VSM Sodba II Kp 50781/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 23. 10. 2019 obdolženega S.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani J. R. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso, kakor tudi nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. Navedeno je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 50781/2016.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma pred drugega sodnika posameznika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil (specificiral), po pritožbeni obrazložitvi pa je oceniti, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva je bila prepoznana v delu pritožbene obrazložitve, po kateri odločba o stroških kazenskega postopka ni bila obrazložena, ker niso znani razlogi glede višine posameznih stroškov, ki jih mora obdolženi vrniti oziroma plačati. Kršitev je pereča, ker obdolženi in ne pritožnik nista bila seznanjena s predlogi za izplačilo stroškov in tudi ne, kako je bilo o predlogih odločeno. Drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, ko pritožnik navaja nepravilno uporabo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj po njegovem predsednik senata v obravnavani zadevi ne bi smel soditi. Kot dežurni preiskovalni sodnik je bil o dogodku obveščen, postopek pa je vodil pod vtisi in zaznavami informacij, pridobljenih s strani policista B.B.. Te so v času obvestila sodniku izključno temeljile na izjavah oškodovanca in njegove žene, ki sta imela interes lagati, in ki nista bila opozorjena na dolžnost izpovedovanja po resnici ter na posledice, če ne bi tako ravnala. Zaradi tega je predsednik senata neutemeljeno zavrnil zahtevo po izločitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ter enako neutemeljeno ugotavljal, kdaj se je bil obdolženi sposoben udeleževati glavne obravnave oziroma kdaj se je tej izmikal.

5Kršitvi nista podani. Razlogi o stroških kazenskega postopka se neposredno nahajajo v 73. točki obrazložitve sodbe. Stroški so obrazloženi po vrsti in z utemeljeno izjemo nagrade ter potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca, še po višini, ki je razvidna iz predhodnih delov obrazložitve sodbe. V teh je opisano, kaj vse je bilo storjeno za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, kaj za preizkus njegove procesne sposobnosti in kaj, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Opisano za seznanitev upravičenca do pritožbe s predmetom odločitve in odločilnimi dejstvi v sodbi zadostuje, medtem ko je izostala seznanitev obdolženca in pritožnika s predlogi ter nato še sklepi, po katerih so bili posamezni stroški predhodno izplačani, eventualno stvar katere od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi na takšen način morala biti tudi obrazložena. Še zlasti, ker je pritožnik po podatkih spisa, le-tega redno pregledoval, in ker niti sedaj v pritožbi ni obrazložil, čemu so bili predhodno plačani stroški v previsokih zneskih oziroma po nasprotnem argumentu (a contrario), koliko bi ti morali dejansko znašati.

6Da obvestila dežurnemu preiskovalnemu sodniku o inkriminiranem dogodku ni mogoče enačiti z opravljanjem preiskovalnim dejanj, je znano od sodb Vrhovnega sodišča I Ips 224/2006 z dne 1. 3. 2007 in Ips 41559/2010 z dne 19. 9. 2013. Da pa bi bilo takšno obvestilo konkretnemu predsedniku senata dejansko vodilo za vse nadaljnje procesne odločitve v obravnavani zadevi ter na koncu še o predmetu obtožbe, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ni nobene podlage. Ne samo zato, ker je predsednik senata podobna pritožnikova zatrjevanja v predlogih za izločitev v izjavi predsedniku sodišča zanikal in dodatno opozoril, da se obdolženi zoper sklep (ne)izločitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ni niti pritožil, ampak zlasti, ker iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 27. 7. 2014 izhaja, da je policist B.B. dežurnega preiskovalnega sodnika o nameravanem ogledu kraja dejanja zgolj obvestil in ne že, da mu je posredoval vsebino izjav, ki jih je pridobil od oškodovanca in njegove žene. Ta je bila po zapisniku prijaviteljica, medtem ko je bil oškodovanec pri ogledu navzoč. Tudi ko je bil omenjeni policist zaslišan kot priča, o posredovanju izjav oseb, ki so se nahajale na kraju dejanja, ni govoril, preostale procesne odločitve pa je določalo obdolženčevo izmikajoče obnašanje v kazenskem postopku, odločitev o predmetu obtožbe pa po razumljivih razlogih sodbe temelji na obsežno izvedenem dokazovanju z vsestranskim razčiščevanjem stanja stvari in ne po predhodno izoblikovanem predsodku predsednika senata kot posledice pavšalno zatrjevanih vtisov in zaznav.

7Kdaj in kako je bil kršen kazenski zakon pritožnik ni obrazložil, temveč je navedel le, da je sodba nezakonita, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Na takšen način kazenskega zakona ni mogoče kršiti. Kršiti ga je mogoče na načine iz 372. člena ZKP, ki pa jih pritožnik po že ugotovljenem ne zatrjuje, in ki pridejo v poštev le, ko so določena odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena.

8Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev, ker po njegovem ni bilo povsem gotovo, ali je bil oškodovanec poškodovan po udarcu s trdim predmetom ali med ruvanjem po tleh. Izvedenec medicinske stroke dr. A.N. slednje možnosti ni izključil, medtem ko je za zaseženi predmet povedal le, da pripada neki svetilki dolgi 20 do 25 cm in da s takšnim predmetom toliko poškodb, kot so bile ugotovljene pri oškodovancu, ni mogoče povzročiti. Povedal je tudi, da bi lahko poškodbe nastale še pri oškodovančevem padcu na tla ter da ne more izključiti možnosti, da je odrgnina na oškodovančevi glavi nastala ob udarcu glave ob lestev. Glede na to, in ker je po obdolženčevem zanikanju posesti svetilke v celoti ostalo odprto vprašanje, ali del, ki so ga policisti našli na kraju dejanja, pripada svetilki, in če, kakšni, ugotovitvi sodišča prve stopnje o načinu oškodovančevega poškodovanja niso zanesljive in jih brez predhodno pridobljenega izvedenskega mnenja o vrsti zaseženega predmeta, kot dejanske podlage za obdolženčevo obsodbo, ne gre sprejeti.

9Ne. Pritožnikova ocena izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke je izrazito nepopolna in mestoma celo protispisna. Pritožnik, različno od sodišča prve stopnje, dele mnenja postavlja izven konteksta, jih nato združuje v nov kontekst, s katerim na koncu zatrjuje nekaj drugega, kar iz izvedenskega mnenja razumljivo in brez posebnega naprezanja izhaja. To velja tako za ugotovljene poškodbe kot za načine njihovega nastanka, pri čemer je po izvedenčevih ugotovitvah povsem jasno, da je večina teh poškodb nastala po delovanju tope sile pri udarcu s svetilko. Enako določen je bil izvedenec še glede vrste zaseženega predmeta, ki ga je lahko povezal z oškodovančevimi poškodbami na glavi. Če k temu dodamo, da je izvedenec izrecno izključil možnost nastanka poškodbe na način, kot je izhajal iz obdolženčevega zagovora, ter da po drugi strani oškodovančeve izpovedbe, ki sta jo v pritožbeni obrazložitvi neomenjeni priči J.R. in B.B. nedvomno potrdili, v ničemer odločilnem ni zanikal, ugotovitev sodišča prve stope stopnje v nakazani smeri ni treba dopolnjevati, ampak jim je treba kot popolnim in pravilnim pritrditi.

10Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljena izpodbojna razloga kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Obdolženemu je bila izrečena zgolj opozorilna kazenska sankcija z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki ustrezata teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi. Glede na to, in ker sodišče prve stopnje nobene od olajševalnih okoliščin okoliščin pri pritožniku ni prezrlo, pritožbeno sodišče v preizkušeno odločbo ni posegalo.

11Jedro pritožbene obrazložitve v zvezi s stroški kazenskega postopka je v navedbi, je da lahko obdolženi s temi obremenjen le do 30. 11. 2016, ko je bila zadeva obravnavana pred okrajnim sodiščem. Umik obtožnega predloga in vložitev obtožnice pri okrožnem sodišču sta se po izpodbitem izvedenskem mnenju enega izmed izvedencev medicinske stroke glede teže oškodovančeve poškodbe izkazala za neutemeljena in zlonamerna, obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem pa za nepotrebno.

12Temeljno merilo za odločbo o stroških kazenskega postopka je izid zadeve oziroma, kako je bilo o predmetu obtožbe odločeno. To glede na razumljive določbe prvega odstavka 95. člena ter prvega in drugega odstavka 96. člena ZKP ne more biti dvomljivo. Jasno je tudi, da je lahko posamezni procesni udeleženec dolžnosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka oproščen, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji. Za obdolženega so ti v primeru obsodilne sodbe predpisani v četrtem odstavku 95. člena ZKP, pri čemer temeljno merilo ni v sorazmerju med obremenjujočimi in razbremenjujočimi dokazi, kot to posredno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ampak v sorazmerju med obdolženčevim premoženjskim stanjem in zmožnostmi vzdrževanja. Le tedaj je lahko obdolženi dolžnosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka oproščen oziroma je lahko ta dolžnost po obsegu zmanjšana. V drugih primerih, ko je torej izrečena oprostilna ali zavrnilna sodba, dolžnost vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka za obdolženega ne nastane. Ker katera od teh v obravnavanem primeru ni bila izrečena, in ker za obdolženčevo oprostitev vrnitve dela stroškov kazenskega postopka niti po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

13Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.