VSL Sodba VII Kp 39550/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso 250,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 39550/2017-76 z dne 9. 4. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v višini 10 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, tedaj skupaj 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi odločitve o kazenski sankciji pritožili obdolženčevi zagovorniki. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prosijo, da njih in obdolženca pritožbeno sodišče povabi na javno sejo.

3Prošnje za udeležbo na pritožbeni seji pritožniki niso obrazložili. Izpodbijana sodba je bila izdana v skrajšanem postopku, v katerem predsednik senata ali senat sodišča druge stopnje nista zavezana strank obveščati o seji, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari (445. člen ZKP). Obdolženec ali zagovornik morata, če se želita udeležiti pritožbene seje, z navedbo konkretnih razlogov in argumentov prepričati sodišče druge stopnje o utemeljenosti svoje zahteve. V konkretnem primeru je pritožbeni senat na podlagi razlogov izpodbijane sodbe, navedb pritožbe in vsebine spisa ocenil, da udeležba obdolženca in njegovih zagovornikov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj, in ker je pred seboj imel vsebinsko prazno prošnjo za udeležbo na seji senata, je pritožbeno sejo opravil brez obvestila strankam, kdaj in kje se bo opravila.

4Po preučitvi pritožbe, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožniki namreč ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Pri tem ni zagrešilo kršitev kazenskega postopka, kakor tudi ne temeljnih človekovih pravic in svoboščin, in ker pritožbeno sodišče v postopku in izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5Nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave RS (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) očitajo pritožniki sodišču prve stopnje, ker je po njihovem mnenju konkretni opis kaznivega dejanja popolnoma nekonkretiziran, tako glede oškodovančevih telesnih poškodb (pretres možganov) kot zmanjšane zmožnosti za delo. Besedna zveza pretres možganov je tako široka kot npr. poškodba roke in posledično ne zadošča zahtevi po konkretiziranosti kazenskopravnega očitka. Četudi bi sodišče prve stopnje štelo, da je opis poškodbe dovolj konkretiziran, bi obdolženca skladno z načelom in dubio pro reo vseeno moralo oprostiti obtožbe, ker pretres možganov lahko dosega le pravni standard sled poškodb. Zmanjšanje zmožnosti za delo za šest mesecev ne vsebuje nikakršne navedbe o tem, kako je bila zmožnost za delo zmanjšana, katerih del naj oškodovanec začasno ne bi zmogel opravljati.

6Ni dvoma, da omajanje zoba in udarnina glave nista poškodbi takšne intenzitete, da bi ustrezali pravnemu standardu lahke telesne poškodbe. To jasno izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja izvedenca za travmatologijo mag. C. C. (list. št. 199), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve in zlasti točka 15, kjer ugotavlja, da (le) pretres možganov ustreza lahki telesni poškodbi).

7Za obravnavano kaznivo dejanje je torej bistven pretres možganov. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da lahko ta telesna poškodba obsega izjemno širok spekter različnih stanj na možganih. Nikakor pa jim ni mogoče pritrditi, da je besedna zveza pretres možganov tako široka, da ne zadošča zahtevi po konkretiziranosti kazenskopravnega očitka. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 4 obrazložitve), je to mednarodno klasificirana diagnoza. Iz diagnoze Univerzitetnega kliničnega centra L. (priloga C7) je razvidna njena oznaka S06.00, kar jo po MKB-10¹ uvršča v podskupino znotrajlobanjskih poškodb (S06) v skupini poškodb glave (S00-S09). Primerjava pretresa možganov s poškodbo roke že po MKB-10 ni na mestu, ker je poškodba roke bistveno širši pojem, primerljiv s poškodbo glave, saj jo je mogoče uvrstiti celo v več skupin (poškodbe rame in nadlakti (S40-S49), poškodbe komolca in nadlakti (S50-S59), poškodbe zapestja in roke (S60-S69)). Pretres možganov je torej določno navedena telesna poškodba, zato s pravnega vidika zadošča navedba pojma pretresa možganov v konkretnem opisu kaznivega dejanja. V konkretni zadevi na intenzivnost te telesne poškodbe kaže še dolžina obdobja, v katerem je bila poškodovančeva zmožnost za delo zmanjšana in njegovo zdravje okvarjeno, to je šest mesecev. Upoštevaje slednje ne more biti dvoma, da se obdolžencu očita povzročitev pretresa možganov, ki po intenziteti presega zgolj sled poškodbe. Ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval še podrobnejši opis značilnosti te poškodbe. Prav tako ni potrebno, da bi konkretni opis kaznivega dejanja vseboval podrobnejše navedbe o tem, kako je bila zmožnost za delo zmanjšana, katerih del naj oškodovanec začasno ne bi zmogel opravljati. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je to predmet dokazovanja. Konkretni opis očitanega kaznivega dejanja torej vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zato ne drži trditev pritožnikov o nepravilni uporabi materialnega prava in ni podana kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave RS.

8Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov dejanski stan zmotno in nepopolno ugotovilo. Dokazni postopek ni pokazal, da bi obdolženec udaril oškodovanca. Izpovedbe prič kažejo kvečjemu na prerivanje. Več prič, najbolj podrobno Č. Č., je opisalo, da je pred prerivanjem oškodovanec kazal agresijo. Zavrnitev izpovedbe Č. Č. v izpodbijani sodbi je pavšalna in neutemeljena.

9Pritožbeno sodišče se ne strinja s tezo pritožnikov, da je prišlo med obdolžencem in oškodovancem le do prerivanja. Pritožniki izpostavljajo pričanji Č. Č. in D. D., ostalih prič ne navedejo poimensko, temveč njihova pričanja ocenijo kot tako med seboj različna, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, da je obdolženi udaril oškodovanca. Takšno stališče ne prestane kritične presoje, ki jo je sodišče prve stopnje tudi napravilo v točki 7 obrazložitve in upravičeno svojo oceno, da je zagovor ovržen, oprlo na pričanja dveh gostov lokala, ki sta posredovala, in natakaric, saj se njihova pričanja razhajajo le v nebistvenih podrobnostih, medtem ko so si enotna v tem, da je obdolženec udaril v predel glave oškodovanca, ki je takoj po udarcu padel po tleh. Takšen potek dogodka je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, saj ne izhaja le iz izpovedi oškodovanca, temveč pričanj E. E. („Pol je pa A. A. udaril tega B. B., tako od zadaj s strani, pol je pa dol padel, pol sta ga pa s Č. Č. hotela, ne vem, ene parkrat sta ga brcnila, sva pa jaz in D. D. skočila, pa sva jih narazen dala“, ter „z roko ga je“, „v desno stran“, „desna, sigurno“. Predočeni zagovor o agresivnosti močno vinjenega oškodovanca je označil za neumnost.), D. D. („Ko je dobil ta prvi udarec je dobil B. B. Ko je padel po tleh, so se spravili na njega, na tleh. Tam smo se pa vmešali mi, ostali ...“, „Tako, da smo dali stvar narazen“, „Mislim, da je z desno roko zamahnil, poskočil in ga je zadel v glavo. Morala je biti čeljust ali pa nekaj iz enega drugega konca, ker se je takoj ulegel“, „Mogoče za par sekund, da ga je zmanjkalo“, misli, da je bila desna stran glave, a ni prepričan. Potem, ko je oškodovanec obležal, sta „gospod in njegov prijatelj Č. Č. skočila, da ga bosta nabrcala, tam smo se pa vmešali“, „mogoče eventuelno eden, dva šusa, da je dobil po telesu z nogami“. Pri oškodovancu je opazil rdečo podplutbo nekje na obrazu.), F. F. („Je A. A. B. B. udaril. B. B. je padel po tleh. E. E. pa D. D. sta hotela pomiriti pač to, v tistem je A. A. še brcnil B. B.