VSRS Sklep VIII R 14/2019

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

1Tožnik je s tožbo, naslovljeno na Upravno sodišče Republike Slovenije, zahteval odpravo 3. točke odločbe Centra za socialno delo A., št. 1234-12/2016/6 z dne 19. 7. 2016 (v zvezi z 9. točko odločbe Centra za socialno delo A., št. 1234-2/2012-32/2 z dne 23. 4. 2013), s katero je bilo odločeno, da se s 1. 4. 2016 razveljavi odločba istega organa z dne 3. 6. 2015, razen dela, ki se nanaša na zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. Zahteval je tudi, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 732 k.o. ... (ID 1548767) izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, zaznamovana v korist imetnika Občine A., ki je bila vpisana na podlagi odločbe Centra za socialno delo A. dne 23. 4. 2014 (pravilno 2013).

2Upravno sodišče Republike Slovenije se je s sklepom I U 2237/2017 z dne 27. 3. 2018 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Sklenilo je, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Glede na vsebino tožbenih navedb in vsebino tožbenega zahtevka je menilo, da v tej zadevi ni stvarno pristojno. V skladu s 5.b točko prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je socialno sodišče pristojno za odločanje o socialnih sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Glede na vsebino je med take spore treba uvrstiti tudi predmetno zadevo.

3Delovno in socialno sodišče pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti. Meni, da v tej zadevi ne gre za sodni spor med nosilcem javnih pooblastil in tožnikom kot posameznikom in upravičencem do socialno varstvene pravice, kot tudi ne za spor glede odločitve o pravici oziroma obveznosti iz sistema socialne varnosti. Z izpodbijanim delom upravne odločbe je bila obdržana v veljavi odločba Centra za socialno delo A. z dne 23. 4. 2013, v delu, s katerim je bilo tožniku prepovedano odtujiti ali obremeniti nepremičnino v njegovi lasti in s katerim je bilo odločeno, da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Občine A., kar ni ne socialno varstvena dajatev, ne pravica do socialnih prejemkov. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 60/2016 z dne 5. 4. 2016. Tožnik sodno varstvo uveljavlja v zvezi z odločitvijo tožene stranke glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, o čemer je bilo odločeno istočasno z odločitvijo, da se tožnika oprosti plačila pravic družinskega pomočnika. Tožnik ne izpodbija odločitve o plačilu pravic družinskega pomočnika, temveč le odločitev o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Ker je za odločitev o pristojnosti sodišča prvenstvenega pomena vsebina pravic oziroma obveznosti, sodišče zaključuje, da v tej zadevi ne gre za socialni spor, saj niso podani njegovi elementi. Socialno sodišče je pristojno samo za odločanje v sporih, za katere je tako izrecno določeno v ZDSS-1. V konkretni zadevi ne gre za socialni spor po nobeni točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 in tudi ne po drugem, oziroma tretjem odstavku 7. člena ZDSS-1. Delovno in socialno sodišče meni, da je v tej zadevi za odločanje pristojno upravno sodišče.

4Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

5Z v tem sporu izpodbijano odločbo Centra za socialno delo A. je bilo odločeno, da se tožnika v celoti oprosti plačila prispevka k plačilu pravic družinskega pomočnika. V skladu s četrtim odstavkom 18.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami) so invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje dolžni občini, ki financiran pravice družinskega pomočnika, redno za tekoči mesec povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika. Invalidna oseba pa lahko po postopku in ob pogojih, ki so določeni v 30.a členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010) doseže oprostitev plačila prispevka k plačilu družinskega pomočnika, kar je tožniku z izpodbijano upravno odločbo tudi uspelo. Če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, se ji na podlagi prvega odstavka 100.c člena ZSV v odločbi o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika (ta pravica je bila tožniku priznana že z odločbo Centra za socialno delo A. dne 1. 3. 2011) lahko prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnica je.

6Odločanje o pravici do družinskega pomočnika in odločanje o oprostitvi invalidne osebe plačilu prispevka k plačilu družinskega pomočnika je odločanje o pravici do socialnega prejemka, v smislu določbe 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, zato gre pri sodnem izpodbijanju upravne odločbe o tej pravici za socialni spor. Določbe o družinskem pomočniku so umeščene v ZSV, ki v 3. členu določa, da pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Namen reševanja socialne varnosti upravičencev pa je tudi eden od znakov, ki v skladu s 5.b točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 opredeljujejo socialni spor. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj iz 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, to je, da je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Oprostitev plačila prispevka k plačilu družinskega pomočnika je odvisna od plačilne sposobnosti invalidne osebe. V skladu z osmim odstavkom 18.a člena ZSV je sestavni del odločbe o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika (lahko) tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v lasti invalidne osebe, ki je upravičena do družinskega pomočnika.

7Okoliščina, da v tem sporu tožnik izpodbija le tisti del odločitve centra za socialno delo, ki se nanaša na zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ne pa tudi tistega dela odločbe, ki se nanaša na dodelitev pravice do izbire družinskega pomočnika, pravico družinskega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek in oprostitev plačila prispevka k plačilu pravic družinskega pomočnika, ne pomeni, da ta spor ni socialni spor. V konkretnem primeru je odločitev o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine sestavni del odločitve o pravici iz socialnega varstva, to je pravici do oprostitve plačila pravic družinskega pomočnika. Ni podlage, da bi stvarno pristojnost sodišča glede pravic invalidne osebe v zvezi z družinskim pomočnikom ločevali tako, da bi bilo socialno sodišče pristojno za spore o pravici do izbire družinskega pomočnika, pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek in o plačilu prispevka k plačilu družinskega pomočnika (kar vse je predmet izpodbijane odločbe centra za socialno delo); upravno sodišče pa bi bilo stvarno pristojno za spor v zvezi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin v lasti invalidne osebe, ki uveljavlja pravico do izbire družinskega pomočnika (o tej prepovedi je bilo prav tako odločeno z isto odločbo centra za socialno delo).

8Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se pri utemeljevanju predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 60/2016 z dne 5. 4. 2016. Z navedenim sklepom Vrhovno sodišče ni presojalo, ali je za odločanje pristojno socialno sodišče ali pa upravno sodišče, temveč ali je tožnica lahko vložila revizijo neposredno na sodišče, ali pa bi morala predhodno predlagati njeno dopustitev. Tožnica je namreč izpodbijala zgolj tisti del odločbe centra za socialno delo, s katerim ji je bilo v zvezi z odobreno denarno socialno pomočjo, prepovedano odtujiti in obremeniti nepremičnine v njeni lasti. Tožnica ni izpodbijala odločitve o pravici do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kar so bile pravice o katerih je bilo odločeno z izpodbijano odločbo centra za socialno delo. V skladu s takrat veljavno 4. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004 s spremembami) je bila revizija vselej dovoljena v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja. V okviru presoje pravilnosti uporabe te določbe je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi v navedeni zadevi šlo za spor o pravici do in iz socialnega varstva, če bi tožnica izpodbijala odločitev o pravici do denarne in socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in bi v takšnem primeru tožnica lahko vložila revizijo neposredno na Vrhovno sodišče. Navedeno obenem pomeni, da bi tožnica v navedeni zadevi zoper sodbo sodišča prve stopnje lahko vložila le predlog za dopustitev revizije, česar pa ni storila, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

9Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišča na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

10Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.