VSL Sklep I Cp 813/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom z dne 13. 3. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev do ½ deleža nepremičnin s parc. št. 1/49 in parc. št. 1/95, obe k.o. 000 (v zemljiški knjigi označeni z identifikacijsko številko ID ... in ID ...), ter nepremičnin s parc. št. 2/3, 2/4 in 2/7, vse k.o. 001 (v zemljiški knjigi označene z identifikacijskimi številkami ID ...), da se predlagana prepoved izvrši z vpisom prepovedi v zemljiški knjigi pri omenjenih nepremičninah ter da stopi začasna odredba v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Glede parcel št. 1/49 in št. 1/95, obe k.o. 000, najprej omenja razloge, ki jih je v zvezi z odločitvijo o njih podalo sodišče prve stopnje, nato pa izpostavlja, kaj je v tem pogledu trdila sama. Ne drži navedba sodišča, da pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah ni razvidna. Pravni temelj pridobitve lastninske pravice je odplačni pravni posel, to je kupoprodajna pogodba z dne 4. 5. 2006, kar je izkazano s predloženima zgodovinskima zemljiškoknjižnima izpiskoma za obe nepremičnini. Ker je bila sklenjena odplačna pogodba, je tudi izključena možnost, da bi nepremičnini predstavljali posebno premoženje toženca, za kar bi šlo v primeru, da bi slednji lastninsko pravico pridobil na neodplačen način oziroma na podlagi dedovanja. Drži, da kupoprodajne pogodbe z dne 4. 5. 2004 k tožbi ni predložila, a to iz razloga, ker pogodbe nima (ima jo toženec). Glede na to, da to dejstvo med pravdnima strankama doslej ni bilo sporno, za pridobitev pogodbe tudi ni zaprosila zemljiške knjige. Pravdni stranki sta se namreč z namenom dokončne ureditve medsebojnih premoženjskih razmerij zaradi razpada zunajzakonske skupnosti že dogovarjali pisno (preko odvetnikov). Tudi iz dopisa toženca z dne 30. 9. 2019 izhaja, da je zanj nesporno, da je stanovanjska hiša G. njuno skupno premoženje. Glede na navedeno, zlasti glede na tožbene trditve in predložena dokazila (zemljiškoknjižni izpiski), je verjetnost, da nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, nedvomno izkazana. Glede parcel št. 2/3, št. 2/4 in št. 2/7, vse k.o. 001, prav tako uvodoma izpostavlja, kaj naj bi sodišče prve stopnje podalo v obrazložitev svoje odločitve. Ti argumenti po njenem mnenju niso pravno vzdržni. Zakonec oziroma zunajzakonski partner lahko kot darovalec daruje drugemu zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju kot obdarjencu svoje posebne premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja, dokler deleža na skupnem premoženju nista določena (pritožba se sklicuje na sodbo II Ips 134/2018 z dne 5. 9. 2019). Sama je bila sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 5. 2017 vknjižena kot solastnica do ½ oziroma ¼ (enako kot toženec), vendar ni šlo za dogovor pravdnih strank o njunem deležu na skupnem premoženju in tudi ne za sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, kar je v tem primeru bistvenega pomena. Tudi v praksi imamo primere, ko npr. zakonca takoj po poroki kupita nepremičnino, pri kateri se vknjižita vsak z deležem do ½. Nikakor ni mogoče izhajati iz tega, da njen solastniški do ½ predstavlja sporazum zakoncev o deležu na skupnem premoženju. Četudi sta bili pravdni stranki na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 5. 2017 solastnika na nepremičninah v k.o. 001 do ½ oziroma ¼, takšen vpis solastniških deležev ne predstavlja njunega dogovora o višini deležev na skupnem premoženju oziroma ne gre za delitev skupnega premoženja. Do tega lahko pride šele po razpadu zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Iz tega razloga je pri postavitvi tožbenega zahtevka izhajala iz dejstva, da darila med zunajzakonskima partnerjema sploh ni bilo. Zato tudi ni postavila zahtevka za preklic darila oziroma razvezo darilne pogodbe in zahtevek za vračilo darila. Sicer pa (ne)uspešnost zavarovanja ni predmet presoje oziroma ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 272. člena ZIZ.