VSL Sodba I Cpg 176/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: (I.) da se ugotovi, da je Pogodba o opravljanju storitev upravljanja in storitev obratovanja v stanovanjski soseski M. z dne 19.3.2001, sklenjena med toženo stranko v razmerju do tožeče stranke, nična oziroma neveljavna in (II.) da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.5.2017 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj jo višje sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in storitev obratovanja v stanovanjski soseski M. (v nadaljevanju: Pogodba) zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da mora v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe tožeča stranka na strani tožene stranke zajeti vse pogodbene stranke, saj sicer ni tožena prava stranka (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika).

6Pritožba opozarja, da bi, glede na specifičnost situacije (Pogodba je bila neveljavno sklenjena že v letu 2001 med investitorji in toženo stranko, tako da pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti), moralo sodišče prve stopnje na pomanjkanje pasivne legitimacije tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva izrecno opozoriti, pa tekom celotnega postopka tega ni storilo. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni sprejemljivo, saj bi v konkretnem primeru moralo na pasivni strani sodelovati mnogo etažnih lastnikov, ki pri sklenitvi nične pogodbe sploh niso sodelovali in bi jim tako nastali le stroški.

7Kategorično stališče, da ima opustitev obveznosti sodišča, da razkrije svojo pravno naziranje, vedno za posledico kršitev pravice do izjave, bi lahko pomenilo, da stranka ne nosi nobene odgovornosti, da razmisli o možnih pravnih podlagah tožbenega zahtevka. Pravica do izjave je gotovo kršena, če sodišče stranke ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, dvomljivo pa je, ali je sodišče dolžno s strankami razpravljati o pravnih vprašanjih v primeru, ko sodba ob potrebni skrbnosti strank zanje ne more in ne sme biti presenečenje. Med okoliščine, ki utemeljujejo obveznost sodišča, da izrazi svoje pravno naziranje, je nedvomno mogoče šteti primere, ko namerava odstopiti od uveljavljene sodne prakse. Če na možnost drugačne pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev nakaže že nasprotna stranka, mora druga stranka računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke. Opozorilo sodišča v takem primeru zato ni potrebno. Tožeča stranka je postavila zahtevek in s tem opredelila okvir spora. Njen zahtevek se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, na tej podlagi je tudi podala trditve in dokaze, zato ne more trditi, da ji ni bila dana pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na trditveno podlago in dokaze, ki sta jih v postopku predlagali obe stranki. To še toliko bolj velja v primeru, ko ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Aktivnost sodišča je namreč v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke. V takšnem primeru zadostuje skopo opozorilo brez podrobnejše utemeljitve (Primerjaj: N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba,2005, str. 592, 593).

8Glede na to, da je na pomanjkanje pasivne legitimacije tožečo stranko dovolj jasno opozorila že tožena stranka in glede na to, da (tudi) tožečo stranko v sporu zastopa odvetnik ter zato, ker je v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa bogata in že dlje časa ustaljena, ni verjetna niti prepričljiva trditev pritožnice, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Glede na ustaljeno sodno prakso (in na odsotnost prepričljivih argumentov na strani tožeče stranke) bi pritožnica vsekakor morala računati na to, da bo sodišče sledilo ugovoru tožene stranke. V podlagi, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni prav nič presenetljivega in nepredvidljivega. Ni pa že vsaka sodba, s katero se tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.

9Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (odločba VSRS III Ips 46/2010). Tožena stranka je (že) v drugi pripravljalni vlogi zapisala da je tožeča stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, „na podlagi zavezujočih zakonskih določil in sprejete sodne prakse dolžna zajeti vse pogodbene stranke, ker drugače ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke Pogodbe o upravljanju so bile S. d.d., etažni lastniki investitor I. in so v tej situaciji enotni in nujni sosporniki. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen“. Z navedenim se je tožeča stranka načeloma tudi strinjala (njena tretja pripravljalna vloga), navedla pa je: „da je treba v konkretnem primeru upoštevati specifičnost situacije, ko je bila Pogodba z dne 19.3.2001 neveljavno sklenjena že leta 2001 med investitorji in toženo stranko, zato pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti, saj ničnost učinkuje ex tunc.“

10Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje: kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi, pač pa pravila materialnega prava. Tožeča stranka je kot ena izmed etažnih lastnikov stanovanjski soseski M. (sama) aktivno legitimirana za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe, pravnomočna sodba pa bo učinkovala zoper vse etažne lastnike v stanovanjski soseski M., saj so nujni in enotni sosporniki in je vprašanje veljavnosti pravnega razmerja z upravnikom (toženo stranko) mogoče rešiti le za vse na enak način. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so vsi etažni lastniki enotni sosporniki. Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju lahko reši le na enak način za vse etažne lastnike (196. člen ZPP), saj je Pogodba lahko nična za vse etažne lastnike ali pa za nobenega. Stališče enotne in ustaljene sodne prakse (na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje in je višje sodišče zato ponovno ne povzema) je, da v primeru, če tožeča stranka toži le nekatere nujne sospornike, ne pa vseh, toži napačno stranko.