“. Potrdila je, da je videla udarec in ga opisala „z roko ga je po glavi, … v desni del glave“, ni pa vedela, ali ga je udaril s pestjo ali plosko roko. Po udarcu je „ B. B. hotel vstati, se je pa zgrudil in je skup padel in je ležal tam pri vratih pred vhodom, potem ga je pa še dvakrat A. A. brcnil“, „Ležal je na boku“. Zanikala je, da bi oškodovanec obdolženca napadel ali ga hotel napasti.) in G. G. („... obdolženi udaril žrtev, on je padel po tleh, je nekaj časa ležal na tleh“, „potem so še ostali, ne spomnim se kdo, so ga hoteli še zbrcati na tleh, potem so se vsi vmešavali“, „S pestjo ga je v predel glave, oči“, „se pravi desno, če je on potem padel na levo“. Po njenem je oškodovanec na tleh ležal na boku, „je samo padel s stolom vred na tla na ploščice“. O poškodbah je pojasnila, da „gospod je imel potem razbito arkado, nekaj je bil krvav“ in v nadaljevanju pojasnila „nekako na tisto stran, ko je padel, ampak ni bil, da bi njemu tekla kri, jaz sem samo malo videla, da je bil, res ne znam opisati.“). Najemnik in kuhar H. H. o udarcu ni izpovedoval iz enostavnega razloga, ker ga ni videl, saj je iz kuhinje prišel že po tem, ko se je bistvo fizičnega konflikta odvilo. Povedal je namreč: „Jaz sem takrat ven prišel iz kuhinje, ker je bilo že bolj ko ne konec.“, „pretepal se takrat ni več nobeden, ko sem jaz ven prišel“. Pač pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v točki 8 prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo pričanju Č. Č., ki je trdil, da ko se je obrnil stran, ni več poslušal, niti videl ni, kako se je začelo, ko je pa naslednjič pogledal, je pa že oškodovanec šel gor po stopnicah, na tleh ni videl nobenega. Njegovo pričanje, spričo njegove neposredne bližine dogajanju (oškodovanec, obdolženi, E. E., D. D., natakarici so bili na eni ali drugi strani točilnega pulta), ne le, da ni verjetno, temveč je sicer razumljivo, a nedvomno pristransko, upoštevaje prijateljski odnos do obdolženca in njegovo lastno vlogo v dogajanju, ki je bistveno manj pasivna, kot sam zatrjuje (upoštevaje pričanja E. E., D. D., F. F. in G. G.). O njegovi pristranskosti v času storitve kaznivega dejanja je izpovedala tudi G. G.: „Bil je z obdolžencem ... on se je potegnil za obdolženca, ostali pa smo potem pač pomagali žrtvi.“ Ob robu pričanj ni spregledati podrobnosti, ki je pritožniki niti ne izpodbijajo, katera še utrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da ne sledi zagovoru o (fizično) agresivnem vedenju vinjenega oškodovanca, to je okoliščine glede raztrganih majic, o katerih sta pričala E. E. in D. D. (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki sta posredovala, opazili pa so ju tudi priče F. F., G. G. in H. H. E. E. je povedal: „Obdolženi ... ja, z nami je bil, še majice nama je prinesel, ko sva imela strgane“ ter pojasnil, da je imel majico strgano, ker je enega nazaj vlekel, D. D. pa je povedal: „Oba sva bila strgana z E. E., ko sva mirila, pa dajala narazen. Gospod (pokazal je na obdolženca) je prinesel dve druge majice, pa opravičil se je“. Ni logično, da bi obdolženec E. E. in D. D. prinesel drugi majici in se opravičil, če bi se dogajanje odvilo tako, kot se zagovarja. Povsem logično pa je, če sledimo pričanjem E. E., D. D., F. F. in G. G., da je bil prav on tisti, ki je bil fizično agresiven.

