VSL Sodba in sklep II Cp 1981/2020

I. Pritožbi pooblaščenke tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 1. 2019 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 24.177,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 dalje do plačila,

- v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.354,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 389,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 29.657,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, navedenih v I. točki izreka sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti znesek 323,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2S sklepom z dne 11. 1. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo, da je pooblaščenka tožene stranke dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso zaradi zavlačevanja sodnega postopka v višini 315,50 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedenega v I. točki izreka sklepa.

3Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Zoper sklep z dne 11. 1. 2019 se pritožuje pooblaščenka tožene stranke.

4Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pri izračunu nadomestila uporabilo metodologijo, ki jo je ustvarilo Vrhovno sodišče RS, ki temelji na zasebnopravnih aktih tretje pravne osebe, to je Tarifo Zavoda AIPA iz skupnega sporazuma Zavoda AIPA in ZKOS. Pravilnik Zavoda AIPA je akt, pri katerem tožnik ni sodeloval, zato se ta nanj ne more raztezati. Ker izračun temelji na neveljavnem zasebnopravnem aktu tretje osebe, je sodba obremenjena s kršitvijo materialnega prava. Hkrati je sodišče materialno pravo uporabilo napačno, saj ni odločalo po prvem odstavku 81. člena ZASP niti na podlagi 168. člena ZASP. Sodišča so vezana na Ustavo in zakon, zato svoje odločitve na zasebni akt tretje osebe ne bi smela opreti. Gre za grob poseg v zasebno lastnino avtorjev in pravico do poštenega sojenja. Ker je sodišče dalo določbi 81. člena ZASP pomen, ki je v neskladju s smislom besedila te določbe, je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, očitno napačno in v neskladju z 22. členom URS. Redna sodišča smejo zgolj presojati in preverjati veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP. Vrhovno sodišče in sodišče prve stopnje temu sledita zgolj v delu, ko prepoznata Tarifo iz Pravilnika 98 za neveljavno, medtem ko pa njegovo ustvarjanje (novega) nadomestila pomeni prekoračitev stvarne pristojnosti. Po ZASP je za to pristojen zgolj Svet za avtorsko pravo. Navedeno pomeni hud poseg v zasebno lastnino avtorja in 60. člen URS. Argument sodišča, da uporaba pogodbene analogije ni mogoča, je pavšalen, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče pogodbeno analogijo v primeru izkoriščanja glasbenih del prek radijskih programov dopušča. S takšnim obravnavanjem istovrstnih avtorjev gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Tožniku je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka tako pred VS RS kot v predmetnem postopku, saj se pritožnik o razlogih, ki jih sodišče podaja za zavrnitev izračuna nadomestila na podlagi zadnjih plačil toženca, ki izhajajo iz licenčnih pogodb, ni mogel izjasniti ali opredeliti. Vrhovno sodišče je uporabilo napačne podatke pri ustvarjanju višine nadomestila, ki jih tožnik ni mogel pojasniti oz. se do njih opredeliti. Sodišče prve stopnje teh navedb ni v celoti upoštevalo, niti se do njih ni opredelilo. Zmotno je ocenilo, da pritožnik ni podal nobene okoliščine, ki bi nakazovala, da je ocenjeno nadomestilo prenizko. V tem delu sodba ne vsebuje obrazloženih razlogov, tako da se v tem delu niti ni mogoče vsebinsko opredeliti, posledično gre za bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Povzemanje metodologije iz odločitve VS RS kljub opozorilu in graji tožnika ne predstavlja vsebinskega odgovora na navedbe tožnika. Takšen način pritrjevanja VS RS ne pomeni soočenja z navedbami strank in predstavlja kršitev pravice stranke do izjave. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, hkrati pa je sodišče tožniku odvzelo pravico do izjave. Tožnik je prerekal ugovor zastaranja iz razloga pretrganja zastaranja. Sodišče je odločilo, da do pretrganja zastaranja ni prišlo, ker toženec z delnimi plačili ni priznal svojega dolga. Navedena ocena sodišča je napačna, saj je toženka že s tem, ko je nekaj plačala, priznala temelj dolga. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato dejansko stanje o tem, ali je prišlo do zastaranja terjatve, nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni presojalo, ali so plačila, ki jih je zatrjeval tožnik, povzročila pretrganje teka zastaralnega roka. Tožnik na podlagi vsega navedenega uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice iz 60. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba tudi ne upošteva Berlinske konvencije, ki zahteva, da avtor dobi pravično nadomestilo, prisojeno pa mu je bilo zgolj minimalno nadomestilo. Sodba nedopustno posega v lastnino avtorjev.

5Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. ustrezno zmanjša. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovora nesklepčnosti in litispendence. Tožnik ni upravičen vtoževati nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del ločeno v TV in RA programih. Obstaja enovita pravica kabelske retransmisije. Če pa sodišče ugovoru nesklepčnosti ne bi sledilo, bi moralo od enovito določenega nadomestila za kabelsko retransmisijo odšteti nadomestilo, ki ga je toženka že plačala tožniku za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. Za isto vtoževano obdobje je tožnik že prejel nadomestilo v višini 0,03 na naročnika mesečno, kar izhaja iz sodbe II P 3062/2015 v zvezi s sodbo VSL II Cp 727/2017 z dne 10. 10. 2018. Ker sodišče ni ravnalo tako, je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Navedeno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče brez vsebinske obrazložitve odstopilo od sodne prakse, ki upošteva, da plačilo za RA programe ni predmet tega postopka. S tem je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, saj sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), napačno je uporabilo 81. člen ZASP, kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS) ter prekršilo 14. člen URS. Glede zakonskih zamudnih obresti sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožniku prisodilo zamudne obresti od 16. dne v posameznem mesecu, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Prav tako sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, temveč je povsem pavšalno in brez obrazložitve odločilo v škodo toženki, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS). Glede zakonskih zamudnih obresti je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo 193. člen OZ. Poleg tega so zamudne obresti občasne denarne terjatve, ki skladno s 347. členom OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti, kar naj sodišče upošteva, če ne bi sledilo stališču, da zamudne obresti začnejo teči od vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o ugovoru zastaranja, ki ni petletni, temveč triletni, saj gre za občasne terjatve ali odškodninske terjatve. Poleg tega pa tožnik ni izkazal elementov neupravičene obogatitve. Sodišče je terjatve tožnika štelo kot mesečne terjatve, glede zastaranja pa jih je obravnavalo kot navadne terjatve, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede veljavnosti Tarife 1998 je sodišče nekritično povzelo sodbe VS RS in je napačno presodilo, da Tarifa 1998 ni veljavna. Tožnik se v obsežnih pritožbenih navedbah sklicuje na veljavnost Tarife 1998, meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo uporabo Tarife 1998, napačno uporabilo ZASP in posledično kršilo 2. in 22. člen URS. Napačno je določilo višino nadomestila na novo, ker ni upoštevalo stališča VS RS, da bi neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila ponudnike spravljala v negotov položaj, kar bi bilo v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča U-I-165/03 in sodno prakso Sodišča EU. V konkretnem primeru niso podane okoliščine za odstop od tarife določene v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018. Razlogi sodbe so tako v nasprotju med seboj, posledično sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je podana kršitev 22. člena URS. Sodišče prve stopnje je tako z izračunavanjem neke svoje tarife odstopilo od ustaljene sodne prakse, za svoje ravnanje pa ni podalo utemeljenih razlogov, kar predstavlja kršitev iz 22. in 14. člena URS. Toženka je v postopku dokazovala, da je tarifa oz. nadomestilo, ki ga je določilo VS RS, občutno previsoko. Gre za navedbe in dokazne predloge toženke glede pravilnega razmerja med glasbenimi in AV deli. Vendar pa sodišče teh navedb ni vsebinsko obravnavalo in se do njih ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do napak VS RS v omenjenih judikatih. Prav tako je VS RS prišlo do napačnih sklepov pri računskih operacijah v precedenčnih sodbah. Sodišče prve stopnje je glede nadomestila zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da morajo biti plačila za avtorske pravice med državami primerljiva. Toženka je kot primerljive države predlagala države, ki so z RS primerljive, in sicer: Nemčijo, Madžarsko, Slovaško, Estonijo in Latvijo. Poleg tega je predstavila in v spis vložila tudi študijo ... o višini primerne tarife v primeru kabelske retransmisije glasbenih del. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, saj navedb toženke glede tarif v drugih primerljivih državah EU, študije ... in sodne prakse Sodišča EU sploh ni vsebinsko presojalo (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako je nepravilno uporabilo 81. člen ZASP, 9. člen ZPOmk-1 in 102. člen PDEU ter je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo višine tarif v primerljivih državah. Ker ni podalo ustrezne obrazložitve, je kršilo 22. člen URS. Stroškovna odločitev je napačna. Toženka je v tretji pripravljalni vlogi predlagala, da naj sodišče pri odmeri stroškov upošteva, da je tožnik zoper istega operaterja v ločenih postopkih vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih in ločeno za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih. Zato je predlagala, da naj sodišče vse stroške tega postopka ne glede na uspeh naloži v plačilo tožniku. Sodišče se do tega predloga ni izreklo in je vse stroške postopka odmerilo v skladu z načelom uspeha, kar je napačno. Pri odmeri stroškov je napačno priznalo nagrado tožniku, saj mu je priznalo nagrado v višini 1300 točk za narok dne 24. 10. 2018, na katerem so se obravnavala procesna vprašanja, po drugi strani pa je toženki za isti narok priznalo nagrado v višini 325 točk. Prav tako brez vsakršne obrazložitve toženki ni priznalo nagrade za 3. pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2018, čeprav je toženka v pripravljalni vlogi stroške priglasila.

