43. člen ZPrCP

Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

Tožnik je namreč z vozilom zapeljal vzvratno s stranske ceste na prednostno cesto, kar je prepovedano (43. člen ZPrCP), prav tako pa pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni pustil mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval (56. člen ZPrCP). Tožnik je torej odvzel prednost zavarovanki toženke in s tem povzročil nevarno situacijo, ki bi jo zavarovanka toženke, za katero tožnik ni uspel dokazati, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, zmogla preprečiti v kolikor ne bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa ni pomembno za katero kršitev, ki pomeni storitev prekrška, ZPrCP predpisuje strožje sankcije, ampak je pomembno dejstvo, katera kršitev je bila odločilna za nastanek posledice (prometne nesreče).

Toženec je bil glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebej previden, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogel preprečiti, saj nadstreška zaradi dreves in višine kombija ni videl. Zato tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker torej tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je toženec pri vzvratni vožnji dostavnega vozila ravnal s hudo malomarnostjo, njegova odškodninska odgovornost že iz tega razloga ni podana.

Prvostopenjski organ zavrnitev vloge za izdajo soglasja za priključek na občinsko cesto obrazloži zgolj s tem, da so parkirišča zagotovljena tako, da je ovirana manipulacija na funkcionalnem zemljišču in bi bilo nujno potrebno obračati vozila na cesti, kar pa ni dovoljeno skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZPrCP. Vendar ne pojasni, iz katerih dokazov je ugotovil ta dejstva, hkrati pa iz obrazložitve ni razvidno, ali so in na kakšen način so ta dejstva sploh povezana s priključkom na cesto, saj je govora o manipulaciji na funkcionalnem zemljišču in obračanju vozil na cesti. S tem v zvezi so relevantna, vendar nejasna in nasprotujoča, tudi navajanja drugostopenjskega organa, da iz priložene projektne dokumentacije ni vidno, da bi bil priključek interne ceste projektno obdelan, in da ni prikazana manipulacija brez vzvratnega obračanja na interni cesti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vse okoliščine, ki so zakonski znaki prekrškov, tako obdolženec s pritožbenimi navedbami očitno podaja svoje videnje dogodka, ki se ne ujema z ugotovljenim dejanskim stanjem prekrškov. Višje sodišče obdolženca delno oprosti plačila sodne takse, če bi bila s plačilom celotnega zneska občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.