10Pritožniki nadalje grajajo sodišče prve stopnje, češ, da je spregledalo neverodostojno izpoved oškodovanca, da je šel po udarcu domov, tam taval po terasi in šel spat. Priča I. I. ga je kmalu po dogodku obiskala, a pri njem ni opazila nikakršne okvare zdravja, tudi policije ni klical. Razlogi izpodbijane sodbe so si med seboj v nasprotju, saj skuša zmanjšati pomen pričanja I. I., da so spremembe po pretresu možganov „po površnem opazovanju za laika praktično neopazne“, po drugi strani pa se sklicuje na pričo H. H., prav tako laika, ki se mu je zdel oškodovanec malo zmeden.

11Sodišče prve stopnje je upravičeno pripisalo zmoto oškodovanca o tem, v katero stran glave je prejel udarec, začasnim motnjam spomina, kot eni od posledic pretresa možganov. Na težave s spominom, ne pa na njegovo neprepričljivost, kaže tudi njegovo pričanje o dogajanju po udarcu, saj se marsičesa ne spomni. Povedal je namreč, da je šel v stanovanje, eno nadstropje višje, „ne vem, tam sem verjetno še malo stal, potem sem se pa itak zbudil v postelji, ne vem, takrat sem videl, da imam tablete, vodo“. O obisku I. I. pri njem na terasi je povedal, da se ga ne spomni, tudi obiska H. H. se ne. Posledice udarca nedvomno niso bile zelo očitne navzven, zato ne čudi, da so nekatere priče zaznale posledice (G. G.: „nekaj je bil krvav“, D. D.: „... rdečo podplutbo nekje na obrazu“ in H. H.: „malo zmeden“), druge pač ne, med njimi I. I., ki pri izgledu ali obnašanju oškodovanca ni opazil sprememb. Tudi izvedenec mag. C. C. je na glavni obravnavi pojasnil, da so spremembe po pretresu možganov pri površnem opazovanju za laika praktično neopazne, čas zmedenosti je lahko zelo kratek. Ko je sodišče prve stopnje sledilo pričam, ki so o okoliščini zaznavanja posledic udarca pričale različno, v razlogih sodbe ni prišlo v nasprotje samo s seboj, kot trdijo pritožniki, tedaj kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Da oškodovanec poškodbe ni utrpel, po mnenju pritožnikov nadalje kaže okoliščina, da je šel po zdravniško pomoč šele naslednji dan, tja se je odpravil celo sam. Na očalih ni utrpel nikakršnih poškodb in je v tem delu argumentacija sodbe nesmiselna. Ne obstajajo fotografije zatrjevanih poškodb telesa. Začasnega majanja zoba pri 55-letni osebi ni mogoče avtomatsko pripisati prerivanju z obdolženim. Navedba oškodovanca, da prenese veliko bolečine, je ovržena z njegovo izjavo, da poje 2-3 škatle lekadola na mesec.

13Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ker poškodbe niso bile zelo očitne, je življenjsko razumljivo, da oškodovanec k zdravniku ni šel že istega dne popoldne, temveč naslednjega dne zjutraj (sprejem v UKC ob 07.23; izvid UKC v prilogi C6), ker mu bolečina v glavi ni popustila, kar pa je še vedno kmalu po dogodku. Ker ni pričakoval, da ga bodo v bolnišnici zadržali in ker posledice udarca niso bile zelo hude, tudi ni nerazumljivo, da se je v UKC odpeljal sam, dasiravno bi bilo odgovornejše, da v takšnem stanju ne bi upravljal z vozilom. Pritožbena navedba, da ni izkazana vzročna zveza med oškodovančevim prerivanjem z obdolženim ter zatrjevanimi sledmi poškodb, ker je lahko posledica kakšnega drugega dogodka, glede na odhod oškodovanca k zdravniku šele naslednjega dne, ne vzdrži kritične presoje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo le za prerivanje, temveč je obdolženec oškodovancu zadal udarec v glavo, zaradi katerega je padel po tleh. Čeprav se ni odpravil k zdravniku brž, ko se je ovedel, pa ni prav nikakršnih indicev, ki bi kazali, da bi bil pretres možganov posledica drugega dogodka. Ugotovitev sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi (točka 16 obrazložitve) tako ni izpodbita. Argumentacija sodišča prve stopnje o (ne)poškodovanosti očal (točka 14 obrazložitve) ni nesmiselna, saj je razumeti trditev, da se očala ne poškodujejo pri vsakem udarcu, kot splošno trditev (ki ji ni mogoče odreči smiselnosti), v nadaljevanju pa sledi povzetek pričanja oškodovanca, ki je povedal, da so bila očala zvita, a jih je poravnal. Povedano še drugače, udarec v glavo ne terja nujno nastanka poškodbe očal, ki jih v trenutku udarca poškodovanec nosi, zato odsotnost poškodbe očal ni posebej razbremenilna okoliščina. V konkretnem primeru pa je do manjše poškodbe očal celo prišlo, a je poškodbo oškodovanec sam popravil ter ista očala uporabljal še v času zaslišanja leto in pol po kaznivem dejanju. Neredko poškodovanci pohitijo s fotografiranjem telesnih poškodb zaradi kasnejšega lažjega dokazovanja. A odsotnost fotografij ne pomeni, da oškodovanec poškodbe ni utrpel. Sodišče prve stopnje je imelo na voljo dovolj drugih dokazov, da je lahko dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (pričanja očividcev, izvedensko mnenje mag. C. C., zdravstvena dokumentacija). Majav zob pri človeku srednjih let sicer ni posebna redkost, toda v konkretnem primeru je oškodovanec o majavem zobu, medicinska dokumentacija ga umešča na desno stran, izpovedoval prav v zvezi z obravnavanim dogodkom, pri čemer so očividci, kot že omenjeno, povedali, da je s strani obdolženca prejel udarec prav v desno stran glave, zato je logična povezava med udarcem in omajanjem zoba.

14Pritožniki izpostavljajo, da se izvedensko mnenje mag. C. C. in izpovedba oškodovanca razlikujeta v bistveni točki - kako naj bi prišlo do nastanka poškodbe. Oškodovanec zatrjuje udarec v levo sence, izvedenec je ugotovil, da naj bi poškodbe v sencah levo utrpel šele ob udarcu ob tla.

15Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo oškodovancu v delu, ko je pričal, v katero stran obraza ga je udaril obdolženec, upoštevaje pričanja natakaric in gostov, ki sta posredovala. Izvedenec pa je upoštevaje pravila svoje stroke prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da je poškodba v sencah levo posledica udarca ob trda tla, namreč s kompjutersko tomografijo je bilo ugotovljeno otekanje v senčno-temenskem predelu, predvsem na levi strani, ter zelo tanek milimetrski izliv, ki bi lahko bila tudi manjša krvavitev, pod trdo možgansko opno na desni strani v senčno-temenskem predelu, glede slednje je izvedenec domneval, da bi do nje lahko prišlo zaradi zanihanja možganovine v možganski votlini.

16Graja pritožnikov je uperjena tudi proti izvedenskemu mnenju mag. C. C., češ da praktično v celoti temelji na subjektivnih navedbah oškodovanca o dvojnem vidu in glavobolu. Sodišče in izvedenec pa sta popolnoma spregledala, da oškodovanec že več let trpi od polinevropatije in dvojnega vida. Izvedenec je praktično vse zdravstvene težave nekritično pripisal domnevnemu udarcu, s tem pa je dejansko stanje zmotno, zaradi opustitve pridobitve zdravstvene dokumentacije in zaslišanja osebne zdravnice, pa tudi nepopolno ugotovljeno. Enako velja za nekritično sledenje nepreverljivi navedbi izvedenca, da je bila zmožnost oškodovanca za delo zmanjšana za šest mesecev. Glede na domnevne poškodbe je to po mnenju pritožnikov očitno preveč, zlasti glede na okoliščino, da je oškodovančeva zdravnica zdravljenje zaključila že po mesecu dni. Izvedenec in sodišče se nista ukvarjala z vprašanjem, katere konkretne aktivnosti oškodovanec ni mogel opravljati oziroma jih je lahko omejeno. Ugotovitev o šestmesečni začasni zmanjšani zmožnosti za delo je torej pavšalna, neprepričljiva, nestrokovna, brez objektivne podlage v spisu. Izdelava tega dela mnenja se sploh ne bi smela poveriti izvedencu travmatologu, saj se ni ukvarjal s predpisovanjem bolniških staležev in usposobljenostjo posameznika za delo. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo osebne zdravnice, je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno trajanje in obseg zmanjšane zmožnosti za delo, s tem je sodišče prve stopnje tudi kršilo obdolženčevo pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) in pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov (tretji odstavek 29. člena Ustave RS).