6Zoper sklep z dne 11. 1. 2019 se pritožuje pooblaščenka toženke iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Navaja, da je tretjo pripravljalno vlogo poslala priporočeno po pošti 21. 12. 2018, to je 19 dni pred razpisanim narokom 9. 1. 2019, kar je v skladu z določilom 269. člena ZPP pravočasno, zato njeno ravnanje ne predstavlja zavlačevanja postopka. Če bi zakonodajalec želel, da se pri upoštevanju roka za odgovor na pripravljalno vlogo upošteva tudi praznike, bi to zapisal. Med 21. 12. 2018 in 9. 1. 2019 ni bilo sodnih počitnic ali drugega zakonitega razloga, zaradi katerega sodišče ne bi opravljalo svojih nalog ter pravdnim strankam ne bi tekel rok za pripravo odgovora na vlogo. Pravica strank v postopku ne more biti odvisna od predvidevanja o tem, kdaj bi sodno osebje, sodnica ali nasprotna stranka lahko imeli dopust. Ker je toženka pripravljalno vlogo vložila 19 dni pred predvidenim narokom, je izpodbijani sklep o kaznovanju nezakonit, saj je sodišče prve stopnje kršilo 269. člen, 286a. člen ZPP in 33. člen ZST-1.

7Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe tožnika. Tožnik na pritožbo toženke zoper sklep o kaznovanju ni podal odgovora.

8O pritožbi zoper sklep z dne 11. 1. 2019:

9Pritožba pooblaščenke toženke je utemeljena.

10Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je kaznovalni ukrep za discipliniranje udeležencev postopka, kadar s procesnimi dejanji neupravičeno zavlečejo postopek. To sankcijo lahko izreče sodišče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega pooblaščenca preložiti glavno obravnavo ali če se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej.

