VSL Sodba II Kp 46587/2015

I. Ob ugoditvi pritožbi državne tožilke glede kazenske sankcije pa se sodba tudi po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve kaznivega dejanja spremeni tako,

da se kaznivo dejanje opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1,

nato pa se obtožencu po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreče

kazen 6 (šest) mesecev zapora.

Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 se obtožencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 8943/2019 z dne 22. 5. 2019, pravnomočno dne 22. 5. 2019, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 določena kazen 2 (dva) meseca zapora in preizkusna doba 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev.

II. V nespremenjenih delih se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen deset mesecev zapora. Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 8943/2019 z dne 22. 5. 2019, pravnomočno dne 22. 5. 2019, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto in šest mesecev. Nato je bila obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 60. člena KZ-1 in četrtim odstavkom 95. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni kazen deset mesecev zapora po izpodbijani sodbi in kazen dva meseca zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku II K 8943/2019 z dne 22. 5. 2019, določena enotna kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po 94. členu ZKP odločilo, da je obtoženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške kazenskega postopka v višini 78,06 EUR, nastale zaradi vročitve sodne pošiljke (obtožbe) preko pooblaščenega vročevalca.

2Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen osem mesecev zapora.

3Pritožba je utemeljena. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona v škodo obtoženca je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4Ob odločanju o pritožbi državne tožilke je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ta kvalificirana oblika kaznivega dejanja tatvine je podana, kadar sta (ob siceršnjih elementih tatvine) izpolnjena dva pogoja: 1. da storilec pride v zaprt prostor in 2. da to stori s premagovanjem večjih ovir (zakon primeroma navaja vlom in vdor). Po presoji sodišča druge stopnje je v obravnavanem opisu prvi pogoj ustrezno konkretiziran s tem, ko je navedeno, da je obtoženec „vstopil v notranjost“ stanovanja, ni pa hkrati opisan tudi drugi izmed navedenih pogojev. Le posplošena navedba v izreku izpodbijane sodbe, da je obtoženec v stanovanje vstopil skozi okno, ki ga je „na neugotovljen način odprl“, namreč ne konkretizira zakonskega znaka „premagovanje večjih ovir“. S tem, ko je navedeno le, da je obtoženec okno odprl na neugotovljen način, namreč obravnavani opis dejanja dopušča tudi, da je bilo predmetno okno na primer predhodno že delno odprto, priprto ali da je okno sicer vizualno izgledalo, kot da je zaprto, vendar hkrati dejansko fizično oziroma mehansko sploh ni bilo zaprto s pripadajočim mehanizmom. V primeroma naštetih možnostih in le-tem podobnih situacijah pa bi obtoženec okensko krilo lahko le (rahlo) odrinil in v stanovanje vstopil povsem enostavno, ne da bi pri tem „premagoval večje ovire“. Vstop skozi okno, ki z notranje strani ni „zaprto“ oziroma ustrezno fiksirano z običajnim okenskim mehanizmom, je primerljiv situaciji, ko storilec npr. vstopi skozi odklenjena vrata. Teorija in sodna praksa sta že zavzeli enotno stališče, da o premagovanju večjih ovir ni mogoče govoriti, ko obtoženec v zaprt prostor vstopi skozi nezaklenjena vrata ali odprto pritlično okno.¹

5Glede na to, da vstop v zaprt prostor s premagovanjem večjih ovir v opisu ni konkretiziran, opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja kvalificirane oblike tatvine, tj. velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, vsebuje pa konkretizacijo vseh zakonskih znakov navadne tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (da je obtoženec drugemu vzel premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil). S tem, ko je sodišče prve stopnje obtoženčevo ravnanje napačno pravno opredelilo kot kvalificirano obliko tatvine (kot veliko tatvino po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1), namesto da bi ga opredelilo kot temeljno obliko tatvine (po prvem odstavku 204. člena KZ-1), je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Ob ugotovitvi kršitve zakona v škodo obtoženca, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja spremenilo tako, da je dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Spremembo pravne opredelitve je nato upoštevalo pri odmeri kazni.

6Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, ki jo izpodbija pritožnica, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za izrek zaporne kazni obtožencu. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v točkah od 38 do 45 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljevalo pozitivno prognozo in posledično izrek pogojne obsodbe obtožencu, so namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljivi.