17Res je, da so navedbe oškodovanca o dvojnem vidu in glavobolu bile velikega pomena ne le za izvedenca, temveč tudi zdravnike, ki jih je po obravnavanem dogodku obiskal. Vendar ne drži, da bi izvedenec upošteval le navedbe oškodovanca. Pridobil je namreč medicinsko dokumentacijo UKC in si ogledal oškodovančev zdravstveni karton, tega celo dvakrat (drugič ob pisni dopolnitvi mnenja). Tako je bila pri pregledu v UKC 8. 10. 2016 opažena manjša oteklina podkožja desno, kompjuterska tomografija je pokazala otekanje podkožja obojestransko v senčno-temenskem predelu, izraziteje levo, v lobanjski votlini je bil tanek milimetrski izliv pod trdo možgansko opno desno v senčno-temenskem predelu, pri čemer je izvedenec na glavni obravnavi še pojasnil, da ni možno, da bi prišlo do navedenega izliva, ne da bi prišlo do pretresa možganov, v pisni dopolnitvi mnenja pa še, da je bil izliv svež in ni bil posledica kakšne predhodne poškodbe ali bolezni oškodovanca. Ob ustnem podajanju mnenja na glavni obravnavi 29. 11. 2018 je izvedenec pojasnil, da za pretres možganov govori kratkotrajna izguba zavesti (že je bilo navedeno, da jo omenjajo tudi nekatere priče), posredno pa o tej poškodbi govorita oteklina in udarnina v predelu glave, tedaj objektivno zaznavni posledici. Že v pisnem mnenju pa je zapisal, da se je pretres možganov izkazoval s kratkotrajno izgubo zavesti, večmesečnim poslabšanjem glavobola in začasnim ponovnim pojavom dvojnega vida. A pri tem nikakor ne drži pritožbena navedba, da je bilo popolnoma spregledano, da oškodovanec že več let trpi od polinevropatije in dvojnega vida. V pisnem mnenju je izvedenec nedvoumno zapisal, da se je poslabšal večmesečni glavobol, ki je bil prisoten že prej, začasni pojav dvojnega vida pa je bil ponoven, kar pomeni, da se glavobol in dvojni vid nista prvič pojavila šele kot posledica pretresa možganov, temveč se je stanje glavobola le poslabšalo, dvojni vid pa se je ponovno pojavil. V pisni dopolnitvi mnenja je zapisal, da je 17. 1. 2012 v zdravstvenem kartonu zabeležen pojav dvojnega vida in glavobola, postavljena je bila diagnoza polinevropatija. Izvedenec je ob ustnem podajanju mnenja pojasnil, da je posttravmatski glavobol omejil na pol leta, saj se je glavobol sicer izkazoval še eno leto po poškodbi, kot opisuje nevrologinja, ta tenzijski glavobol se je namreč poslabšal zaradi stresa in oškodovančeve anksioznosti. Izvedenec tedaj nikakor ni vseh oškodovančevih zdravstvenih težav pripisal udarcu, kot želijo protispisno prikazati pritožniki, da bi vnesli dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oziroma izvedenskega mnenja ter s tem povezanima dokaznima predlogoma za pridobitev zdravstvene dokumentacije in zaslišanjem oškodovančeve osebne zdravnice.