11Pritožbeno sodišče se strinja s pooblaščenko toženke, da je pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2018 vložila pravočasno, saj je bilo do naroka 9. 1. 2019 še 19 dni. Zato pooblaščenka toženke s svojim ravnanjem ni kršila določil 269. in 286.a člena ZPP. Slednji v tretjem odstavku določa, da mora imeti stranka dovolj časa, da se v postopku izjavi. Ta rok ne sme biti krajši od 15 dni, razen če posebne okoliščine primera utemeljujejo določitev krajšega roka, ki pa ne sme biti krajši od osmih dni. Ravnanje pooblaščenke toženke, ki je pripravljalno vlogo vložila 19 dni pred razpisanim narokom, ne predstavlja zavlačevanja postopka, saj je bila vloga vložena pravočasno, s čimer je bila tudi pravica do izjave nasprotne stranke zagotovljena. Poleg tega na zavlačevanje postopka ne kaže niti vsebina vloge toženke z dne 21. 12. 2018, saj je toženka v vlogi zgolj odgovorila na navedbe tožnika in njena vloga v konkretnih okoliščinah ni terjala preložitve naroka. Sodišče prve stopnje pred preložitvijo naroka nasprotne stranke niti ni vprašalo, ali zahteva poseben rok za izjavo o navedbah toženke. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je bila presoja sodišča prve stopnje, da je bilo treba narok 9. 1. 2019 preložiti po krivdi pooblaščenke toženke, zmotna. Pogoji za izrek takse zaradi zavlačevanja postopka niso bili podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke toženke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

12O pritožbah zoper sodbo:

13Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

14Tožnik je od toženke, ki je kabelska operaterka, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Predlagal je, da sodišče tarifno praznino glede višine nadomestila zapolni z merilom iz Skupnega sporazuma o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji, ki v 2. členu določa, da je za obseg uporabe varovanih del med 33,3 % in 66,66 % določeno nadomestilo 3 % od prihodkov, ustvarjenih s prodajo TV programov, in sicer da toženka kot mesečno nadomestilo za uporabo glasbe v TV programih plača nadomestilo v višini 3 % od prihodkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zamude s plačilom. Toženec pa je predlagal, da sodišče avtorski honorar odmeri upoštevaje Tarifo 1998.

15Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, ki sta povsem primerljivi z obravnavano zadevo, ugotovilo obstoj tarifne praznine, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je kot primerno običajno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njeno uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU. Opirajoč se na tarifo Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi predvidoma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %), kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu. Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče izrazilo zavedanje, da obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa.

16Stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena), je ob odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno prenizka ali previsoka, mogoče razumeti le na en način: kot napotek za uporabo začasne tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP. Zato ne drži pritožbeni očitek tožnika, da višina nadomestila ne predstavlja običajnega honorarja, temelječega na merilih iz 81. člena ZASP. Posledično so neutemeljeni tudi obširni pritožbeni očitki toženke, ki se zavzemajo za uporabo Tarife 1998. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo B. in postaviti izvedenca, ki bi se izjasnil o primerni višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, saj se navedeni dokazni predlogi nanašajo na višino tarife za odmero nadomestila, ki pa predstavlja materialnopravno vprašanje. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, ki graja metodologijo VS RS, ki se je pri izračunu nadomestila oprlo na Tarifo zavoda AIPA. Navedena pravna podlaga zavoda AIPA namreč predstavlja uporabo materialnega prava. Upoštevajoč Pravilnik zavoda AIPA pa je VS RS določilo metodo za izračun tarife in jo tudi izračunalo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožniku prekršena pravica do poštenega sojenja in do zasebne lastnine avtorjev, ker metodologija VS RS temelji na Pravilniku zavoda AIPA.

