VSC Sodba Cp 78/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške tega pritožbenega postopka.

1Tožnica, takrat stara 60 let, se je kot sopotnica na sprednjem sedežu osebnega avtomobila poškodovala v prometni nesreči, ki se je zgodila 29. 7. 2013. Od toženke s tožbo zahteva povrnitev denarne odškodnine za v tem škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko in premoženjske škodo.

2Z izpodbijanim delom uvodoma navedene odločbe je sodišče prve stopnje v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, in sicer za:

- 29.500,00 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila,

- 416,00 EUR denarne odškodnine za premoženjsko škodo z zakondkimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila,

- ter zakonske zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.000,00 EUR od 18. 2. 2015 do 14. 10. 2015.

Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3Zoper zgoraj predstavljeni zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine v višini 29.916,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložitvijo plačila stroškov toženki, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica trdi, da je zaradi kršitev 2., 7. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe (339. člen ZPP). Utemeljuje, da toženka ni substancirano zatrjevala:

- da naj tožničine težave (glavoboli/vrtoglavice – kot posledica pretresa možganov, bolečine v vratni in ledveni hrbtenici, križu, levi strani prsnega koša, kolkih in po celem telesu, zdravljenje pasažne motnje črevesne peristaltike (prebavne motnje, krči, kolike, slabosti in bolečine v trebuhu, težave pri hranjenju in pri toaleti oziroma telesni potrebi...), okvara/izguba vida in sluha, subakutna parapareza z ataktično hojo ter težave z dihanjem) ne bi bile posledica škodnega dogodka,

- da naj bi bile življenjske aktivnosti zaradi degenerativnega obolenja celotne hrbtenice, stanja po več poškodbah in operaciji strganine vranice z laparotomijo cervikobrahialnega sindroma, periatritisa humeroskapularisa in sindroma karpalnega kanala levega zgornjega uda zaradi obolenj notranjih organov (steatoza jeter), morebitnega revmatičnega obolenja (poliartalgija, morbus Raynaud), itd., že pred obravnavano nezgodo močno omejene,

- da naj bi imela tožnica že pred obravnavanim škodnim dogodkom težave na duševnem (psihičnem) področju oz. bila čustveno predisponirana,

- da naj bi imela tožnica že pred obravnavanim škodnim dogodkom brazgotino na predelu trebuha in je tako mogoče le 1/3 brazgotine pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku.

Trdi, da dejstvo, da tožnica ni ugovarjala vzročni zvezi med škodnim dogodkom in zgoraj naštetimi posledicami, pomeni, da jih je priznavala. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vse naštete trditve šteti za priznane in jih ne bi smelo raziskovati. Škodni dogodek tako je v skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti potrebno šteti za izključni vzrok celotnega obsega nastale (in s strani tožnice zatrjevane) nepremoženjske škode.

7Toženka je že v odgovoru na tožbo podvomila v po tožnici zatrjevan obseg škode, in sicer eksplicitno v poškodbo glave, pretres možganov, poškodbo pljuč, poškodbo kolka, poslabšanje vida, težave pri dihanju, glavobole in vrtoglavice, prebavne motnje, krče, bruhanje, uhajanje vode, izgubo sluha. Ker je torej toženka ugovarjala, da zatrjevana škoda ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, se je zaradi aktivnosti toženke trditveno breme prevalilo na tožnico. Tožnica je bila v taki procesni situaciji torej tista, na kateri je bilo breme navedbe trditev in predlaganja dokazov v smeri obstoja posameznih težav, torej obstoja vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom. Povedano še drugače, toženka je trditve tožnice toliko substancirano prerekala, da je bilo na tožnici dokazno breme glede obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi posledicami prometne nesreče in prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je zaradi ugovora toženke tožničinim trditvam glede obsega škode sledilo le v delu, v katerem je svoje trditve dokazala. Očitek postopkovne kršitve se zato izkaže za neutemeljenega.

8Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi do trinajsti strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela strganino žilnega peclja tankega črevesa, krvavitev v desno nadledvičnico, zlom vratu leve nadlaktnice in odkrhnjenje korakoidnega odrastka lopatice, zlom 7. - 9. rebra desno, udarnino levega kolka in pretres možganov.

9Sodišče prve stopnje je za nepremoženjsko škodo denarno odškodnino odmerilo na 36.500,00 EUR (18.000,00 EUR za telesne bolečine, 2.000,00 EUR za strah, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

10Pritožbeno ni sporna le odmera višine denarne odškodnine za strah, saj je sodišče prve stopnje pri tej obliki škode v celoti sledilo tožnici. V zvezi z izpodbijano odmero pritožba meni, da je v skladu z obstoječo sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 171/2005 in II Ips 536/2000) znesek denarne odškodnine občutno prenizek. Izpostavlja ugotovljene okoliščine ter trdi, da so prenizko ovrednotene in zato zahteva odmero nadaljnje odškodnine v znesku 31.500,00 EUR (20.000,00 za telesne bolečine, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

11Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

12Ob ugotovitvah prvega sodišča se relevantne navedbe pritožbe izkažejo za nekoliko pretirane. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine, sploh tožničino starost in obseg področij, na katerih se objektivne prizadetosti tožnice odražajo, nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj je prvo sodišče pri odmeri obeh v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe skupni odmerjeni znesek 36.500,00 EUR pomeni 33,6 takratne povprečne neto plače¹ (Uradni list RS, št. 5/2016). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (pritožbeno izpostavljeni odškodnini nista primerljivi), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, katera je že pred obravnavano nezgodo trpela številne prizadetosti. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

13Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do poslabšanja vida ni prišlo v posledici prometne nesreče, je pravilno zavrnilo tudi zahtevek na plačilo denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi nakupa novih očal.

14V pritožbeno izpostavljeno odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ni potrebno posegati, saj je bilo tožničinemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, v katerem je bilo ugodeno njenemu zahtevku na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, v celoti ugodeno.

15Uveljavljani pritožbeni razlogi se tako niso izkazali za utemeljene. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

16Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima s pritožbo nastali. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker višine priglašenih stroškov, nastalih s poštnino in fotokopiranjem, ni izkazala (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 163. člena ZPP).

¹ 1.086,80 EUR (Uradni list RS, št. 84/18).