186. člen OZ-UPB1

Revizija se dopusti glede vprašanj: -Ali bi nižji sodišči pri odločanju o zavarovalnem kritju morali upoštevati 6. točko 4. odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14? -Ali je pravilno materialno pravno stališče nižjih sodišč o solidarni odgovornosti drugo tožene (ter posledično prvo tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice) in tretje tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik kot član prostovoljnega gasilskega društva utrpel pri izvajanju nalog in aktivnosti društva?

Delodajalec ne more odgovarjati v razmerju do tožeče stranke tudi za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati delavcu. Razlog za tako stališče je varstvo položaja oškodovanca, kar je namen zavarovanja. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo kljub zavarovanju moral povrniti delavec sam. Drugače pa velja za druge morebitne povzročitelje škode, to je tretje. Po splošnem pravilu 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo več oseb povzroči oškodovancu, ti odgovarjajo solidarno. Njihovega (morebitnega) prispevka k nastanku škode zato pri odločanju o tem, do povrnitve kolikšnega dela stroškov z zdravljenjem je Zavod upravičen, ni mogoče upoštevati

Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, pa ni dopustno več uveljavljati, upoštevaje ob tem, da se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek. V ta sklop dejstev pa sodijo tudi tista dejstva, ki v predhodnem postopku niso bila navedena (pa bi zaradi sklepčnosti tožbe morala biti), kot je to v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.

Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo

Ni utemeljena pritožbena graja o prenizko odmerjeni odškodnini.

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dodelilo rok 15 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke, namreč glede na to, da je sodišče izvedlo zgolj listinske dokaze in zadevo nato takoj zaključilo, ne pomeni, da se je reševanja spora zavleklo v smislu določbe 286.a člena ZPP. Drugačna razlaga bi bila glede na opisane okoliščine preveč toga, posebej še, ker je šlo pri pripravljalni vlogi, vloženi na naroku, v večjem delu le za konkretizacijo navedb iz tožbe. Toženkina pravica do izjave pa ni bila kršena, saj ji je sodišče dalo možnost, da se do navedbe tožeče stranke opredeli (zato je navsezadnje celo preložilo narok). To možnost pa je tudi izkoristila. Niti vloga tožeče stranke niti odgovor tožene pa nista zahtevali kakšnega dodatnega dokaznega postopka.

Drži sicer, da do vsega skupaj ne prišlo, če ne bi bilo zatrjevanega protipravnega ravnanja tožencev, vendar vsak vzrok ne pomeni tudi pravno veljavne vzročne zveze. V naši pravni teoriji in pravni praksi se prvenstveno uporablja tako imenovano teorijo adekvatne vzročnosti. Vprašati se je treba, ali neko ravnanje praviloma privede do nastale škode. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera. Te pa so naslednje: delovni stroji so ostali last tožeče stranke (kljub zatrjevanem ravnanju tožencev), tožeča stranka je z leasingojemalci imela sklenjene veljavne leasing pogodbe. Tožencem v taki situaciji ni mogoče pripisati posledic, kakršne tožeča stranka vtožuje in ki so nastale, ker so leasingojemalci kljub temu, da je tožeča stranka leasing pogodbo po vrnitvi strojev lahko izpolnjevala, od pogodb odstopili, tožeča stranka pa do njih ni uveljavljala zahtevkov, ki izvirajo iz leasing pogodb.

Položaj pri odgovornosti projektanta na podlagi police št. 01-0107167962 je drugačen kot pri zavarovanju splošne civilne odgovornosti tožeče stranke kot izvajalca del. V tem razmerju je namreč tožeča stranka v vlogi oškodovanca, prva toženka pa je zavarovalnica povzročitelja škode, kar pomeni, da prva toženka ima ugovor soodgovornosti, če je k nastanku škode prispeval tudi oškodovanec.

Postopanje sodišča, ki je tožnike pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v okviru materialno prrocesnega vodstva, je bilo pravno napačno. Če je namreč sodišče štelo, da je treba za vsako od oblik nepremoženjkske škode določno navesti višino vtoževane odškodnine, je v takem primeru vloga nerazumljiva, sodišče jo mora v smislu 108. člena ZPP vrniti tožnikom v popravo z opozorilom, da bo tožba v tem obsegu zavržena, če ne bo ustrezno dopolnjena.

Toženec je s sporno izjavo posegel v tožnikovo čast in dobro ime. Izražanje mnenj predsednika Komisije in njegove izjave v javnosti pa imajo tudi zato, ker ta razpolaga s številnimi podatki, ki so zaupni, drugačen pomen, kot izjave novinarjev. Zagotovo imajo večjo težo in se v javnosti štejejo za bolj verodostojne. Njegove vrednostne sodbe, ki so povezovale tožnika z afero, so predstavljale protipraven poseg v tožnikovo osebnostno pravico.