17Prav tako nista utemeljena pritožbena očitka o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja toženka. Pritožbeni očitek toženke, da je sodišče z zavrnitvijo uporabe Tarife 1998 prekoračilo svojo stvarno pristojnost, ni utemeljen, saj odločitev o veljavnosti tarife predstavlja materialnopravno vprašanje, za katerega je pristojno sodišče. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da je bilo z odločitvijo o zavrnitvi Tarife 1998 kot podlage za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del poseženo v zasebno lastnino avtorjev, niti ni bila prekršena ustavna pravica iz 60. člena URS. Pritožbeni očitek toženke, da bi pri presoji primernosti tarife sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke glede višine tarif za kabelsko retransmisijo glasbenih del v državah članicah EU, sklicujoč se na podatke za Madžarsko, Slovaško, Nemčijo, Estonijo in Latvijo, ni upravičen. Kot izhaja iz 42. točke sodbe VS RS II Ips 43/2018, primerjava med državami članicami ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja in uveljavljanja, tudi sicer pa je tovrstna primerjava tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP) kot za to strokovno usposobljenega organa. Zato pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo višine tarif v primerljivih državah članicah ter se ni opredelilo do tarif v primerljivih državah članicah EU, na katere se je sklicevala toženka, niso utemeljene. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem zmotno uporabilo 81. člen ZASP, 9. člen ZPOmk-1 in 102. člen PDEU ter sodno prakso sodišča EU (sodbi SEU c 351/12 OSA in SEU C-177/16 AKKA/LAA).

18Pritožbeni očitek tožnika, da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen, saj sodba vsebuje jasne razloge, na podlagi katerih je preiskus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj se je tožnik imel možnost izjaviti o stališčih VS RS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, ki so bile izdane aprila 2018, torej pred izdajo izpodbijane sodbe. Posledično ni utemeljen niti njegov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določilo 22. člena Ustave RS.

19Pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo uporabo pogodbene analogije v primeru izkoriščanja glasbenih del preko TV programov, kar pa sodna praksa dopušča glede izkoriščanja glasbenih del v RA programih, ni utemeljen. Ustaljena sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani namreč je, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva zato, ker se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi licenčne pogodbe ostal nespremenjen). V tem primeru je licenčna analogija zato uporabljiva, saj dogovorjena cena predstavlja običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, s takšnim postopanjem pa sodišče ni prekršilo načela enakega obravnavanja pred zakonom (14. člen URS).

20Glede ugovora zastaranja, ki ga je uveljavljala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zastaralni rok za tožnikovo terjatev iz naslova neupravičene obogatitve znaša 5 let. Da tožnik elementov neupravičene obogatitve, kot navaja toženka, ni izkazal, ne drži. Pritožbene navedbe toženke, da terjatev tožnika predstavlja odškodninsko terjatev ali občasno terjatev, za katero velja 3 letni zastaralni rok, niso utemeljene. Glede ugovora zastaranja so razlogi sodbe sodišča prve stopnje jasni in med njimi ni nasprotij, zato očitek toženke o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 29. 1. 2018, je sodišče prve stopnje upoštevaje petletni zastaralni rok pravilno ugotovilo, da je terjatev tožnika za januar 2013 zastarala. Pritožbene navedbe tožnika, da je toženka z delnimi plačili pripoznala dolg, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja, niso utemeljene, saj mora biti pripoznava dolga jasna, nepogojna in določna (364. člen OZ). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka v postopku prerekala, da bi z delnimi plačili pripoznala nadomestilo v večjem znesku, kot ga je plačala. Zato ne drži pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja.

