VSM Sodba I Cp 13/2020

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka odgovorna za škodo nastalo tožniku v škodnem dogodku dne 3. 9. 2015 v deležu 30%.

2Zoper takšno prvostopenjsko odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožnik. Bistvo pritožbe je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev škode po temelju utemeljen le v obsegu 30% materialnopravno zmoten, prav tako pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je prvostopenjsko sodišče bistveno preseglo trditveno podlago toženke. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tudi v očitnem nasprotju z vsebino listin v spisu, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Po mnenju tožnika je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju razmerja odgovornosti za prometno nesrečo pripisalo bistveno prenizko težo vožnji pod vplivom alkohola zavarovanke toženke. Po navedbi izvedenca je namreč prav alkoholiziranost vplivala na njen reakcijski čas pri zaviranju, kar je odločilnega pomena, da stranska intervenientka ni mogla varno upravljati svojega vozila. Vožnja pod vplivom alkohola je zato ključnega pomena in je tudi po Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) opredeljena kot hujši prekršek kot kršitev pravila o prednosti. Sodišče prve stopnje bi zato vinjenost zavarovanke toženke moralo upoštevati kot ključni element in tožniku priznati 80% temelj oziroma v tem obsegu ugotoviti 80% odgovornost toženke.

Prvostopenjsko sodišče se tudi sklicuje na sodno prakso, ki pa se nanaša na konkuriranje kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, pri čemer Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 72/2013 zaključuje, da kršitev pravila o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti le, če ni posebnih okoliščin. Vinjenost zavarovanke toženke je mogoče šteti za takšno posebno okoliščino, zato bi moral biti delež njene odgovornosti večji.

Tudi izvedenec prometne stroke v izvedenskem mnenju navaja, da je bila cesta v trenutku, ko je tožnik nanjo zapeljal, popolnoma prosta, da je zavarovanka toženke njegovo vozilo mogla zaznati in bi do mesta trčenja lahko varno ustavila, saj ga je lahko zaznala na razdalji 50 metrov. Na nastanek prometne nesreče je zato odločilno vplivalo ravnanje zavarovanke toženke, ker ni reagirala tako kot bi mogla in je morala. Glede tega pa je tudi med razlogi, ki se navajajo v sodbi in med listinami v spisu (izvedenskim mnenjem cestnoprometnega izvedenca) podano očitno nasprotje, sodbe sodišča prve stopnje pa glede teh vprašanj tudi ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izostala je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede tožnikovih trditev, da je bila pravno relevantna vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in nastankom nesreče pretrgana, ker je zavarovanka toženke vozila pod vplivom alkohola, saj je to gotovo vplivalo na njen reakcijski čas in na njen način reagiranja. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je zato podana tudi zato, ker se prvostopenjsko sodišče do navedb tožnika sploh ni opredelilo.

Prvostopenjsko sodišče je tudi preseglo trditveno podlago toženke, ki sploh ni zatrjevala, da je njena zavarovanka vozila s hitrostjo, s katero je lahko vozilo ves čas obvladovala in ustavila pred oviro, ki jo je lahko pričakovala.

V nasprotju z vsebino izvedenih dokazov je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je stranska intervenientka vozila s primerno hitrostjo, ki ni bila previsoka, saj so bile ugotovitve izvedenca povsem drugačne. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi lahko voznica, če bi vozila z dovoljeno hitrostjo (50 km/h) in ne pod vplivom alkohola, popolnoma „brez skrbi“ ustavila pred tožnikovim vozilom. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je vozila s primerno hitrostjo je zato napačen.

Zavarovanka toženke je tako kršila več cestnoprometnih pravil kot tožnik. Po mnenju izvedenca sodnomedicinske stroke je bila relativno nesposobna za varno vožnjo, zato posledično v celoti odgovarja za nastanek obravnavanega škodnega dogodka oziroma bi prvostopenjsko sodišče moralo zaključiti, da je odgovorna za tožniku nastalo škodo v obsegu 80%.

Nenazadnje toženka navedenih tožnikovih navedb niti ni prerekala, zato bi prvostopenjsko sodišče neprerekana dejstva moralo šteti kot nesporna in bi bilo potrebno tožnikovemu zahtevku po temelju ugoditi v obsegu 80%.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugotovi, da je toženka do višine 80% odgovorna tožniku za nastalo mu škodo v škodnem dogodku dne 3. 9. 2015, podrejeno pa pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik priglaša tudi stroške nastale mu v pritožbenem postopku.

4Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je odgovorna tožniku za nastalo mu škodo v prometni nesreči, v kateri je bila udeležena njena zavarovanka, v deležu 30%. Meni, da je odgovornost za nastanek prometne nesreče v celoti na strani tožnika, saj je zapeljal vzvratno z neprednostne na prednostno cesto ter s tem zaprl pot zavarovanki. Ne strinja se z oceno prvostopenjskega sodišča, da je zaradi vožnje pod vplivom alkohola zavarovanka reagirala prepozno in premalo intenzivno v nastali prometni situaciji, saj meni, da vpliv alkohola ni vplival na sam potek prometne nesreče in tako ne obstoji vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom le-te. Izvedenec ugotavlja, da je nevarno situacijo zaznala 2,5 sekunde pred trenutkom trčenja, kljub tako kratkemu času pa ji je uspelo zavirati in skoraj ustaviti, kar je razvidno iz fotografij poškodovanih vozil, zato meni, da je zavarovanka v dani situaciji odreagirala primerno, in da ji ni mogoče očitati neprimerne reakcije. Meni, da gre za reakcijo vsakega povprečnega voznika. Ni mogoče pritrditi odločitvi sodišča, da je v časovnem okviru 2,5 sekunde odreagirala prepozno in premalo intenzivno in s tem soprispevala k nastanku škodnega dogodka.

Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov sodne takse za pritožbo.

5Stranska intervenientka na strani tožene stranke je na pritožbi tožnika in toženke odgovorila. Zavzema se za zavrnitev pritožbe tožnika in za ugoditev pritožbi toženke.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo nastalo mu v škodnem dogodku, v prometni nesreči, v kateri je bil dne 3. 9. 2015 udeležen z njeno zavarovanko. Takrat je v križišču lokalnih cest želel obrniti osebni avtomobil in je z njim vzvratno zapeljal z neprednostne na prednostno cesto, ki je bila v trenutku vključevanja prosta, a ko je speljal, je od zadaj vanj trčila zavarovanka toženke, ki je pripeljala po prednostni cesti z osebnim avtomobilom in je ob zadostni preglednosti imela možnost trčenje preprečiti, a ji očitno zaradi vožnje pod vplivom alkohola (0,46 mg alkohola na liter izdihanega zraka) zaradi nepravilne reakcije trčenja ni uspelo preprečiti. Tožnik je v prometni nesreči utrpel tako telesne poškodbe, kot tudi premoženjsko škodo na svojem vozilu. Meni, da je iz razloga, ker je z vozilom zapeljal na prednostno cesto vzvratno njegova odgovornost za temelj odškodninskega zahtevka podana v obsegu 20%, odgovornost toženkine zavarovanke pa v obsegu 80%.

8Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona in tudi ne s pritožbo tožnika uveljavljanih. Prav tako je vse odločilne in dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe tožnika in toženke zato niso utemeljene zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

9Pri nesreči premikajočih se vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu, če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabijo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Če je krivda obojestranska, odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

10Tožnik prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se prvostopenjsko sodišče naj ne bi opredelilo do tožnikovega zatrjevanja, da je pravno relevantna vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in nastankom nesreče zaradi vožnje pod vplivom alkohola zavarovanke toženke pretrgana. Prvostopenjska sodba takšne razloge vsebuje, v točki 14 obrazložitve, ko zaključuje, da sta k nastanku prometne nesreče s svojim ravnanjem prispevala tako tožnik kot zavarovanka toženke. Sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka presojalo, katera ravnanja udeležencev so vplivala na nastanek prometne nesreče in zaključilo, da obstoji vzročna zveza med ravnanji obeh, in sicer zavarovanke toženke v obsegu 30% in tožnika v obsegu 70%.

11Podana tudi ni v pritožbi tožnika uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe glede izvedenskega mnenja cestnoprometnega izvedenca o odločilnih dejstvih ne navaja v nasprotju z njegovo vsebino. Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe izvedensko mnenje cestnoprometnega izvedenca dokazno ocenjuje in tudi pritožbeno sodišče se strinja, da na podlagi tega mnenja, z uporabo katerega se je tožnik strinjal, ni mogoč zaključek, da je zavarovanka toženke v dani situaciji vozila z neprilagojeno hitrostjo vožnje.¹ Izvedenec tako na strani 8 izvedenskega mnenja navaja, da ni znano, na kolikšni razdalji je pred trčenjem zavarovanka toženke zavirala, zato na tehničen način tudi ni mogoče ugotoviti, ni mogoče natančno izračunati s kolikšno hitrostjo je peljala proti mestu nezgode. Ker pa cestnoprometni izvedenec v izvedenskem mnenju zaključuje, da je bila trčna hitrost vozila zavarovanke toženke v vozilo tožnika 30 km/h, po navedbi izvedenca pa bi trčenje v vozilo tožnika zmogla preprečiti, če bi vozila okrog 55,7 km/h in tudi pri višji hitrosti okrog 75,2 km/h, možnost česar pa izvedenec zaradi siceršnje lastnosti same ceste izključuje, prvostopenjsko sodišče pravilno ne ugotavlja vzročne zveze med neprilagojeno hitrostjo vožnje zavarovanke toženke in nastalim trčenjem.

12Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker bi naj prekoračilo trditveno podlago toženke, ki ni nikoli trdila, da je njena zavarovanka vozila z dovoljeno hitrostjo oziroma, ker trditev tožnika, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo, ni nikoli prerekala (7. v povezavi z 212. členom in 214. člen ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe. Spisovno gradivo izkazuje, da je toženka že v odgovoru na tožbo navajala, da je njena zavarovanka vozila s hitrostjo, ki je bila v mejah dovoljene in da ji neprilagojena hitrost ali prekoračitev omejitve hitrosti nikoli ni bila očitana. Kot odločilni razlog za nastanek prometne nesreče je zatrjevala tožnikov manever vzvratnega vključevanja z neprednostne na prednostno cesto, ne da bi se pred tem prepričal ali to lahko varno stori za ostale udeležence prometa. Prvostopenjsko sodišče zato uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

13Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožnika, da je za nastanek prometne nesreče v obsegu 80% odgovorna zavarovanka toženke. Pritožbeno sodišče se strinja, da sta oba udeleženca prometne nesreče, tako tožnik, kot toženkina zavarovanka, s svojo protipravno vožnjo prispevala k nastanku škodnega dogodka, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik kršil več in za nastanek prometne nesreče odločilnih prometnih pravil, kot zavarovanka toženke. Tožnik je namreč z vozilom zapeljal vzvratno s stranske ceste na prednostno cesto, kar je prepovedano (43. člen ZPrCP), prav tako pa pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni pustil mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval (56. člen ZPrCP). Tožnik je torej odvzel prednost zavarovanki toženke in s tem povzročil nevarno situacijo, ki bi jo zavarovanka toženke, za katero tožnik ni uspel dokazati, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, zmogla preprečiti v kolikor ne bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa ni pomembno za katero kršitev, ki pomeni storitev prekrška, ZPrCP predpisuje strožje sankcije, ampak je pomembno dejstvo, katera kršitev je bila odločilna za nastanek posledice (prometne nesreče).

14Pritožba toženke zato odgovornosti njene zavarovanke za nastanek škodnega dogodka v deležu 30% neutemeljeno nasprotuje. Nesporno je namreč, da je zavarovanka toženke imela takrat v krvi 0,46 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka oziroma ob upoštevanju tolerance v njeno korist 0,41 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. V postopku postavljeni sodni izvedenec patologije in sodne medicine v zvezi s tem ugotavlja njeno relativno nesposobnost za varno vožnjo, zato je v dani situaciji njena načelno pravilna reakcija (zaviranje) bila očitno časovno prepozna oziroma prepočasna oziroma ne dovolj hitra². Prvostopenjsko sodišče zato zavarovanki toženke utemeljeno očita neustrezno reakcijo v nevarni situaciji, to je prepozen reakcijski čas in nezadostno intenzivnost zaviranja, vzročno povezano z nastankom prometne nesreče in ne gre za reakcijo povprečnega voznika v dani situaciji, kot zatrjuje toženka v pritožbi. Sodni izvedenec patologije in sodne medicine v izvedenskem mnenju navaja, da so zaradi dokazane vrednosti etilnega alkohola v krvi zavarovanke toženke bile njene psihofizične lastnosti za varno vožnjo zmanjšane, predvsem v primeru iznenadnih razmer na cestišču, kar se je zgodilo tudi v primeru prometne nesreče v kateri je bila udeležena.

15Prvostopenjsko sodišče se tudi sklicuje na ustrezno pravno prakso, saj se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ustalilo načelno stališče, da v primerih, ko si konkurirata kršitev pravila o prednostni cesti in kršitve drugih cestnoprometnih pravil, nosi večji delež odgovornosti tisti, ki krši pravilo o prednostni cesti. To ne velja le v razmerju do kršitve pravila o primerni hitrosti, ampak ob oceni vseh okoliščin danega primera tudi pri kršitvah v zvezi z drugimi pravili cestnoprometnih predpisov, odvisno kaj predstavlja odločilni vzrok za nastalo prometno nesrečo. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odločilni vzrok za nastalo prometno nesrečo na strani tožnika, je zaključek o 30% deležu odgovornosti za nastanek prometne nesreče zaradi ravnanja zavarovanke toženke pravilen.

16Iz navedenih razlogov pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Prvi odstavek 45. člena ZPrCp določa: Voznik mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostnim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.
² Relativna nesposobnost za varno vožnjo oziroma varno upravljanje z motornim vozilom pomeni, da v primeru iznenadnih sprememb razmer v prometu relativno nesposoben voznik za varno upravljanje z motornim vozilom ni enakovreden po svojih psihofizičnih lastnostih vozniku brez prisotnosti etilnega alkohola v krvi, kot navaja sodni izvedenec patologije in sodne medicine v postopku pridobljeni dopolnitvi izvedenskega mnenja.