VSK Sodba I Cp 617/2019

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) solidarno plačati znesek 15.005,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2015 dalje (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje prvi toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma ustrezno zniža, podrejeno, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni dolžan plačati odškodnine, ker ni dokazano, da je bil prvi toženec tisti, ki bi dejansko povzročil škodo tožniku. Tožnika ni udaril in mu tudi ni dolžan plačati odškodnine. Sodišče tudi ni sledilo njegovim navedbam, da je bil izzvan in izpostavlja, da je tožnik agresivne narave. Dejstvo je, da toženca nista povzročila zatrjevane škode, četudi je bilo ugotovljeno, da sta sodelovala v pretepu. Osebe, ki so sodelovale v pretepu niso bile medsebojno povezane in ni izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je kršilo pravila postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je tožniku dalo rok, da je substanciral svoje dokazne predloge. Ker je sodišče nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je tožniku priznalo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot mu dejansko pripada. Bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso bile tako hude, kot jih je tožnik zatrjeval. dejstvo je, da je tožnik razmeroma hitro okreval, kar izhaja iz njegove izpovedbe na URI z dne 29.6.2010. Na naroku z dne 8.5.2019 pa je sam tožnik izpovedal, da je lokostrelstvo opustil že leta 2009 in da je športne aktivnosti opustil le za nekoliko časa, saj je izpovedal, da spet smuča in tudi borda. Da je bil tožnik v času, za katerega je zatrjeval, da ni mogel uporabljati računalnika in gledati televizije, aktivni uporabnik računalnika oz. socialnega omrežja Facebook, izhaja iz dokazil, ki jih je priložil drugi toženec, iz katerih izhaja, da je tožnik računalnik uporabljal vsaj dne 7.3.2011, 8.7.20011, ter 4.2.2011. Ne drži torej, da tožnik dve leti po dogodku ni mogel uporabljati računalnika in televizije, in da je bil socialno izoliran.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR ni utemeljena in tudi ni pravična. Trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ni utrpel, kar je v svojem izvedenskem mnenju poudaril tudi izvedenec travmatolog. Odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je mogoče prisoditi le izjemoma in sicer, če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Pritožnik v zvezi z navedenim izpostavlja sodno prakso in sicer odločbi VSL I Cp 2304/2010 in II Cp 3107/2009. Sicer pa tožnik že pred škodnim dogodkom ni redno opravljal študijskih obveznosti. Poleg navedenega je po mnenju pritožnika treba upoštevati, da so k določenim poškodbam prispevala tudi tožnikova ravnanja, ki je kljub izrecni prepovedi zdravnikov, še vedno občasno užival marihuano.

Neutemeljena je tudi odškodnina za strah, saj je tožnik sam izpovedal, da primarnega strahu ni bilo, ker se dogodka ne spomni. Glede sekundarnega strahu je sicer izpovedal, da je nekaj tega bilo, vendar slednjega ni opisala kot zelo intenzivnega. Po sodni praksi pa gre odškodnina za strah le v primerih, ko ta doseže določeno stopnjo intenzivnosti in trajanja. Ob dejstvu, da sodna praksa loči primarni in sekundarni strah, ne držijo ugotovitve v izpodbijani sodbi, da za določitev odškodnine ni pomembno ali gre za primarni ali sekundarni strah.

Tožnik tudi ni upravičen do povrnitve materialne škode, saj mu ta ni nastala. Prihodek iz študentskega dela ni izkazan, zlasti pa ne njegova višina. Sporno je tudi to, da je tožnik prejemal plačila še v juniju, avgustu in septembru, kar daje sklepati, da je tožnik tudi takrat delal.

