VSRS Sklep III Ips 9/2020

I. Reviziji se ugodi tako, da se sklep sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi, zadeva pa v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 19.647,25 EUR kapitaliziranih zamudnih obresti s procesnimi obrestmi (III. točka izreka odločbe prve stopnje) ter ji povrniti pravdne stroške (IV. točka izreka odločbe prve stopnje).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, navedeno sodbo v III. točki izreka razveljavilo ter tožbo zavrglo, v IV. točki izreka pa jo spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške (I. točka izreka sklepa druge stopnje). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sklepa druge stopnje).

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 178/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo pravilo o pravnomočno že razsojeni stvari iz 319. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, ob upoštevanju dejstva, da je izvršilno sodišče v postopku nasprotne izvršbe zahtevo tožeče stranke (tam dolžnika oziroma upnika po nasprotni izvršbi) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno izterjanega zneska zavrnilo z obrazložitvijo, da je obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno.

4Na podlagi navedenega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

6Revizija je utemeljena.

7Dejansko stanje, pomembno za odločitev o reviziji, v tej zadevi ni sporno. Tožeča stranka je v postopku nasprotne izvršbe od tožene stranke zahtevala vrnitev zneska 150.000,00 EUR, ki jih je tožena stranka v izvršilnem postopku dobila neutemeljeno. Zahtevala je tudi zamudne obresti od tega zneska od dneva pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi (na podlagi katerega je upnik dobil 150.000,00 EUR). Izvršilno sodišče je predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo za glavnico, zavrnilo pa ga je za zamudne obresti. Zavzelo je stališče, da lahko dolžnik z nasprotno izvršbo dobi nazaj samo tisto, kar je upnik neutemeljeno dobil z izvršbo, torej samo glavnico, ne pa tudi zamudnih obresti. Tožeča stranka zato v tej pravdi zahteva plačilo teh (kapitaliziranih) obresti.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da z zavrnitvijo predloga za nasprotno izvršbo za obresti o zahtevku za njihovo plačilo ni bilo vsebinsko odločeno, saj je bil predlog zavrnjen samo zato, ker te obresti niso bile pridobljene z izvršbo, z nasprotno izvršbo pa lahko dolžnik dobi nazaj samo tisto, kar je upnik dobil z izvršbo. O tožnikovi terjatvi za zamudne obresti torej ni bilo odločeno z učinkom materialne pravnomočnosti.

9Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je tako stališče sodišča prve stopnje zmotno. Po njegovem prepričanju lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva tudi plačilo zamudnih obresti, kar je tožeča stranka storila. Z zavrnitvijo njenega predloga za nasprotno izvršbo v tem delu je zato po stališču pritožbenega sodišča o tem zahtevku pravnomočno odločeno. Tožbo s takim zahtevkom je zato po razveljavitvi prvostopenjske sodbe zavrglo skladno z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP.

10Po določbi uvodnega stavka prvega odstavka 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko dolžnik potem, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, da mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. Nasprotna izvršba je namenjena temu, da dolžnik na zelo enostaven način pride do povrnitve tistega, kar mu je bila z izvršbo neutemeljeno vzeto. Zato po oceni Vrhovnega sodišča navedena zakonska določba jasno določa, da lahko dolžnik od upnika zahteva samo tisto, kar je upnik z izvršbo dobil, in ničesar drugega. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje tistemu delu sodne prakse, ki določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ razlaga tako, kot se glasi¹ in ne tistemu, ki zagovarja stališče, da je z nasprotno izvršbo mogoče izterjati tudi zamudne obresti².

11Vendar pa odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje niti ni odvisen od vprašanja, ali je z nasprotno izvršbo dovoljeno izterjati tudi zamudne obresti ali ne. Bistveno za odločitev je, da je izvršilno sodišče v obravnavanem primeru tožniku odreklo sodno varstvo za zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Postavilo se je sicer na stališče, da bi lahko vtoževane obresti dobil že v postopku nasprotne izvršbe, pa je bil njegov predlog za njihovo plačilo zavrnjen. Tudi če bi držalo to stališče pritožbenega sodišča, ostaja dejstvo, da je izvršilno sodišče tožniku odreklo odločanje o plačilu zamudnih obresti v postopku nasprotne izvršbe (pa čeprav po stališču pritožbenega sodišča tega ne bi smelo storiti). Taka odločitev izvršilnega sodišča ne more imeti učinka materialne pravnomočnosti odločitve o tem zahtevku, ne glede na to, katero od stališč o (ne)dopustnosti uveljavljanja zahtevka za zamudne obresti z nasprotno izvršbo je pravilno. Dejstvo je, da izvršilno sodišče o teh obrestih ni odločilo, ampak je samo zavrnilo predlog za nasprotno izvršbo, z obrazložitvijo, da v tem postopku o tem delu predloga ne more vsebinsko odločiti.

12Po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane sodba pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe (ali nasprotne tožbe). Če ni odločeno, potem sodba o takem zahtevku ne postane materialno pravnomočna. V obravnavanem primeru o zahtevku tožnika v postopku nasprotne izvršbe očitno ni bilo odločeno, ker se je izvršilno sodišče postavilo na stališče, da o njem v tem postopku ne sme odločati.

13Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je odgovor na dopuščeno vprašanje negativen. Zmotna uporaba določbe prvega odstavka 319. člena ZPP je imela za posledico zavrženje tožbe, kar predstavlja z revizijo uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo pritožbenemu sodišče v novo sojenje, v katerem bo moralo vsebinsko odločiti o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 379. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

14Odločitev o stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 663/2001, I Ip 801/2010, III Ip 1683/2014, na katere se sklicuje tudi revident.
² Glej sklepe Višjega sodišča v Kopru II Ip 45/2017 in Višjega sodišča v Celju II Ip 459/2010.