UPRS Sodba I U 254/2018-5

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana 51-1300/2015-71 z dne 20. 10. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo dela obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1573/10 k. o. ..., in navedeno tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku. Ob ponovnem pregledu projektne dokumentacije v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 25. 9. 2017 in opisom posega, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za poseg v konstrukcijo obstoječega objekta, ki je skupni del objekta. Tožnik bi zato skladno s petim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) moral predložiti soglasje vseh lastnikov objekta. Tožnik je bil z obvestilom z dne 9. 10. 2017 s tem seznanjen in pozvan, da predloži soglasja. Organ tožnikovi prošnji za podaljšanje roka ni mogel ugoditi, saj ga je k temu prvič pozval že 13. 7. 2015, ko je ugotovil, da gre za rekonstrukcijo, ki posega v skupne dele. Ker pravica graditi ni izkazana, je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

4Tožnik se z izpodbijanim aktom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej navaja, da je bil rok osmih dni za predložitev soglasij vseh lastnikov nesorazmerno kratek ter da upravna organa pri presoji tega roka ne bi smela upoštevati vsega časa od vložitve vloge do izdaje odločbe, saj je pred pozivom organa z dne 6. 10. 2017 (oziroma pred vročitvijo odločbe le nekaj dni pred tem) postopek potekal ob drugačnih izhodiščih.

5Vztraja pri svojem dosedanjem stališču, da soglasja vseh lastnikov niso potrebna, ker gre za poseg v njegovem posameznem delu, ki ne posega v konstrukcijske elemente osnovnega objekta. Opozarja tudi na sodbo tega sodišča I U 1603/2015 v isti zadevi in trdi, da upravna organa pri odločanju nista upoštevala, da je na objektu vzpostavljena dejanska etažna lastnina.

6V ponovnem postopku je prvostopenjski organ sicer postavil izvedenca, njegovemu mnenju, da ne prihaja do posega v prvotno konstrukcijo montažne hale oziroma skupne dele objekta, pa ni sledil. Meni, da je tako ravnanje v nasprotju z namenom tega inštituta, to je, da se izvedenca postavi za razjasnitev vprašanj, o katerih upravni organ nima znanja. Poleg tega naj bi upravna organa zaradi nerazumevanja in nepoznavanja stanja prišla do napačnega zaključka. Sklicujeta se namreč na besedilo izvedeniškega mnenja, ki govori o tem, da del plošče leži na zidovih, pri tem pa zmotno izhajata s stališča, da gre za skupni osnovni zid iz časov gradnje osnovne konstrukcije, čeprav gre za zid, narejen ob posegu, ki se je izvajal med sosednjima prostoroma, in pripada kvečjemu lastnikoma teh dveh prostorov. Neutemeljeno je tudi stališče, da naslonitev na četrti zid in točkovni temelji pomenijo poseg v konstrukcijo.

7Uveljavlja še, da tudi v primeru, če bi šlo za (večji) poseg v skupne dele, za kar vztraja, da ne gre, mu glede na drugi odstavek 122. člena SPZ ni treba predložiti soglasja vseh lastnikov. Trdi, da je SPZ specialni predpis in da sta ga upravna organa zmotno uporabila. Opozarja, da je drugostopenjski organ sicer ugotovil, da je podano soglasje približno 2/3 lastnikov, vendar tega dejstva ni ustrezno vključil v proces presoje. Dodaja še, da je v smislu 67. člena SPZ obravnavani poseg posel, ki spada v okvire rednega upravljanja, saj je bližje definiciji tega inštituta kakor opredelitvi poslov, ki redno upravljanje presegajo, obrazložitev drugostopenjskega organa v tem delu pa je zmotna in pomanjkljiva.

8Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9Tožba je utemeljena.

10Sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo I U 1603/2015 z dne 9. 6. 2016. Enako kot v prvem sojenju je tudi v tem upravnem sporu sporno, ali je tožnik izkazal pravico graditi na delu obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1573/10 k. o. ....

11Ni sporno, da je nepremičnina s parc. št. 1573/10 k. o. ..., na delu katere namerava tožnik graditi, v solasti več oseb in da tožnik za gradnjo ni predložil soglasja vseh teh oseb, sporno pa je, ali tožnik vsa soglasja potrebuje.

12Sodišče je v prvem sojenju pojasnilo, da je za odločitev o tem vprašanju pravno pomembno, ali gre dejansko za predvidena dela na nepremičnini v solasti vseh solastnikov ali pa gre morda - ob predpostavki, da gre dejansko etažno lastnino - za predvidena dela na tožnikovem posameznem delu. V zvezi s tem je pojasnilo še, da je pomembno tudi, ali gre za poseg v konstrukcijo oziroma druge skupne dele, saj je od tega odvisno, ali oziroma v čem nameravana gradnja res presega tožnikovo pravico do redne rabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem oziroma ali sploh gre za gradnjo, za kakršno je potrebno gradbeno dovoljenje.

13V zvezi z ugotavljanjem, ali predvidena gradnja posega v konstrukcijske elemente stavbe, je prvostopenjski organ izvedel dokaz z izvedencem in na tej podlagi ugotovil (s tem pa se strinja tudi drugostopenjski organ), da gre za poseg v zidove in temelje obstoječega objekta.

14Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je navedena ugotovitev zmotna, ker upravna organa nista sledila izvedenčevemu (zaključnemu) mnenju, da ne gre za poseg v konstrukcijo stavbe. Izvid in mnenje izvedenca je dokazno sredstvo za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Katero dejstvo je bilo z izvedbo tega dokaza dokazano, pa je bil skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) upravni organ dolžan presoditi sam.

15Ugotovitev, da gre v tem primeru za poseg v zidove in temelje obstoječega objekta, je organ oprl na izvedenčeve dejanske ugotovitve v izvedeniškem mnenju. Teh ugotovitev pa tožnik ne more uspešno izpodbiti s tožbeno navedbo, da gre za zid, narejen ob posegu, ki se je izvajal s sosednjim prostorom, in zato ne gre za skupni del, temveč pripada lastnikoma teh dveh prostorov. Ta očitek, ki ga ni uveljavljal že v upravnem postopku, je namreč nedovoljena tožbena novota, poleg tega pa se ne nanaša na celoto ugotovitev o posegu v konstrukcijo, to je tudi na poseg v temelje objekta. Drugih očitkov zoper dejanske ugotovitve organa tožnik v tožbi konkretizirano ne uveljavlja.

16Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je organ zmotno uporabil materialno pravo, ker ni upošteval, da gre za dejansko etažno lastnino, in ni uporabil drugega odstavka 122. člena SPZ. Določbe 122. člena SPZ se namreč nanašajo na spremembe v posameznih delih v etažni lastnini. Drugi odstavek tega člena posebej ureja situacijo, ko spremembe v posameznem delu v etažni lastnini pomenijo tudi večji poseg v skupne dele stavbe. Predpostavka za uporabo te specialne določbe v razmerju do ureditve iz 67. člena SPZ je torej izvajanje sprememb v posameznem delu stavbe v etažni lastnini.

17V obravnavani zadevi pa ob ugotovitvi (ki ji tožnik ne nasprotuje), da gre za poseg v temelje objekta, ne gre za tak primer. Temelji so namreč konstrukcijski element, ki nosi obtežbo objekta in jo prenaša na temeljna tla.¹ Poseg v temelje zato ni poseg v posameznem delu stavbe, kot ga definira drugi odstavek 105. člena SPZ, temveč neposredno poseg v samo konstrukcijo objekta kot celote. V tem primeru pa (tudi ob predpostavki, da je na objektu vzpostavljena dejanska etažna lastnina) določb 122. člena SPZ ni mogoče uporabiti, temveč je treba uporabiti določbe 67. člena, ki se nanašajo na upravljanje s stvarjo v solastnini.

18Stališče, da poseg v konstrukcijske elemente objekta presega posle rednega upravljanja je sodišče zavzelo že v citirani sodbi I U 1603/2015 in izhaja iz same narave teh elementov in s tem pomena, ki ga imajo za objekt kot celoto. Ker gre zato že po naravi stvari za razpolaganje s celotno stvarjo, je skladno s petim odstavkom 67. člena SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno sklicuje na namen izvedenega posega, pri čemer niti ne trdi (niti ne dokazuje), da je obravnavani poseg posel, ki je potreben za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, niti kaj takega ne izhaja iz izvedenega posega.

19Utemeljeno pa tožnik uveljavlja nezakonitost izpodbijane odločbe zato, ker je organ zavrnil njegovo pravočasno zahtevo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je bila izdana v (večkrat) ponovljenem postopku in da je bilo ves čas sporno, ali tožnik sploh potrebuje soglasje vseh solastnikov, kar izhaja tudi iz citirane sodbe I U 1603/2015. Izpodbijana odloča je bila izdana neposredno potem, ko je drugostopenjski organ z določbo z dne 25. 9. 2017 (ki je bila tožniku vročena 2. 10. 2017) odpravil vmes izdano gradbeno dovoljenje in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek z navodilom, da gre za poseg, za katerega je skladno s petim odstavkom 67. člena SPZ potrebno soglasje vseh lastnikov. Prvostopenjski organ je nato v ponovnem postopku tožnika z obvestilom z dne 6. 10. 2017 pozval, naj v roku osmih dni predloži manjkajoča soglasja solastnikov. Glede na navedeno se upravna organa pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za podaljšanje navedenega osemdnevnega roka, neutemeljeno sklicujeta na celoten čas trajanja postopka. Zmotno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da je odločitev organa o podaljšanju roka lahko arbitrarna. Organ mora namreč tudi pri odločanju o prošnji za podaljšanje roka ravnati v okviru in v skladu z namenom pooblastila, kot ga določa tretji odstavek 99. člena ZUP, in presoditi, ali so za to podani opravičeni razlogi.

20Ker je torej upravni organ nepravilno uporabil tretji odstavek 99. člena ZUP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo zadevo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Pri tem ni posebej odpravilo v izpodbijanem aktu vsebovanega sklepa o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka. Gre namreč za procesni sklep, ki ga skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, njegovo zakonitost pa je mogoče presojati le v pravnem sredstvu zoper končno odločbo o upravni zadevi, do česar je v tej zadevi tudi prišlo. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ zaradi vezanosti na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) tožniku dati nov rok za dopolnitev vloge.

21Sodišče je odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Gradbeniški priročnik, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2008, str. 427; smiselno enako pa tudi SIST ISO 6707-1:2010 v točki 5.1.1.