Obstajajo tudi razhajanja med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Socialno omrežja Facebook dokazuje, da se tožnikova socialna vključenost ni toliko zmanjšala, da bi mu za to pripadala odškodnina. Navedeno je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča v 25. točki, da se je moral tožnik določeno obdobje po poškodbi izogibati gledanju televizije in računalnika. Ker je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal zgolj priložnostna dela, je mogoče z večjo verjetnostjo trditi, da bi tožnik ta dela opravljal tudi po škodnem dogodku. Iz izvida URI z dne 19.6.2010 izhaja, da je bila tožniku izrecno dovoljena telesna aktivnost, kar je v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da se tožnik eno leto od nesreče ni mogel ukvarjati z intenzivnejšimi športnimi aktivnostmi. Pritožnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tožniku dosodilo odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročena v pretepu. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel udarnino glave, zlom zatilne kosti, zlom leve zgornje čeljustnice, obtolčenine možganov in udarninsko - raztrganinsko rano v preddvoru ustne votline. Na račun nematerialne škode je dosodilo 4.000,00 EUR za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšana življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, na račun materialne škode pa 5.505,36 EUR in sicer zaradi izgubljenega zaslužka.

5Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravila postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je tožniku dalo rok, da je substanciral svoje dokazne predloge. Razloge za svoje postopanje je sodišče pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša.

6Toženca sta bila s kazensko sodbo pravnomočno obsojena, da sta sodelovala pri pretepu med več osebami, v katerem je bil tožnik hudo telesno poškodovan, s tem da sta se 30.5.2010 pretepala z več osebami, pri tem pa je nekdo tožnika udaril tako močno, da je ta padel po tleh in pri tem utrpel že zgoraj opisane poškodbe, s čimer sta storila vsak po eno kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po prvem odstavku 126. člena Kazenskega zakonika. V primeru, ko je dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek, identično dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, je pravdno sodišče glede kazenske odgovornosti storilca in glede obstoja kaznivega dejanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Ker je tudi v obravnavanem primeru tako, je pravdno sodišče vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti. Toženec zato neutemeljeno vztraja pri (pavšalni) trditvi, da temelj tožnikovega zahtevka ni podan, saj iz kazenske obsodilne sodbe izhajajo vsi elementi civilnega delikta, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prvemu tožencu je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da ni bilo ugotovljeno, kdo izmed udeležencev pretepa je tožnika poškodoval, ne pomeni, da toženca nista odškodninsko odgovorna. Pritožnik tudi ne more uspeti s ponavljanjem trditev, da je šlo za nepovezane osebe pri pretepu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da za medsebojno povezanost povzročiteljev škode, ni nujno, da ti delujejo usklajeno (skupno). Pomembno je le, da s svojim delovanjem povzročajo enaka/istovrstna tveganja nastanka škodnih dogodkov. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da tožnik ni ne verbalno ne fizično izzval pretepa. Pritožbene trditve, da je tožnik agresivne narave, so pravno neodločilne.

7Pritožnik se v pritožbi zavzema tudi za znižanje prisojene odškodnine. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče izraziti z numerično vrednostjo, pomeni napolnitev pravnega standarda v skladu z načeloma individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je vedno posledica ustrezne vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena) v smislu (ožje) individualizacije, s katero naj se uveljavi izravnalna pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje), in načela objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera. Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje in zato upoštevanje sodne prakse na celotnem območju RS, pri čemer se kot skupni imenovalec prisojenih odškodnin uporablja povprečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna neto plača). Pritožnik v pritožbi utemeljuje nižjo odškodnino predvsem s sklicevanjem na ugotovljene konkretne okoliščine, s čimer meri predvsem na (ožjo) individualizacijo višine odškodnine, ne pa tudi z objektivno pogojenostjo višine odškodnine, saj ne izpostavi nobenega podobnega primera oziroma ne primerja prisojene odškodnine z drugimi odškodninami v podobnih zadevah.