7Drži pritožbena navedba, da je bil obtoženec pred izrekom izpodbijane sodbe že devetkrat pravnomočno obsojen. Kot izhaja iz izpisa iz kazenske evidence za obtoženca (list. št. 186-189), je bil obtoženec pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja že petkrat pravnomočno obsojen za istovrstna, in sicer premoženjska kazniva dejanja (tatvina, izsiljevanje, rop), po storitvi v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja pa še štirikrat, prav tako za premoženjska kazniva dejanja (tatvina, velika tatvina in zatajitev). Pri tem je potrebno poudariti, da je obtoženec od 23. 11. 2017 od 23. 1. 2018 prestajal zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj tatvine in velike tatvine, nato pa je v aprilu 2018, torej le nekaj mesecev po tem, ko je prišel iz zapora, ponovno izvršil istovrstno kaznivo dejanje (zatajitev), za kar je bil pravnomočno obsojen v maju 2019. Napačno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da pravnomočne obsodilne sodbe, ki so bile obtožencu izrečene v času po storitvi v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, ne predstavljajo obteževalne okoliščine. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da te pravnomočne obsodbe predstavljajo del prejšnjega življenja storilca, ki jih v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni sodišče lahko upošteva kot obteževalno okoliščino.² Tudi po presoji sodišča druge stopnje večkratna kaznovanost obtoženca (tako pred kot tudi po storitvi v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja) kaže na njegovo nagnjenost k nespoštovanju predpisov, istovrstnost dejanj, za katera je bil pravnomočno obsojen, pa utemeljuje zaključek, da gre za specialnega povratnika. Ker do sedaj izrečene pogojne in zaporne kazni obtoženca niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, je po presoji sodišča druge stopnje glede na preventivni in povračilni namen izrekanja kazenskih sankcij za obtoženca na mestu izrek zaporne kazni, za kar se utemeljeno zavzema pritožnica.

8Obtoženec je sicer res predložil potrdila, da se zdravi odvisnosti od prepovedanih drog. Vendar se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da so tovrstna zdravljenja dolgotrajen proces, ki pri obtožencu še ni zaključen. Trenutno prejema metadonsko terapijo ter tablete apaurin. Le to, da se zdravi, samo po sebi še ne predstavlja posebno tehtne olajševalne okoliščine. Prav tako pa tudi ostale okoliščine ne nakazujejo na to, da je obtoženec v času po storitvi kaznivega dejanja kakorkoli spremenil svoj način življenja. Še vedno je namreč brezposeln in prejema denarno socialno pomoč. Skrb za sina pa tudi ni neka nova okoliščina, saj je sin rojen v letu 2012, torej ne gre za neko spremembo v obtoženčevem življenju v času po storitvi očitanega kaznivega dejanja.

9Sodišče prve stopnje je kot eno izmed olajševalnih okoliščin upoštevalo tudi časovno oddaljenost očitanega dejanja. Iz opisa izhaja, da je bilo dejanje storjeno v oktobru leta 2014. Štiri in pol letna oddaljenost pa po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja pretiranega časovnega razmaka med očitanim dogodkom ter kazenskopravno obravnavo le-tega in zato sama po sebi ne predstavlja odločilne olajševalne okoliščine. Pri tem se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da tudi sicer lahko časovna oddaljenost predstavlja olajševalno okoliščino predvsem takrat, ko so bile škodljive posledice odpravljene ali ko so izzvenele, v nasprotnem primeru pa to objektivno dano dejstvo na težo dejanja nima tehtnega vpliva. Tudi upoštevajoč dejstvo, da obtoženec oškodovancema ni povrnil škode, ki jima jo je povzročil z odtujitvijo njunih premičnih stvari, torej časovna oddaljenost storitve očitanega kaznivega dejanja sama po sebi ne predstavlja tako tehtne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala izrek pogojne obsodbe.

10Glede na vse navedeno ter predvsem upoštevajoč ugotovljeno obširno število obsodilnih obsodb obtoženca za istovrstna kazniva dejanja ter ob hkratni odsotnosti tehtnih okoliščin, ki bi pri obtožencu utemeljevale pozitivno prognozo, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da v obravnavanem primeru izrek pogojne obsodbe ni primeren. Glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer pravnomočne obsodbe za istovrstna kazniva dejanja, kar je sodišče druge stopnje upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pri čemer posebno odločilnih olajševalnih okoliščin ni našlo, je sodišče druge stopnje obtožencu izreklo kazen šest mesecev zapora, kar je primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje. Tudi sodišče druge stopnje pa obtožencu po drugem odstavku 60. člena KZ-1 ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 8943/2019 z dne 22. 5. 2019, pravnomočno dne 22. 5. 2019, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto in šest mesecev. Pritožnica tega niti ni predlagala, prav tako pa sta izvršitvi dejanj tudi medsebojno časovno precej ločeni, kar bistveno vpliva na presojo glede (ne)preklica pogojne obsodbe.

11Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi kršitve zakona v škodo obtoženca ter ugoditvi pritožbi državne tožilke, po opravljenih spremembah izpodbijane sodbe, razvidnih iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Tako tudi Karin Merc: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, ULRS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, 2. knjiga, str. 453.
² Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 16553/2010 z dne 26. 5. 2016.