VSM Sodba IV Kp 54074/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.M.se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 210,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 54074/2018 z dne 8. 10. 2019 obdolženega V.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu ter ob uporabi 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 50,00 EUR, torej denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Dolžan jo je plačati v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je za vsakih začetih 100,00 EUR, določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške pooblaščenca oškodovanca M.Š., odvetnika S.F., o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom, izvedenino v znesku 344,70 EUR ter sodno takso v višini 140,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obtožbe oprosti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je po njeni oceni kršilo kazenski zakon. Navaja, da se v opisu kaznivega dejanja obdolžencu sicer očita, da je zato, da bi oškodovanca M.Š. ustrahoval in vznemiril, storil neko dejanje, vendar iz opisa konkretnega dejanja ne izhaja, na kakšni dejanski podlagi sodišče zaključuje, da je imel namen oškodovanca prestrašiti in vznemiriti, o takšnem namenu pa ni mogoče zgolj sklepati. Sodišče prve stopnje v sodbi navaja le, da je obdolženec s svojim ravnanjem pri oškodovancu povzročil občutek prestrašenosti, kar pa ne odraža tega posebnega namena, temveč kvečjemu posledico, ki pa samega namena ne izkazuje. Navaja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015 ter iz nje povzema, da ni nujno, da so v sodbi vsi zakonski znaki opisani v izreku sodbe, temveč so (vsaj z ustavnopravnega vidika) lahko podani tudi v njeni obrazložitvi, a v obravnavani zadevi posebni namen obdolženca ni naveden in pojasnjen ne v izreku ne v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe pojasnjuje le, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, nima pa razlogov o obarvanem naklepu, to je o posebnem namenu obdolženca, da oškodovanca ustrahuje in vznemiri. Tudi če je dejanje storjeno z grdim ravnanjem, ni možno sklepati, da je storilec imel namen drugega vznemiriti oziroma ustrahovati, saj je lahko imel na primer namen, da mu zada bolečine ali poškodbe, ne pa da ga prestraši, sicer pa obdolženčevega namena, da oškodovanca ustrahuje in vznemiri, izvedeni dokazi ne potrjujejo.

5S povzetim pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Opis obdolženčevega ravnanja v izreku sodbe po njeni oceni ne konkretizira obdolženčevega namena, da je s svojim ravnanjem oškodovanca želel ustrahovati in vznemiriti, a ji ni mogoče pritrditi. Prav tako neutemeljeno navaja, da ga ne potrjujejo izvedeni dokazi, da takšen obdolženčev namen iz razlogov sodbe ni razviden in da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno.

6Obdolženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki ga je storil na način „da je z drugim zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, grdo ravnal, s tem da je dne 1. 6. 2018 okrog 23.00 ure na terasi pred stanovanjsko hišo na naslovu G. večkrat udaril v predel desne strani obraza, po vratu in ramenu M.Š., s čimer mu je povzročil udarnino čela, desne ličnice, nateg vratnih mišic in povrhnji defekt sluznice na notranji strani spodnje ustnice in s tem pri M.Š. povzročil občutek prestrašenosti“. Opisan način grdega ravnanja obdolžencu očitano kaznivo dejanje grožnje iz 135. člena KZ-1 pravno opredeljuje v njegovi kvalificirani obliki, po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom tega člena. Pri tem je grožnja vsebovana v opisanem napadu obdolženca na oškodovanca, torej je udejanjena v grdem ravnanju, iz opisa, da je obdolženec z oškodovancem grdo ravnal zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, ter načina njegovega ravnanja in navedbe, da je oškodovancu s tem povzročil občutek prestrašenosti, pa je ustrezno konkretiziran tudi namen obdolženčevega ravnanja oziroma obarvan naklep. Izrek sodbe torej vsebuje konkretizacijo vseh subjektivnih in objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.¹

7Graja dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V sodbi je za takšen zaključek navedlo prepričljive in tehtne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