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ¹) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Pri tem glede nepremičnin parc. št. 1/49 in parc. št. 1/95, obe k.o. 000, ni ugotovilo (kot to napačno navaja pritožba), da pravna podlaga za njuno pridobitev ni razvidna, ampak je (upravičeno) izpostavilo, da tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank (glej 67. člen v zvezi s 4. členom Družinskega zakonika/DZ² oziroma drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih/ZZZDR³), ni z ničemer izkazala. Posledično je pritožbeno poudarjanje, da je bil pravni temelj pridobitve lastninske pravice kupoprodajna pogodba z dne 4. 5. 2004, brezpredmetno, pojasnjevanje, da naj bi odplačna narava omenjene pogodbe sama za sebe izključevala možnost, da bi nepremičnini predstavljali posebno premoženje toženca, pa prvenstveno neupoštevno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP⁴ v zvezi s 15. členom ZIZ), hkrati pa neutemeljeno.⁵ Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ne oporeka), tožnica omenjene pogodbe sploh ni predložila, medtem ko zgodovinska izpisa iz zemljiške knjige za omenjeni parceli, na katere se v pritožbi sklicuje,⁶ obstoja te pogodbe ne izkazujeta (kar je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje).

5Pritožničino pojasnjevanje, zakaj prej omenjene pogodbe ni mogla pridobiti (češ da jo ima toženec), in poudarjanje, da med pravdnima strankama to dejstvo (obstoj skupnega premoženja v zvezi z omenjenima parcelama) niti ni bilo sporno, vse prav tako predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (kar velja tudi za sklicevanje na vsebino pritožbi priloženega dopisa toženca z dne 30. 9. 2019 v prilogi A16).⁷ Posledično tožničini pritožbeni navedbi, da je glede na (tožbene) trditve⁸ in priložena dokazila (zemljiškoknjižni izpiski) z verjetnostjo izkazala, da predmetni nepremičnini predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, ni moč slediti.

6Povsem enako pa velja tudi glede parcel št. 2/3, 2/4 in 2/7, vse k.o. 001. Tožnica je v zvezi z njimi v tožbi navedla, da sta jih pravdni stranki kupili s pogodbo z dne 25. 5. 2017, a da je nato (ker naj bi ji toženec dejal, da bo pod ugodnejšimi pogoji pridobil kredit za financiranje gradnje hiše, čemur je verjela) z darilno pogodbo z dne 7. 3. 2018 (glej prilogo A9) tožencu podarila deleže (ki so bili pri omenjenih nepremičninah nanjo vpisani v zemljiški knjigi), zaradi česar je sedaj slednji vknjižen kot izključni lastnik nepremičnin s parc. št. 2/3 in 2/4, oboje k.o. 001, oziroma kot solastnik do deleža ene polovice nepremičnine s parc. št. 2/7, k.o. 001. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da v zvezi s predmetnimi nepremičninami predloženi dokazi izkazujejo, da gre za skupno premoženje, je hkrati pravilno izpostavilo, da predstavlja obstoj prej omenjene (v letu 2018 sklenjene) darilne pogodbe, s katero je tožnica razpolagala v korist toženca, v predmetni pravdi pa ne uveljavlja njene neveljavnosti (neobstoja), niti ne zahteva vračila darila, oviro za pravno varstvo, ki ga želi doseči (v tej pravdi).⁹ Pritožničino pojasnjevanje, da darila v konkretnem primeru ni bilo ter da zato ni postavila zahtevka na preklic darila, razvezo pogodbe oziroma vračilo darila, je prvenstveno nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tudi sicer pa v nasprotju s tožbenimi trditvami.¹⁰ Zato ni moč slediti niti pritožbenim očitkom zoper ugotovitve (zaključke) sodišča prve stopnje.

