UPRS Sodba II U 339/2017-7

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije je z odločbo zavrnil zahtevo zavezanca A.A. za odpis dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zavezanec dne 16. 12. 2016 podal vlogo za odpis celotnega dolga, v kateri navaja, da je v osebnem stečaju, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru od 19. 2. 2013. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da lahko finančna uprava na podlagi 1. člena ZDavP-2 dovoli odpis davčnega dolga ali odlog plačila do dveh let ali obročno plačilo do 24 mesecev, pri čemer morajo biti izpolnjeni kriteriji dohodka zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih 6 mesecev pred odločanjem. Pri presoj se upoštevajo prihranki zavezanca, odštejejo preživnine in presojajo vrednost premičnega in nepremičnega premoženja. Iz obrazložitve sicer izhaja, da so v gospodinjstvu zavezanca štirje člani gospodinjstva, od katerih ni nihče zaposlen, ter da nimajo dohodkov, vendar je zavezanec tudi lastnik hiše, v kateri živi in solastnik poslovnih prostorov, ki jih družina ne uporablja za bivanje vrednih 186.189,99 EUR. Tako je vlagatelj lastnik premoženja večje vrednosti in zato odpis davčne obveznosti ni mogoč, saj nista kumulativno izpolnjena pogoja dohodkovnega stanja in premoženjskega kriterija zavezanca.

2Po pritožbi, ki jo je zavezanec podal in navedel, da je v osebnem stečaju, ter da tretji odstavek 110. člena ZDavP-2 ne dopušča vodenja postopkov po 101., 102. in 103. členu ne glede na vlogo za odpis obveznosti, ki so nastale po začetku postopka, pri čemer je edini, ki lahko razpolaga s premoženjem stečajni upravitelj in je tako njegovo premoženje v stečajni masi in z njim ne more razpolagati. Prav tako bi plačilo ogrozilo njegovo preživljanje.

3Iz odločbe drugostopenjskega organa, ki je pritožbo zavrnil izhaja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna, pri čemer ne glede na stečaj tretji odstavek 110. člena ZDavP-2 ne določa omejitev za obveznosti, ki so nastale po uvedbi stečajnega postopka.

4Iz tožbe tožnika izhaja, da je odločitev drugostopenjskega organa nerazumljiva, saj je sam v osebnem stečaju in tako ne more poplačati dolga, ker v resnici nima premoženja. Dodaja, da so mu bile v stečajnem postopku odpuščene obveznosti, in da je sklep o odpustu obveznosti pravnomočen, pri čemer pa po priznanih ločitvenih in izločitvenih pravicah upnikov ne bo ostalo nič premoženja, zaradi česar tudi ne bo mogoče poplačati dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in tako predlaga, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu organu, ki naj odloči o odpisu dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj obstaja ogroženost njegovega preživljanja.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov.

6Tožba ni utemeljena.

7Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba davčnega organa izdana v skladu z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njenim razlogom in se po pooblastilu 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanjo sklicuje.

8101. člen Zakona o davčnem postopku ZDavP določa odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe, pri čemer lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis ali odlog plačila, v kolikor bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri čemer pa mora zavezanec izpolnjevati že zgoraj navedene kriterije za odpis.

9Sodišče ugotavlja, da je obveznost plačila nadomestila za stavbno zemljišče nastala z izdajo odločbe z dne 6. 6. 2016, št. DT 4224-404/2016, kar je po začetku stečajnega postopka, saj je bil oklic o začetku postopka osebnega stečaja izdan 19. 2. 2013, postopek odpusta obveznosti pa je bil začet dne 19. 3. 2014, pri čemer iz sklepa o odpustu obveznosti izhaja, da odpust obveznosti po prvem odstavku 408. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja.

10Navedbe tožnika, da je dolg mogoče odpisati, ker je sam v stečajnem postopku in je njegovo premoženje del stečajne mase, ne morejo vplivati na odločitev o odpisu obveznosti, saj gre za lastništvo nepremičnin večje premoženjske vrednosti in je odpis davka, na podlagi 106. člena ZDavP-2, za terjatve, ki jih v postopku stečaja ni bilo, mogoč šele po koncu stečajnega postopka. Šele ob prodaji premoženja bo razvidno ali je vrednost premoženja zadostovala za poplačilo vseh obveznosti ali ne.

11Pri navedenem pa sodišče pripominja, da je tožnik predlagal odpis obveznosti, ki je nastala po uvedbi stečajnega postopka. Navedeni odstavek eksplicitno določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče voditi postopkov odpisa, delnega odpisa, obročnega plačila, odloženega plačila davka in obročnega plačevanja davka iz 101. ,102., in 103. člena ZDavP-2, za obveznosti, na katere v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopek zaradi insolvetnosti in prisilno prenehanje, učinkuje postopek zaradi insolventnosti.

12Glede omejitve pri poslovanju tožnika in razpolaganju s premoženjem, sodišče pripominja, da 386. člen (ZFPPIPP), določa omejitve poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika in med temi omejitvami sicer ni vlaganja vlog za odpis davčnih obveznosti, ker takšni postopki na podlagi zgoraj navedenega v času postopka iz razloga insolventnosti sploh niso predvideni. So pa pravilne tožbene navedbe, da v času stečaja s premoženjem, ki je predmet stečajne mase, sam ne more razpolagati, zaradi česar bi bilo pravilno, da bi odločbo o določitvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožena stranka že takoj posredovala tudi stečajnemu upravitelju, kar pa je z navodilom, da to stori, v odločbi naložil drugostopenjski organ in je bila z navedenim navodilom odpravljena tudi ta pomanjkljivost, še pred vložitvijo tožbe pred tem sodiščem.

13Ker je tako po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati in tako glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), torej ne sodijo v pravico do zagotavljanja sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic¹

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št. 44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25, študija projekta pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2016, stran 37.