VSL Sodba I Cp 789/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.243,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2017 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 190,00 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da ji je bilo kršeno več pravic. Neutemeljeno se jo obtožuje, da je 0. 00. 2015 povzročila prometno nesrečo. Škoda je nastala izključno zaradi tretjega, ker je otrok šel od zadaj proti njej tako, da ni bil viden, ona pa je peljala po peš coni s hitrostjo 25km/h z mopedom. Izjavi staršev A. D. in N. S. se ne ujemata. Tudi policija se ni poglobila v to zadevo, temveč je napisala, kot je izjavil A. D., ki jo je neutemeljeno pretepel po glavi in prsih. Za nesrečo je kriv otrok D. D. Če jo bo sodišče obsodilo, bo zahtevala od Evropskega sodišča za človekove pravice 1000.000 EUR odškodnine, ter od države, sodnice M. H., zastopnice T. J., A. D. in N. S., Višjega sodišča v Ljubljani ter tistega, ki bo sodil.

3Tožeča stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvi odstavek 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) določa, da ima tožnica pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima tožnica pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ker vozilo toženke, kolo s pomožnim motorjem, ni bilo zavarovano, je aktivna legitimacija tožnice na podlagi določila prvega odstavka 86. člena ZZVZZ za povračilo škode od toženke podana.

6Toženka v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka z navedbo, da je škodni dogodek potekal tako, da je otrok D. D. šel proti njej od zadaj in ni bil viden. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, natančne in prepričljive dokazne ocene ugotovilo, kako je potekal škodni dogodek. Ugotovilo je, da je toženka vozila po pločniku v smeri I. ulice proti R. cesti, po površini, ki ni namenjena vožnji s kolesom z motornimi vozili. Trčila je v otroka D. D., ki je s starši prihajal proti toženki, pri čemer je otrok padel na tla, na pločnik, nanj pa se je prevrnilo vozilo. Ker je dokazna ocena sodišča pravilna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, jo pritožba neutemeljeno izpodbija. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da se izpovedbi staršev A. D. in N. S. ne ujemata.

7Odgovornost toženke izhaja iz pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, saj se uporaba motornega vozila šteje za nevarno dejavnost, ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena Obligacijskega zakonika, to je da je do nastanka škode prišlo izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga toženka ni mogla pričakovati, pa toženka ni izkazala, saj je bil ob nezgodi otrok pod nadzorom staršev in ni prišel do vozila od zadaj čepe, kot je trdila toženka. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi to, da je toženka vozila po pločniku, ki je površina namenjena izključno pešcem (kar predstavlja tudi kršitev 37. člena ZPrCP), zaradi česar bi se toženka morala zavedati tudi možnosti nastanka škode, zaradi česar je bilo njeno ravnanje malomarno.

8Ostale pritožbene navedbe so za odločitev v zadevi pravno neodločilne, zato pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 360. člena ZPP nanje ni odgovarjalo.

9Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).