8Pritožba navaja, da je glede na razliko v telesni konstituciji obdolženca in oškodovanca neutemeljeno sklepati, da je obdolženec hotel oškodovanca prestrašiti oziroma ustrahovati, saj je obdolženec vsaj 20 cm nižji in 30 do 40 kg lažji od oškodovanca, pri tem pa je bil slednji še v družbi z več moškimi in žensko, v takšnih okoliščin pa nihče ne bi pristopil k nasprotniku z namenom, da ga ustrahuje, ker bi bil tak poskus ustrahovanja očitno jalov. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da obdolženčevi ženi S.M. ne gre verjeti, ker ima interes, da se postopek za obdolženca ugodno konča, medtem ko glede prič, ki so bile takrat v oškodovančevi družbi, z njim popivale in napadale obdolženčevo družino preko njegove hčerke, ni zaključilo, da imajo interes, da izpovedujejo oškodovancu v korist, čeprav so njihove izpovedbe neprepričljive že zato, ker so tako poenotene. Pričam, ki so obdolženca obremenjevale, je neutemeljeno verjelo kljub neskladnostim v izpovedbah, ki jih poudarja pritožba, prezrlo pa je tudi, da je oškodovanec zdravnika zaradi bolečin obiskal šele naslednjega dne, čez več ur, zato ni mogoče z ustrezno stopnjo gotovosti zaključiti, da ni bil poškodovan kje drugje. Sodba ima zmotne tudi zaključke glede silobrana, pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so štirje moški, skladno z njihovim predhodnim vedenjem, kar naenkrat vstali in mahali proti obdolžencu in njegovi ženi, oškodovanec pa je bil pri tem glasen, agresiven in žaljiv, zaradi česar je moral obdolženec sebe in ženo pred njim zaščititi in ga je odrinil ter tako odvrnil njegov napad, nato pa je odšel.

9Dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za zaključek, da oškodovančeve poškodbe izvirajo iz kakšnega drugega dogodka in da so jih oškodovanec in priče lažno pripisali obdolžencu ter lažno izpovedovali, ko so opisali njegovo ravnanje. Nasprotno, pravilno je zaključilo, da so glede bistvenega skladno izpovedovali, ko so opisali obdolženčev prihod in njegovo ravnanje, in ko so povedali, da so bili zaradi obdolženčevega napada na oškodovanca prestrašeni ter da zagovoru obdolženca in izpovedbi njegove žene ne gre verjeti tudi zato, ker sta drugače opisala obdolženčevo ravnanje, saj slednji ruvanja med njim in oškodovancem, kot je opisala S.M., ni navajal, temveč je povedal, da je oškodovanca le odrinil, ruvanja pa ni opisala niti D.M., ki je s S.M. v normalnih sosedskih odnosih. Oškodovanec je zdravnika obiskal relativno hitro, nekaj ur po dogodku in pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni nobenega razloga za sklepanje, da poškodbe ne izvirajo iz obravnavanega dejanja. Zagovor obdolženca in izpovedbe oškodovanca ter prič je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in v sodbi svoje zaključke o njihovih navedbah prepričljivo obrazložilo, pravilno in tehtno pa je tudi pojasnilo, zakaj obdolženčevo sklicevanje na silobran ne more biti uspešno. Ocena pritožbe, da o obdolženčevem namenu, da oškodovanca ustrahuje in vznemiri, ni mogoče sklepati, ker je oškodovanec večji in težji od obdolženca in ker je bil v družbi več ljudi, je zmotna. Iz obdolženčevega ravnanja ter dogajanja pred tem, kot ga je opisal, je razvidno, da je imel prav takšen namen, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo, ko je obrazložilo, da oškodovancu in pričam, ki so njegove vedenje opisali, verjame, tudi glede tega, da so bili presenečeni in prestrašeni, pri čemer je obdolženec spraševal, če hoče biti še kdo pretepen, kot je povedala priča A.B. V sodbi se je ustrezno opredelilo do motiviranega naklepa obdolženca, da oškodovanca ustrahuje in vznemiri. Pojasnilo je, da je obdolženec s tem, ko je obravnavanega večera na terasi pred stanovanjsko hišo M. v G. večkrat udaril v predel desne strani obraza, po vratu in ramenu M.Š. in mu povzročil v izreku navedene poškodbe, z njim grdo ravnal, in to z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, s tem pa mu povzročil občutek prestrašenosti, da je njegovo ravnanje na oškodovanca vplivalo in se je slednji tudi čutil ogroženega, ker je takoj po pregledu pri zdravniku dejanje prijavil policiji, obdolženec pa je ravnal z direktnim naklepom, saj se je glede na svojo starost, srednješolsko izobrazbo in življenjske izkušnje protipravnosti svojega ravnanja nedvomno zelo dobro zavedal, kljub temu pa se je v dani situaciji zavestno odločil zadevo z oškodovancem „rešiti“ na opisan način, torej ga je hotel zavestno storiti (točka 8 obrazložitve sodbe).

10Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo kazensko sankcijo, saj pritožba, vložena iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, vselej terja takšen preizkus (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - denarno kazen in jo odmerilo v primerni višini, pri tem pa je pravilno ugotovilo in upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za njeno izbiro in odmero, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

12Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Obdolženec je zaradi neuspešne pritožbe dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 40318/2013 - 61 z dne 9. 7. 2015, I Ips 49251/2013-75 z dne 28. 1. 2016