VSRS Sodba XI Ips 62087/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom XVI Kpd 62087/2019 z dne 17. 1. 2020 zoper tujca R. U. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) odredila ekstradicijski pripor, ki traja do tujčeve izročitve. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 62087/2019 z dne 27. 1. 2020 pritožbo tujčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tujčev zagovornik zaradi kršitve pravice do poštenega in nepristranskega sojenja v zvezi s kršitvijo tretjega odstavka 524. člena ZKP, zaradi kršitve 22. člena Ustave RS in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistveni očitek zahteve je, da Švicarska konfederacija v določenem roku ni podala prošnje za izročitev tujca, ki bi ustrezala pogojem iz 523. člena ZKP, saj listine niso bile prevedene v slovenski jezik, zato niso podani pogoji za odreditev pripora po tretjem odstavku 524. členu ZKP. Slovensko sodišče je zahtevalo listine v slovenskem jeziku, kar je po Evropski konvenciji o izročitvi (v nadaljevanju: EKI) za državo prosilko zavezujoče. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sámo poskrbelo za slovenske prevode, izpolnilo procesno obveznost enega izmed udeležencev izročitvenega postopka in zato ravnalo samovoljno ter v nasprotju z načelom poštenega in nepristranskega sojenja. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je namesto Švice samo prevedlo listine. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep odpravi oziroma spremeni tako, da pripor zoper tujca odpravi.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ob sklicevanju na 23. člen EKI, ki je primarna pravna podlaga za odreditev pripora v konkretni zadevi, je ugotovila, da država prosilka ni bila zavezana poslati prevoda listin v slovenski jezik in da je preiskovalna sodnica ravnala pravilno, ko je sama poskrbela za prevode ter nato odločila o odreditvi ekstradicijskega pripora. Razlogi za takšno postopanje so v pravnomočnem sklepu obrazloženi, zato uveljavljane kršitve niso podane.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tujec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavi z dne 21. 2. 2020 pritrdil stališču vrhovne državne tožilke, da se v konkretni zadevi primarno uporabljajo določila EKI, a je ob tem opozoril, da je Slovenija v tej zadevi določila, da morajo biti listine predložene v slovenskem jeziku. Švica tega ni storila, kar pomeni, da ni izpolnila zahteve, ki ji je bila dana v skladu z EKI. Vložnik vztraja, da pogojev za ekstradicijski pripor ni.

B.

5Zagovornik v zahtevi trdi, da Švicarska konfederacija kot država prosilka v določenem roku ni poslala prošnje za izročitev tujca, ki bi ustrezala pogojem iz 523. člena ZKP, saj predložene listine niso bile prevedene v slovenski jezik, zato ni pogojev za odreditev pripora po tretjem odstavku 524. členu ZKP. Pri tem navaja, da je Republika Slovenija določila, da morajo biti listine predložene v slovenskem jeziku, česar država prosilka ni storila.

6Določbe ZKP glede postopka za izročitev obdolžencev in obsojencev imajo subsidiaren značaj in se uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi (dvostranski ali večstranski) določeno drugače (521. člen ZKP), kar pomeni, da se oba pravna vira dopolnjujeta.¹ V obravnavani zadevi predstavljajo relevantno pravno podlago za odločanje v prvi vrsti določila EKI, ki sta jo ratificirali tako Republika Slovenija kot tudi Švicarska konfederacija, določbe ZKP pa se uporabljajo samo, če ni v EKI določeno drugače. EKI v 23. členu (jezik, ki se uporablja) določa, da morajo biti dokumenti, ki jih je treba predložiti, v jeziku pogodbenice prosilke ali zaprošene pogodbenice. Zaprošena pogodbenica lahko zahteva prevod v enega od uradnih jezikov Sveta Evrope, ki ga sama izbere. Republika Slovenija v zvezi s to določbo konvencije ni priglasila nobenega pridržka.

7Iz podatkov spisa (zlasti list. št. 56) je razvidno, da Republika Slovenija v obravnavani zadevi od države prosilke ni zahtevala predložitve listin v slovenskem jeziku, kot to v nasprotju s spisovnimi podatki navaja zagovornik, zato je lahko Švicarska konfederacija skladno z določbo 23. člena EKI dokumentacijo predložila bodisi v svojem jeziku bodisi v jeziku zaprošene države. Preiskovalna sodnica je ob dejstvu, da je država prosilka zahtevano dokumentacijo posredovala v enem od svojih uradnih jezikov v roku, ki ji je bil določen s strani slovenskega sodišča, utemeljeno presodila, da je prošnja za izročitev popolna, nato pa po pridobitvi slovenskih prevodov listin odločila o odreditvi ekstradicijskega pripora v skladu s tretjim odstavkom 524. člena ZKP.

8Neutemeljeni so zagovornikovi očitki, da je preiskovalna sodnica s tem, ko je sama poskrbela za prevod listin, ravnala v nasprotju z načeli poštenega in nepristranskega sojenja. Glede na jezik postopka, kot ga določa prvi odstavek 6. člena ZKP, je bila namreč dolžna zagotoviti prevod dokumentacije v slovenski jezik, pri čemer ji v tej zvezi ni mogoče očitati nobene samovoljnosti, saj je Švicarska konfederacija zaradi težav z zagotavljanjem zapriseženega tolmača za slovenski jezik, izrecno zaprosila za prevajanje listin na njene stroške. Vložnik ne more uspeti niti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zatrjevanjem kršitve 22. člena Ustave RS, saj so v pravnomočnem sklepu (6. točka sklepa preiskovalne sodnice v zvezi s 5. točko sklepa zunajobravnavnega senata) navedeni jasni in določni razlogi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sámo poskrbelo za prevod dokumentacije v slovenski jezik.

C.

9Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

¹ Tako že sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 74584/2010-86 z dne 28. 10. 2010 in XI Ips 7388/2009-33 z dne 15. 12. 2009.