11Drugačno stališče, ki ga nakazuje tožeča stranka, je očitno zgrešeno in nima opore niti v pravni teoriji niti sodni praksi. Pritožnica s ponavljanjem svojih navedb o „absurdnosti situacije, ko bi moralo na pasivni strani sodelovati mnogo etažnih lastnikov“, ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

12Ker ima napačna pasivna legitimacija za posledico presojo o materialnopravno pravilni zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz tega razloga, se višje sodišče z preostalimi pritožbenimi razlogi v tem delu ni ukvarjalo.

13Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo navadne škode v skupni višini 2.000,00 EUR, ki predstavlja stroške za odvetniške storitve in za plačane sodne takse, ki so tožeči stranki nastali v izvršilnih postopkih, ki jih je tožena stranka vodila zoper tožečo stranko, ker je ocenilo, da ne gre za pravno priznano škodo.

14Pritožba ocenjuje, da je tako stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Pojasnjuje, da je navadna škoda zmanjšanje premoženja; ravno zaradi plačila sodnih taks in odvetniških storitev pa se je tožeči stranki premoženje zmanjšalo. Če tožena stranka na podlagi nične pogodbe proti toženi stranki ne bi vlagala izvršilnih predlogov na podlagi nične pogodbe, tožeča stranka ne bi plačevala odvetniških storitev in sodnih taks in se njeno premoženje ne bi zmanjšalo (navadna škoda).

15Višje sodišče v tem delu zahtevka v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje. Vlaganje predlogov za izvršbo (s strani tožene stranke proti toženi stranki) ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima vsak pravico pred sodiščem zahtevati plačilo terjatev, za katere trdi, da obstajajo, sodišče pa v vsakem konkretnem primeru presoja utemeljenost zahtevka. Vsakič pa sodišče odloči tudi, o stroških, ki v postopku nastanejo pravdnim strankam, praviloma glede na uspeh strank v postopku. Teh stroškov pa stranka ne more uveljavljati s samostojnim tožbenim zahtevkom v drugem pravdnem postopku.

16Tožeča stranka bi lahko v vseh izvršilnih postopkih, v zvezi s katerimi zdaj uveljavlja nastanek navadne škode v višini odvetniških stroškov in stroškov sodnih taks, uveljavljala (tudi) ugovor ničnosti Pogodbe (kot vmesni ugotovitveni zahtevek), pa tega ni storila. Stroški, ki jih zdaj uveljavlja kot škodo, so ji nastali zato, ker so sklepi o izvršbi postali pravnomočni oziroma zato, ker se je v pravdnem postopku ugotovilo, da njeni ugovori niso utemeljeni in mora zato tožeča stranka nositi stroške, ki so nastali zaradi njenih dejanj. Ravnanje tožeče stranke, ki uveljavlja navedene stroške kot navadno škodo v tem postopku, pomeni poskus obida pravnomočnih odločitev sodišč.

17Pritožba trdi, da le ena sodna odločba, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje (VSL II Cp 4497/2007) (drugih (dostopnih) z enakim zavzetim stališčem pa ni), ne more potrjevati odločitve sodišča prve stopnje. Navedeno trditev bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi obstajale sodne odločbe, ki bi potrjevale nasprotno odločitev, obstoja takih pa tožeča stranka ni zatrjevala, prav tako jih ni našlo niti višje sodišče, zato je pritrdilo prepričljivi utemeljitvi odločitve sodišča prve stopnje.

18Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe na podlagi 183. člena OZ, ki določa, da za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

19Pritožnica meni, da je protipravno ravnanje tožene stranke to, da je predloge vlagala predloge za izvršbo, čeprav je vedela, da njene terjatve ne obstojijo, saj ne obstoji pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo za opravljene storitve upravljanja. To pa pomeni kršitev 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ, prepoved povzročanja škode), s tem pa tudi protipravnost ravnanja tožene stranke. Pri tej vrsti odškodninske odgovornosti je že sama kršitev osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena, pravno priznana (nepremoženjska) škoda te pravne osebe.

20Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa temu ne nasprotuje, je tožena stranka izvršilne predloge vlagala na podlagi Pogodbe in (ali) na podlagi neupravičene obogatitve. Vprašanje, ali je tožena stranka predloge za izvršbo vložila upravičeno in so bile torej njene terjatve utemeljene ali ne, je lahko predmet presoje le v tistem konkretnem postopku, ne pa tudi predmet odškodninskega zahtevka v nekem drugem pravdnem postopku.

21Tožeča stranke zato ne more uveljavljati nastanka škode zaradi krnitve ugleda, ker v sodnih postopkih ni uspela. Višje sodišče sicer verjame pritožnici, da je zato, ker je tožeča stranka dolžnica v več izvršilnih postopkih, okrnjen njen ugled, vendar do tega ni prišlo zaradi (morebitnega) protipravnega ravnanja tožene stranke, temveč zaradi (očitno večinoma upravičenih) izvršilnih postopkov.

22Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

23Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj višje sodišče tožeči stranki ni priznalo (155. člen ZPP).