VSL Sklep V Cpg 131/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica nosi svoje pritožbene stroške.

III. Upnica je v 8 dneh dolžna dolžniku povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo, da je:

"I. 1. Tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa odstraniti oziroma umakniti:

- spletno stran https://a...com",

- profil A. na družbenem omrežju Facebook,

- profil A. na družbenem omrežju Linkedln,

- omembo spletne aplikacije A. na družbenem omrežju Linkedln in

- vse druge omembe spletne aplikacije A. na internetnem omrežju.

2Toženi stranki se prepoveduje nadaljnja objava, reprodukcija, distribucija, dajanje v najem in dajanje v javnost enake ali podobne spletne aplikacije kot je spletna aplikacija A.

3Toženi stranki se za primer kršitve te začasne odredbe pod katerokoli točko izreče denarna kazen v višini 100.000,00 EUR.

4V primeru kršitve te začasne odredbe se denarna kazen izterja in za primer nove kršitve določi nova denarna kazen v skladu z zakonom.

II. Ugovor zoper ta sklep o izdaji začasne odredbe ne zadrži izvršitve tega sklepa.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe opravičiti izdajo začasne odredbe z vložitvijo tožbe zoper tožečo stranko zaradi odstranitve oziroma umika spletne aplikacije A., reproduciranja, distribuiranja, prepovedi dajanja v najem in prepovedi nadaljnje objave enake ali podobne spletne aplikacije kot je spletna aplikacija A.

IV. Ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti končne sodne odločbe v postopku, ki ga bo tožeča stranka sprožila pod točko III izreka tega sklepa.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od dne prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

Bistveno dejansko stanje

23. 7. 2017 sta stranki sklenili Pogodbo o izdelavi spletne aplikacije P. (v nadaljevanju: Pogodba o aplikaciji, A4). Dolžnik je za upnico izdelal spletno aplikacijo za naročanje pergole ... in za redni strežniški sistem za obdelavo naročil, avtomatizacijo, integracijo in obveščanje (poimenovana X, le za pravne osebe). Dolžnik je na upnika prenesel materialne avtorske pravice na spletni aplikaciji. Prenos materialnih avtorskih pravic je vključeval spremembe, nadgradnje, razširitve in prilagoditve spletne aplikacije.

36. 11. 2017 je bila aplikacija po nalogu upnice razširjena še za naročila potrošnikov. Konec poletja 2018 je dolžnik izročil upniku različico spletne aplikacije, s katero je odpravil določene težave in dodal naročeno funkcionalnost. Stranki pa sta se začeli pogovarjati o novi spletni aplikaciji. Ponudbo za nov produkt, to je konfigurator, ki bi lahko podpiral način dela, ki ga je želela uvesti upnica, ji je dolžnik poslal 3. 9. 2018. V januarju 2019 je dolžnik odgovoril upnici, da je izdelal nov konfigurator. Narejena je bila integracija s P. Po izmenjavi mnenj o težavah je dolžnik zaključil z delom. Nadaljnjih pogajanj in dogovorov upnica ni razkrila. Trdila je le, da je dolžnik začel oglaševati in prodajati konfigurator "A.", ki predstavlja nadgraditev spletne aplikacije P., za katerega ima materialne avtorske pravice.

4V letu 2018 (A8, brez dneva in meseca) sta stranki sklenili splošno Pogodbo o sodelovanju, ki je vsebovala razvoj in vzdrževanje spletne aplikacije P. V njej sta določili okvire tehničnega in poslovnega sodelovanja, analiz, razvoja, prototipov, razvojnih nalog, vzdrževanja, spremljanja in predlogov strateških usmeritev. Tudi ta pogodba je vsebovala določbo o prenosu materialnih avtorskih pravic.

Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa

Verjetnost terjatve

5Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sklepalo, da upnica ni naročila konfiguratorja A. Sama je namreč jasno zapisala v sporočilu z dne 1. 7. 2019 (A28), da tega projekta oziroma produkta (konfiguratorja) nikoli niso naročili, ampak le to, kar je v ponudbi dolžnika (A28). Sodišče je zaključilo, da aplikacija A. ni nadgradnja aplikacije P. Aplikacija A. namreč ne vključuje niti koščka kode iz projekta X (spletna aplikacija P. za družbe). A. je bil namreč pridobljen na podlagi reference iz konfiguracije in avtomatizacije prodaje sistemov za prečiščevanje vode za US Podjetje R. Ideja sicer ni bila nova, ker je na spletu polno takih orodij. Produkt A. je platforma za C. (elektronsko sporočilo dolžnika z dne 1. 7. 2019, A28).

6Sodišče je napravilo materialnopravni sklep, da konfigurator A. ni nadgradnja spletne aplikacije P. Navedeni konfigurator namreč dolžnik ponuja različnim ponudnikom blaga in storitev in gre za splošno spletno aplikacijo.