8Po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ustreza obema zgoraj navedenima načeloma za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik pet dni trpel hude bolečine, srednje hude tri tedne in blage en mesec. Poleg navedenega je trpel še glavobol, ki je bil prvi teden hude intenzitete, nato štirinajst dni srednje hude intenzitete, občasni glavobole pa je trpel še pol leta. Tožnik je prestajal tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem in sicer je bil pet dni hospitaliziran, desetkrat izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, trikrat je bil izpostavljen nekoliko višjim dozam ionizirajočega sevanja, opravil magnetno resonanco, štirikrat na fizioterapiji, šestkrat pregledan pri različnih specialistih in sedemkrat pri domači zdravnici. Pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi, da je bil tožnik delovno nezmožen dobro leto dni, da so bile v obdobju enega leta po poškodbi močno okrnjene njegove učne sposobnosti in da se v tem obdobju tudi ni mogel ukvarjati z intenzivnejšimi športnimi aktivnostmi. Na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče priznalo odškodnino v višini 4.000,00 EUR (zahtevanih je bilo 5.000,00 EUR), kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina in je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo okoliščine na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirjev, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, dosodilo pravično odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

9Prvostopenjsko sodišče je ustrezno upoštevalo obe zgoraj citirani načeli tudi pri odmeri odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina za strah v višini 1.500,00 EUR (zahtevanih je bilo 2.000,00 EUR) je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik strah za izid zdravljenja trpel 4 do 5 mesecev, pri čemer je bil ta strah 7 dni hude intenzitete, nadaljnji mesec dni pa srednje intenzitete ter nato preostale 3 do 4 mesece blage intenzitete. Z zakonom (179. člen OZ) je strah priznan kot enovita oblika škode (duševno trpljenje, izraženo v oškodovančevi duševni sferi), zato ločeno prikazovanje odškodnine za primarni in sekundarni strah, razen v izjemnih primerih, ni smiselno.

10Prvostopenjsko sodišče tožniku ni priznalo odškodnine na račun začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato so pritožbene trditve, da je odškodnino za to vrsto škode mogoče priznati le kadar gre za specifične okoliščine, pravno neodločilne. Prav tako prvostopenjsko sodišče tožniku za to obliko škode ni priznalo odškodnine na račun trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi bilo povezano s posledicami poškodb na telesnem zdravju tožnika¹. Je pa sodišče ugotovilo, da je pri tožniku na področju učenja in uporabe znanja prisotna blaga okrnjenost funkcioniranja, ker so nakazane težave pri ohranjanju pozornosti in težave pri priklicu informacij iz dolgoročnega spomina in mora tožnik za izvajanje tovrstnih nalog vložiti večji napor kot bi ga, če ne bi utrpel posledic obravnavane poškodbe. Blaga okrnjenost funkcioniranja je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča podana tudi na področju splošnih opravil in zahtev, saj se tožnik zaradi posledic težje spoprijema z reševanjem problemov, zlasti tistih, ki pri tožniku povzročajo intenzivnejše čustvovanje. Okrnjeno je tudi tožnikovo funkcioniranje na področju življenja v skupnosti in družbi, saj se pri njem pojavlja povečana anksioznost pri vstopanju v situacije, ki ga spominjajo na obravnavani škodni dogodek. Glede na navedeno in upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku (21 let) in dejstvo, da bo opisane posledice trpel do konca življenja, pritožbeno sodišče ne more slediti pritožniku, da je odškodnina iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR (zahteval je 18.000,00 EUR) pretirana.

11Skladno z določbo 174. člena OZ je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka upoštevalo zaslužek, ki bi ga tožnik prejel glede na normalen tek stvari, če do poškodbe ne bi prišlo. Glede na to, da je tožnik študentsko delo opravljal kontinuirano daljše obdobje pred škodnim dogodkom, je na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari bilo mogoče pričakovati, da bi tožnik v primeru, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, še naprej opravljal delo v takem obsegu, kot ga je pred škodnim dogodkom. Pritožbene navedbe, da prihodek iz študentskega dela in njegova višina nista izkazana, ne držijo.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Prim. razloge sodbe v točki 35 na strani 19