18Izvedenec je na vprašanje tožilca povedal, za katera dela je bil oškodovanec začasno zmanjšano zmožen, in sicer je bila delazmožnost zmanjšana zaradi glavobolov, motnje v koncentraciji, motenj spomina, asociativnega mišljenja, dolgotrajnega intelektualnega dela, pri športu bi se moral izogibati tresljajem, poskokom, hudim fizičnim aktivnostim, ki so povezane z nihanjem glave, in sicer za šest mesecev. Glede poslabšanja zdravja je pojasnil, da je stanje po pretresu možganov že po definiciji prizadeto, ker je prizadeto siceršnje počutje, socialno stanje. V dopolnitvi pisnega mnenja je zapisal, da se šestmesečno zmanjšanje splošne zmožnosti za delo nanaša izključno na zmanjšanje zmožnosti za delo zaradi utrpljenega pretresa možganov. Zaradi slednjega je bil v bolniškem staležu od 8. 10. do 7. 11. 2016, a tudi po tem je bila njegova zmožnost za delo zmanjšana še kakih pet mesecev. Kot je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, pretres možganov povzroči postkomocionalni glavobol, ki povzroči začasne motnje koncentracije, spomina, utrujenost, razdražljivost, apatičnost, motnje spanja, osebnosti, netoleranco za stres, slabše socialno funkcioniranje. Upoštevaje navedeno je na dlani, da so bile pri oškodovancu okrnjene dejavnosti, ki terjajo dolg intelektualni napor, ter fizične aktivnosti, ki obsegajo nihanje glave, zato ni potrebno, da bi sodišče še ugotavljalo, katerih konkretnih del in dejavnosti ni mogel opravljati v polni meri.

19Dejstvo, da je bil oškodovanec v bolniškem staležu le mesec dni, ne vnaša dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja in presojo sodišča prve stopnje o trajanju zmanjšane sposobnosti za delo ter tudi ne utemeljuje v zadostni meri dokaznega predloga za zaslišanje oškodovančeve osebne zdravnice. Iz medicinske dokumentacije je namreč razvidno, da se je oškodovanec pri specialistih zdravil še po zaključku bolniškega staleža, kar v času odločitve o zaključku bolniškega staleža razumljivo še ni moglo biti upoštevano. Poleg tega je sposobnost za delo s kazenskopravnega vidika širši pojem, ki se ne nanaša le na opravljanje poklicnega dela, temveč tudi na domača hišna dela, gospodinjstvo itd., zato tudi ni utemeljena pritožba v delu, kjer skuša pripisati sodišču prve stopnje stališče, po katerem bi pravo socialne varnosti zmanjšanje zmožnosti za delo v kontekstu dopuščanja odsotnosti z dela predpisovalo strožje kot kazensko pravo, ki kot ultima ratio zahteva restriktivno uporabo, zakonski znak zmanjšane zmožnosti za delo.

20Izvedenec je iz zdravstvenega kartona črpal tudi podatke o preteklih zdravstvenih težavah oškodovanca (obolenje dihal, že omenjena senzorična polinevropatija, limska borelioza, manjša ranica v čelnem predelu), zaradi idiopatske polinevropatije in tenzijskega glavobola se je oškodovanec zdravil še po obravnavanem kaznivem dejanju, pojavila se je anksiozna motnja, toda od 18. 7. 2013 do obravnavane poškodbe ni bil v bolniškem staležu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec temeljito opravil svoje delo, odgovoril je na vsa zastavljena vprašanja in ni utemeljenega razloga za dvom, ali je zaznal vse pomembne podatke iz zdravstvenega kartona in jih tudi upošteval.

21Upoštevaje ne le oškodovančevo medicinsko dokumentacijo, temveč tudi mnenje izvedenca mag. C. C., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pretres možganov dosega pravni standard lahke telesne poškodbe, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil oškodovanec, ni razvidno, da bi zatrjevane poškodbe dosegale omenjeni pravni standard.

22Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da je izvedenec mag. C. C. usposobljen podati izvedensko mnenje glede zmanjšane sposobnosti za delo, čeprav ni zdravnik medicine dela. Ne le, da je izvedenec travmatolog strokovnjak za poškodbe, tedaj tudi njihove posledice, temveč ima pridobljeno tretjo stopnjo iz medicine dela, na začetku kariere je delal tudi kot splošni (sedaj družinski) zdravnik, kot je pojasnil ob drugem zaslišanju, zato je sodišče prve stopnje povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca za travmatologijo ter izvedenca za družinsko medicino oziroma medicino dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v mnenju mag. C. C. ni bilo zaznati pomanjkljivosti ali nasprotij, dvom v pravilnost mnenja se ni porajal in ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca, prav tako ne za zaslišanje oškodovančeve osebne zdravnice. Dokazni predlogi obrambe za drugega oziroma drugovrstnega izvedenca ter pridobitev zdravstvene dokumentacije in zaslišanje osebne zdravnice po oceni pritožbenega sodišča niso posledica slabo opravljenega dela izvedenca mag. C. C. ali njegove premajhne usposobljenosti, temveč posledica nestrinjanja z izvedenskim mnenjem, ki je za obdolženca obremenilno. Pritožniki odločitve sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov ne izpodbijajo z navedbo konkretnih okoliščin, ki bi podkrepile materialnopravno relevantnost izvedbe predlaganih, a zavrnjenih tosmernih dokazov obrambe, temveč se le pavšalno sklicujejo na možnost preverjanja pravilnosti vseh vhodnih podatkov, preverjanje, ali je izvedenec prezrl kakšno pravnorelevantno dejstvo ter preverjanje pravilnosti zaključkov izvedenskega mnenja. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčevih pravic do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) in do izvajanja razbremenilnih dokazov (tretji odstavek 29. člena Ustave RS) in ni podan pritožbeni razlog iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj obdolženec kot stranka postopka ni bil postavljen v položaj objekta kazenskega postopka, pri čemer ni spregledati, da sta tako on kot obramba imela možnost dajati pripombe na izvedensko mnenje in postavljati vprašanja izvedencu, da bi se dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Upoštevaje načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pomembni za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, česar v konkretnem primeru ni storila. Ker je sodišče prve stopnje že z zagovorom, zaslišanji prič in izvedenca ter branjem medicinske dokumentacije dejansko stanje pravilno in polno ugotovilo, bi bilo nadaljnje dokazovanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

23Pritožniki pritožbe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče J. J. niti niso podrobneje obrazložili ter tako neuspešno uveljavljajo kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve pravice obdolženca do izvajanja razbremenilnih dokazov, ko izpodbijajo pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da ne zasliši J. J., ki bi lahko potrdil siceršnje agresivno obnašanje oškodovanca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj ga med dogajanjem na kraju dejanja ni bilo, predhodni konflikti oškodovanca pa za obravnavano zadevo niso pomembni.

24Pritožniki sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo tudi zaradi odločitve o kazenski sankciji, a pritožbe v tej smeri niso podrobneje obrazložili. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona sicer obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo, primerno vsem okoliščinam kaznivega dejanja, saj je glede na obdolženčevo nekaznovanost, a na drugi strani upoštevaje, da je bil fizični napad posledica le verbalnega konflikta ter da je s fizičnim obračunom prenehal šele po posredovanju dveh drugih gostov lokala, primerna ne zgolj opozorilna sankcija, temveč milejša od alternativno predpisanih kazni, to je denarna kazen, pri čemer je njena višina odmerjena na sami spodnji meji. Višina dnevnega zneska ustreza premoženjskim razmeram obdolženca, določen mu je bil tudi najdaljši rok za plačilo.

25Obdolženec s pritožbo ni uspel, ima pa pridobljen poklic, zaposlitev, zaslužek 1.400 EUR mesečno, je lastnik hiše, vikenda in osebnih vozil, zato je po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso 250,00 EUR (tarifni številki 7111 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

¹ Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB-10) je klasifikacija bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Klasifikacija bolezni je sistem kategorij, v katerega so uvrščene bolezni in stanja v skladu z izbranimi merili.