7Kar se tiče računa dolžnika št. R-000-2019 z dne 26. 11. 2019 (A37) je res v prvi postavki navedena A. konfiguracija, vendar je ta račun treba brati skupaj z dolžnikovim spremnim dopisom (A38), elektronskim sporočilom dolžnika z dne 1. 7. 2019 (A28) in ponudbo z dne 3. 9. 2018 (priponka k A13). Upnica ni plačala uporabe prilagojenega konfiguratorja A. Upnica tudi ni razkrila kateri računalniški program, izvirno kodo in pripravljalno gradivo obsegajo njene materialne avtorske pravice, niti ni pojasnila, v čem točno naj bi jo dolžnik kršil. Vse navedeno je sodišče prve stopnje povzelo tudi v zvezi z obrazložitvijo, da ni šlo za nadgradnjo spletne aplikacije P. za prodajo potrošnikom.

8Sodišče se je opredelilo tudi do prenosa materialnih avtorskih pravic na vseh svojih prihodnjih delih in je materialnopravno sklepalo, da je ta določba nična (3. točka 79. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP). Pogodbo o sodelovanju, ki je povsem splošne narave in določa le okvir bodočega sodelovanja (A8) je v 5.4 točki ocenilo kot nično. Poudarilo je, da ima avtor računalniškega programa zlasti izključno pravico do prilagoditve, priredbe ali kakšne drugačne predelave (2. točka prvega odstavka 113. člena ZASP). Predelava prvotnega avtorskega dela so samostojna avtorska dela (prvi odstavek 7. člena ZASP). Sodišču se je porodil tudi močan dvom o obstoju avtorske pravice na konfiguratorju A., ker je tega mogoče dobiti po vzoru konfiguratorjev na spletu. Zato je materialnopravno zaključilo, da ne obstoji že verjetnost terjatve upnice po prvem odstavku 170. člena ZASP.

Nevarnost

9Kar se tiče nevarnosti po drugem odstavku 170. člena ZASP, pa je trditve o nastanku težko nadomestljive škode (2. točka drugega odstavka 170. člena ZASP) in hujših neugodnih posledic (3. točka drugega odstavka 170. člena ZASP) ocenilo kot povsem splošne. Upnica namreč ni pojasnila niti, ali in kakšne oblike spletnega naročanja ima konkurenca, niti kaj to predstavlja oziroma pomeni za prodajo konkretnih izdelkov. Upnica ni konkretno zatrjevala dejstev o manjših neugodnih posledicah na strani dolžnika. Ni namreč zatrjevala nobenih dejstev, zakaj bi nastala dolžniku manjša škoda kot njej.

Pritožbeni postopek

10Upnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in sedmim odstavkom 170. člena ZASP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev vseh pritožbenih stroškov.

11Dolžnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

12Upnica je odgovorila na odgovor na pritožbo, ki ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker v pritožbenem postopku ni predviden (344. člen, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Pritožba ni utemeljena.

O očitku zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

Verjetnost terjatve

14Uvodoma upnica v pritožbi ponavlja svoje stališče, ki ga je oblikovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Najprej je treba poudariti, da pritožbeni postopek ni namenjen ponavljanju trditev v prvostopenjskem postopku, ampak preizkusu pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato se sodišče druge stopnje ne bo opredeljevalo do trditev upnice o sklenjenih pogodbenih razmerjih med strankama. Te trditve je namreč izčrpno obravnavalo kot dejansko podlago odločitve že sodišče prve stopnje.

15Ni utemeljen pritožbeni razlog, da je bilo za tretje pogodbeno razmerje, katerega predmet je bila prenova konfiguratorja Y, ki je podpiral delovanje spletne aplikacije za potrošnike, sklenjena pogodba in da je upnica v skladu z 112. členom ZASP pridobila materialne avtorske pravice od dolžnika tako, kot za prvi dve pogodbi. Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev, da med strankami nikoli ni bila podpisana Pogodba o postavitvi in vzdrževanju sistema A. (A29), kar upnica v pritožbi tudi izrecno priznava.

16Vendar pa upnica, ki je štela, da gre za nadgradnjo že njene spletne aplikacije, uporabe ni hotela plačati. Upnica pa ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu iz 18 točke, med drugimi, da ideja konfiguratorja A. ni nova, ker je na spletu polno takih orodij, da gre za produkt, ki ga niso naročili... Razloge iz 26 točke izpodbijanega sklepa pa izvzema iz celotnega sklopa razlogov, kar je napačno. Sodišče druge stopnje se zato v celoti sklicuje na jasne in logično utemeljene razloge v izpodbijanem sklepu.