7Ugotovitve sodišča prve stopnje se nanašajo na obstoj darilne pogodbe, s katero je tožnica razpolagala v korist toženca (ki je posledično od njiju edini kot (so)lastnik vknjižen pri omenjenih nepremičninah). V zvezi z njimi ni bistvena morebitna postavitev (dodatnega tožbenega) zahtevka, ampak okoliščina, da pritožnica v tožbi (sploh) ni zatrjevala (uveljavljala) neveljavnosti (ničnosti, izpodbojnosti), navideznosti, neobstoja oziroma (povsem splošno povedano) neučinkovitosti predmetne darilne pogodbe¹¹ (kot je bilo izpostavljeno, je omenjala predvsem razloge, zakaj je do njene sklenitve prišlo, ter poudarila, da ta pogodba ne predstavlja delitve skupnega premoženja med pravdnima strankama). Tega pa ustrezno (jasno) ne stori niti v obravnavani pritožbi. Zgolj njeno pojasnjevanje, da lahko zakonec (zunajzakonski partner) kot darovalec drugemu zakoncu (zunajzakonskemu partnerju) kot obdarjencu daruje svoje posebne premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja, in trditev (ki je obenem v očitnem nasprotju s tožbenim navajanjem), da je ob postavitvi zahtevka izhajala iz dejstva, da med pravdnima strankama darila ni bilo, v tem oziru ne zadoščata.¹²

8Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Stroški nastali ob odločanju v zvezi z začasno odredbo predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o katerih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
² Uradni list RS, št. 15/17 s kasnejšimi spremembami.
³ Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Tudi v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) lahko eden od zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) na podlagi odplačnega posla, v okviru katerega so bila vložena/porabljena zgolj (izključno) sredstva iz njegovega posebnega premoženja, pridobi premoženje, ki je njegovo (posebno) premoženje (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/2013 z dne 24. 10. 2013 in II Ips 442/2008 z dne 14. 10. 2009).
⁶ Glej prilogi A10 in A11.
⁷ V tem pritožbenem postopku tudi ni moč upoštevati tožničinih trditev (v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za izdajo začasne odredbe) podanih v vlogi (dopisu) z dne 7. 5. 2020 in le-tej priloženega izpisa sms komunikacije z dne 24. 4. 2020 (priloga A17), saj je bilo vse to poslano po izteku roka za vložitev pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 3. 2020. Poleg tega sodišče prve stopnje sodi (kar velja tudi za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe) po stanju ob zaključku glavne obravnave oziroma izdaji odločbe (kot to velja za konkretni primer), na to dejansko stanje (dejstva obstoječa ob njenem zaključku/izdaji odločbe) pa je ob odločanju o pritožbi vezano tudi to (torej pritožbeno) sodišče (glej npr. II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012).
⁸ Ki manjkajočih (potrebnih) dokazov zanje, ne morejo nadomestiti.
⁹ Očitek, da naj bi bili ti zaključki pomanjkljivo obrazloženi, ne drži, kar velja tudi za pritožbeno trditev, da presoja, ali je s predlagano začasno odredbo lahko dosežen namen zavarovanja, ne sodi v okvir odločanja o predlogu za njeno izdajo.
¹⁰ V tožbi namreč ni zatrjevala, da (iz kakršnihkoli razlogov) darila med pravdnima strankama (sploh) ni bilo (oziroma da o njem ni moč govoriti).
¹¹ S katero je s premoženjem (za katerega zatrjuje, da je (bilo) skupno) razpolagala. Z ozirom na to, pritožbeno pojasnjevanje, da je s potrebno verjetnostjo izkazala, da gre za skupno premoženje in da je zahtevek, ki ga je postavila stvarno-pravne narave, za pravno varstvo, ki ga želi v tej pravdi doseči, ne zadostuje.
¹² Samo (obširno) pojasnjevanje (ob sklicevanju na sodbo II Ips 134/2018 z dne 5. 9. 2019), zakaj v konkretnem primeru (pri prodajni pogodbi z dne 25. 5. 2017) ni šlo za dogovor strank o njunih deležih na skupnem premoženju kot tudi ne za sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, za presojo izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje prav tako ni bistveno.