zoper sklep o zavrženju je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Tožeča stranka pa ni navedla nobenih konkretnih razlogov za izpodbijanje sodbe. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo zgolj v obsegu dolžnega uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker je ta preizkus uspešno prestala, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 875 točk, za materialne stroške po členu 11/3 OT 17,5 točk, upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR in 22 % DDV pa 653,31 EUR. V primeru plačila po poteku paricijskega roka pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti do plačila.