17Dolžnik je res, kot je pojasnil v odgovoru na pritožbo, pripravil vse potrebno ter izvedel postavitev konfiguratorja Y na svojem A. konfiguratorju, ne da bi bila podpisana kakršnakoli pogodba, ki bi regulirala medsebojni odnos z upnico glede uporabe Y konfiguratorja. Pritožbeni očitek, da je bil s prenovo konfiguratorja Y omogočen dostop do sporne spletne aplikacije, še ne pomeni, da je upnica pridobila na tej prenovi materialno avtorsko pravico in da je zato izkazala verjetnost svoje terjatve.

18Ni tudi jasno kakšen računalniški program je bil vključen v upnikov X konfigurator in kakšen v Y konfigurator. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da je bistvena koda, ki določa glavno vsebino računalniškega programa. Ravno dostop do nje in njeno poznavanje omogoča nadgradnje programa. Kar se tiče navedenega računa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tudi na obrazložitev k izdanemu računu za uporabo storitve A. z dne 27. 11. 2019 (A38). Iz te obrazložitve izhaja, da do podpisa pogodbe ni prišlo, kar izhaja tudi že iz nepodpisane pogodbe za A. in da sta stranki sodelovali pri nadgradnji konfiguratorja upnice, produkt A. pa je bil prilagojen za upnico.

19Nikoli pa ni upnica na konfiguratorju A. pridobila materialne avtorske pravice. Konfigurator A. pomeni implementacijo Y konfiguratorja na konfiguratorju A., ta pa je v imetništvu dolžnika. Implementacija Y konfiguratorja na konfiguratorju A. je videti podobna implementaciji konfiguratorja X. To pa v smislu kode programa in avtorskih pravic ne pomeni nič oziroma ne more biti podlaga za materialnopravno sklepanje, da je upnica pridobila tudi na spornem konfiguratorju materialnopravno upravičenje po 170. členu ZASP. A. je sistem, ki ga dolžnik trži kot splošno in univerzalno spletno aplikacijo.

20Upnica je k pritožbi priložila elektronsko sporočilo dolžnika upnici z dne 17. 1. 2020, ki pa je dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče bi lahko upoštevalo kot nova le tista dejstva, ki so sicer nastala pred odločitvijo sodišča prve stopnje, pa jih upnica brez svoje krivde ni mogla zatrjevati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje o odločitvi o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato teh trditev sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Nevarnost

21Pogoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode mora biti izpolnjen skupaj z verjetnostjo upničine terjatve. Že prvi pogoj ni izpolnjen, torej tudi če bi bil izpolnjen pogoj nevarnosti, bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti predlagano začasno odredbo. Vendar pa tudi v pritožbi upnica le na splošno zatrjuje nastanek nenadomestljive škode, ki jo povezuje s tem, da je spletna aplikacija upnice javno dostopna za vsakogar, ki je dolžniku pripravljen plačati določeno ceno za pridobitev pravice do uporabe. V čem je s tem nastala škoda njej, pa ne konkretizira. Na splošne navedbe, da bo upnica izgubila vso svojo prednost na trgu, ker ima s strani dolžnika omogočen le oddaljen dostop, ki ji ga bo dolžnik v kratkem omejil, pa ne more doseči zanjo ugodnejše odločitve.

22Dolžnik je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da ne držijo tudi trditve upnice, da bi lahko vsakdo uporabil spletno aplikacijo A., ki naj bi bila javno dostopna. Dolžnik namreč hrani izvorno kodo svojega lastnega produkta A. pri sebi na lastnem strežniku. Le tistim pogodbenim partnerjem, ki podpišejo pogodbo o postavitvi in vzdrževanju sistema A. prilagodi konfigurator v skladu z njihovimi potrebami in jim omogoči uporabo prilagojene različice konfiguratorja. Avtorskih pravic ali izvorne kode pa ne prenaša naprej. Konfigurator A. je bil izdelan izključno z namenom dajanja v najem in ne nadaljnje prodaje, kar je bilo razvidno tudi iz samega osnutka pogodbe, ki je bila ponujena v podpis upnici (primerjaj točka 2, predmet pogodbe, A29, točka 4.3, sistem, ki je izključna last izvajalca). Naročnik z licenco zakupi zgolj pravico do trajne uporabe sistema.

23Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena druga postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je dolžniku za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT) priznalo 300 točk, za materialne stroške v višini 2 % po 11. členu OT 6 točk, za 22% DDV pa 67,32 točk, skupaj 373,32 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, pripada dolžniku 223,99 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo. Sodišče druge stopnje dolžniku ni priznalo posebej priglašenih stroškov za pregled listin, dokumentacije in študij zadeve po tar. št. 39, 18 ur v višini 1.800 točk. To pa zato, ker je to opravilo všteto v sestavo odgovora na pritožbo. Če bo upnica zamujala s plačilom stroškov, pa bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen, 292. člen Obligacijskega zakonika, 313. člen ZPP).