VSRS Sklep II DoR 236/2018

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o kraju vračila stvari po razdrti prodajni pogodbi;

- ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka v „kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku“ pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ali tak izrek sodbe še zadošča standardu preciziranosti, določnosti in izvršljivosti?

1Sodišče prve stopnje je po tem, ko je bilo z delno sodbo že pravnomočno ugotovljeno, da je razdrta prodajna pogodba med tožencem kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem za motorni katamaran Meryland 37 in zato tožnik ni več lastnik tega plovila od vložitve tožbe 28. 5. 2002 dalje, odločilo še:

I. da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožnika do toženca v višini 780.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

II. da se ugotovi, da obstoji terjatev toženca do tožnika v višini, kot je razvidno iz III. in IV. točke izreka;

III. da je toženec dolžan v 15 dneh:

1plačati tožniku 298.924,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in

2prevzeti v last in neposredno posest motorni katamaran Maryland 37, s trupom št. ..., v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku;

IV. da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožniku 82.581,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

V. v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo toženca, v celoti pa pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

3Tožnik je zoper II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točkama III./2. (v delu, ki se glasi: „v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku“) in V. točko izreka prvostopenjske sodbe vložil predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

1Ali pomeni pravilno uporabo materialnega prava, zlasti 319. člena v zvezi s 132. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da se kot kraj izpolnitve kupčeve obveznosti glede vrnitve prejete stvari po razdrti prodajni pogodbi, določi kraj, kjer je bila ta stvar izročena kupcu po prodajni pogodbi, ob tem, da je ta prodajna pogodba razdrta in da ne določa kraja vrnitve prejete stvari za primer razdrtja pogodbe? Ali je torej pravilno in zakonito dogovorjen kraj prevzema te stvari šteti tudi za t. i. dogovorjen kraj vrnitve stvari po razdrti prodajni pogodbi?

2Ali je v primeru razdrtja pogodbe možno naložiti kupcu - nelastniku stvari obveznost, da vrne prodajalcu stvar - plovilo v kraju, kamor ga objektivno gledano ne more pripeljati, ker kot lastnik v skladu z veljavnimi predpisi ne more skleniti obveznega zavarovanja odgovornosti za to plovilo, plovila registrirati ter pridobiti ustreznega upravnopravnega dovoljenja, kar vse je nujni predpogoj za izpolnitev te obveznosti, ob tem, da prodajalec evidentno krši svojo sodelovalno dolžnost?

3Ali je v primeru, če je do razdrtja pogodbe prišlo zaradi neodprave grajanih napak in reklamacij v primernem roku, možno in dopustno naložiti kupcu (potrošniku) obveznost, da vrne prodajalcu stvar - plovilo v kraju, kamor ga objektivno ne more pripeljati zaradi neizpolnjevanja pogojev tehnične brezhibnosti tega plovila za varno vožnjo v vsakem vremenu, pri čemer je takšno stanje plovila povzročil prodajalec, ki kljub vsem pozivom še vedno ni odpravil vseh napak in reklamacij na tem plovilu?

4Ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka, to je iz „Brodogradališta Punat, d. o. o., Obala 5, Punat, Republika Hrvaška“ v „kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku“ v konkretni zadevi še pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali gre že za sojenje preko zahtevka?

5Ali izrek sodbe v delu, ki določa kraj vrnitve z besedami „kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku“ še zadošča zahtevanemu standardu preciziranosti, določnosti in izvršljivosti?

Poudarja, da postopek traja že več kot 16 let. O vprašanju določitve kraja vrnitve stvari, ki jo je stranka prejela na podlagi razdrte pogodbe, naj ne bi bilo nobene sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. Višje sodišče naj bi napačno uporabilo 319. člen ZOR, saj naj ne bi upoštevalo, da s prodajno pogodbo kraj vrnitve stvari prodajalcu za primer razdrte pogodbe sploh ni bil določen, poleg tega naj bi bila prodajna pogodba že 16 let neveljavna in naj ne bi predstavljala prava, ki bi ga bilo mogoče uporabiti. Uporabiti naj bi bilo mogoče zgolj drugi odstavek 319. člena ZOR. Sodišči naj bi zagrešili tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se naj ne bi opredelili do tožnikovih navedb glede objektivne nezmožnosti izročiti plovilo v Gruissanu v Franciji, kjer mu je bilo plovilo sicer izročeno po prodajni pogodbi. Ker naj tožnik ne bi bil več lastnik plovila, naj ne bi mogel več opraviti njegovega vpisa v register plovil, ga zavarovati, opraviti kakršnokoli vzdrževalno delo, najeti skiperja, itd., tudi če bi to hotel. Toženec naj bi bil na vse pozive tožnika k sodelovanju pasiven, saj naj bi računal na to, da ta sodba v Franciji ne bo priznana. Pravnomočna sodba naj bi bila neizvršljiva. Tožnik gre lahko na pot zgolj ob kršitvi veljavne zakonodaje. Edina možnost vrnitve tega plovila naj bi bila po morju. Nobena tovorna ladja naj namreč ne bi mogla priti do kraja Punat, da bi to plovilo naložila. Upoštevati naj bi bilo treba tudi okoliščine, da v obstoječem stanju plovilo ni sposobno za varno plovbo na relaciji Krk - Gruissan v vsakem vremenu, in to zaradi napak, ki jih toženec še danes ni odpravil. Stanje plovila naj bi bilo zdaj tudi bistveno slabše kot pred 7 leti, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje. Sodišče naj bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik potrošnik, ki je v precej slabšem položaju proti ekonomsko možnemu tožencu kot proizvajalcu. Glede na vse opisane okoliščine in tudi dejstvo, da naj bi bila družba A., d. o. o., Split, iz Hrvaške sedaj ekskluzivni zastopnik in serviser za plovila toženca ter dejstva, da tožnik plovila ne more imeti v posesti na naslovu stalnega prebivališča, naj bi pomenilo pravilno uporabo materialnega prava zgolj določitev kraja vrnitve v Punatu. Že ob dejstvu, da gre za iskovino, in da je sedaj tožnik kot kupec v vlogi dolžnika, naj ne bi bilo logično in pomenilo pravilne presoje, da bi bil kupec dolžan stvar dostaviti prodajalcu v Francijo. Ta obveznost naj bi bila potem le prinosnina, kar naj bi bilo v nasprotju z zakonom. Glede procesnih vprašanj (4. in 5.) naj prav tako ne bi bilo nobene sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč. Kljub temu, da naj bi tožnik v pritožbi grajal, da odločitev glede kraja prevzema plovila ni v skladu s tožbenim zahtevkom ter da je izrek v tem delu nepreciziran, nedoločen in zato neizvršljiv, se naj sodišče druge stopnje do teh navedb sploh ne bi opredelilo.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena ZPP), zato je revizijo v tem obsegu dopustilo.