UPRS Sodba I U 2153/2017-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila dve devizni knjižici, ki nista predmet postopka verifikacije po Zakonu o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Tudi na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP je bilo namreč ugotovljeno, da knjižica št. A. ni devizna, ampak dinarska, za knjižico št. B. pa podatki o stanju na devizni vlogi ne obstajajo, kar pomeni, da je bila saldirana. Glede na navedeno predmetne zahteve za verifikacijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZNISESČP, v povezavi s prvima odstavkom 2. člena ZNISESČP, ni vložila upravičena oseba, zato jo je zavrgla na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalnih vlogah navaja, da bi morala tožena stranka njegovo zahtevo zavrniti, ne pa zavreči. Navaja, da ni vložil zahteve za verifikacijo po knjižici št. A., saj ni sporno, da ne gre za devizno knjižico. Meni pa, da bi tožena stranka iz tega razloga njegovo zahtevo morala zavrniti ne pa zavreči. V zvezi z devizno vlogo št. B. navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, saj je že v zahtevi za verifikacijo navedel, da je pri Ljubljanski banki, poslovalnici v ..., dne 11. 3. 1982 najel kredit v višini 50.000,000 DIN in je banka sredstva s te devizne knjižice v višini 8.662,17 DEM „vezala za garancijo tega kredita“. Kljub odplačilu kredita, kar izhaja iz dopisa Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, z dne 22. 12. 2008, mu ta sredstva niso bila vrnjena. Dokumentacije o pologu sredstev nima, ker je bila med vojno uničena, zato je Novo Ljubljansko banko, d. d. zaprosil za podatke, vendar odgovora ni dobil. Toženi stranki očita, da ga ni seznanila z opravljenimi poizvedbami pri Skrbništvu Ljubljanske banke d.d. v Sarajevu in podatkih, ki jih je pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP ter mu omogočila, da se o njih izreče. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve.

4Tožba ni utemeljena.

5ZNISESČP v prvem odstavku 2. člena določa, kaj se šteje za neizplačane devizne vloge. Gre torej za tiste terjatve fizičnih oseb do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), ki so jih te imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice, Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka), ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi.

6Po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga iz prvega odstavka tega člena ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe.

7V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz prej navedenega 2. člena ZNISESČP.

8Med strankama ni sporno, da knjižica št. A. ni devizna, ampak dinarska, zato ne gre za upravno zadevo po ZNISESČP, niti po kakšnem drugem zakonu. To pa je razlog za zavrženje zahteve za verifikacijo po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ne pa zavrnitev, kot to navaja tožeča stranka.

9Prav tako ni sporno, da je bila devizna knjižica št. B. dne 22. 1. 1991 saldirana. To pomeni, da že pred 31. 12. 1991 na tej knjižici ni bilo sredstev, zato ne gre za staro devizno vlogo po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP. Glede na navedeno je bilo treba tudi v tem delu zahtevek tožeče stranke za verifikacijo zavreči, saj po 6. členu ZNISESČP ni upravičenec po tem zakonu (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

10Na to odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da so bila sredstva v višini 8.662,17 DEM iz devizne knjižice št. B. dne 11. 3. 1982 prenesena za zavarovanje kredita, pa niso bila vrnjena, saj ima v tem primeru tožeča stranka možnost od tožene stranke zahtevati, da odloči še o teh (prenesenih) sredstvih po 220. členu ZUP.

11Ker je tožena stranka svojo odločitev utemeljila na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka, iz listin, ki jih je pridobila sama pa ni ugotovila drugačnih dejstev, kot jih je navajala tožeča stranka, ni utemeljen tožbeni očitek, da ne bi smela odločati v skrajšanem postopku (prvi odstavek 144. člena ZUP).

12Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13V zvezi s predlogom tožeče stranke za izvedbo glavne obravnave sodišče pojasnjuje, da iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), poleg tega je v upravnem sporu med strankami sporna le še pravna presoja dejstev, ki med strankami niso sporna. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15V zadevi je na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločala sodnica posameznica.