21Nadomestilo v višini 0,198 EUR na naročnika predstavlja nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki se predvajajo v TV in RA programih. Toženka je v tožbi trdila, da je bilo tožnici predhodno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3062/2015 z dne 6. 12. 2017 za obdobje od januarja 2012 do junija 2012 in za obdobje od decembra 2012 do decembra 2015 že priznano nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih, zaradi česar je vložila ugovor litispendence in ugovor nesklepčnosti zahtevka. Sodna praksa se je že izrekla (VSL II Cp 851/2018, II Cp 1628/2018, II Cp 196/2019), da je zahtevek iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del, če stranka ločeno uveljavlja plačilo honorarja za retransmisijo glasbenih del v TV programih in ločeno v RA programih, sklepčen, zaradi česar ugovor nesklepčnosti toženke ni utemeljen. Sklicevanje toženke na odločitev v zadevi II Cp 445/2017 ni utemeljeno, saj gre za osamljeno stališče. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih glasbenih del, ki (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Zato ni utemeljen toženkin ugovor litispendence. Pravnomočna odločitev o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih ne predstavlja odločitve o istem zahtevku, ki je predmet tega postopka, zato tudi ugovor res iudicata, na kar opozarja toženka, ni utemeljen. Očitek toženke o zagrešeni kršitvi iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

22Pritožbeni očitek toženke, da je tarifa, ki jo je kot primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih izračunalo sodišče prve stopnje, v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, pa je utemeljen. Kot je bilo že izpostavljeno, stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del v skladu z odločbami VS RS II Ips 41/2018, II Ips 136/2018, II Ips 86/2018, II Ips 52/2018, II Ips 327/2017, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018 in II Ips 100/2018) velja, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, saj bi bilo drugačno stališče, ko bi se vsakič znova iskala primerna tarifa na podlagi variabilnih zneskov postavk, v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev. Posledično so neutemeljene tudi vse obširne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, s katerimi izpodbijata pravilnost matematičnega izračuna in določitev delilnega razmerja med glasbenimi in AV deli VS RS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela toženka od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 13.702 naročnikov. Nadomestilo tožnika za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih znaša 0,198 EUR na naročnika. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v TV programih pa znaša 0,168 EUR na naročnika (od nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih 0,198 EUR na naročnika se odšteje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih, ki znaša 0,03 EUR¹ na naročnika, kar je po neprerekanih navedbah toženke tožnik tudi vtoževal kot primerno nadomestilo v ločenem postopku). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih 0,168 EUR na naročnika, mesečno nadomestilo, ki ga toženka dolguje tožniku, znaša 2.301,94 EUR, kar za 11 mesecev v letu 2013 znaša 25.321,29 EUR, zmanjšano za že plačani znesek 1.143,36 EUR pa znaša 24.117,98 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek prisojenega nadomestila znižalo iz zneska 29.657,32 EUR na znesek 24.117,98 EUR.

23Pritožba toženke utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo za čas pred vložitvijo tožbe. Glede na to, da je toženka delno že poravnala plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo, pri čemer je bila med pravdnima strankama sporna višina nadomestila, toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da pred vložitvijo tožbe ni bila nepoštena pridobiteljica. V skladu z določilom 193. člena OZ je dolžan pridobitelj vrniti plodove od neupravičeno pridobljenega od dneva pridobitve v primeru, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke tako, da je toženko obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka, to je od 29. 1. 2018 dalje do plačila.

24Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi upoštevati okoliščino, da je tožnik ločeno uveljavljal plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih in ločeno v RA programih, zaradi česar bi moralo sodišče vse pravdne stroške naložiti v plačilo tožniku. Glede na to, da toženka v svoji trditveni podlagi ni konkretizirala višine pravdnih stroškov, ki so bili zaradi ločenega uveljavljanja zahtevkov tožnika posledično zanjo višji oz. nepotrebni, sodišče prve stopnje te okoliščine pri odločitvi o stroških postopka utemeljeno ni upoštevalo in se do tega predloga ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Zato očitek toženke o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških utemeljeno odločilo na podlagi upoštevanja uspeha pravdnih strank.

25Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku za narok dne 24. 10. 2018, ki je bil preložen, napačno odmerilo nagrado v višini 1300 točk, saj je pooblaščenec tožnika na podlagi določila 3. točke Tarifne številke 20 Odvetniške tarife zanj upravičen do nagrade v višini 325 točk. Prav tako sodišče prve stopnje pooblaščenki toženke za tretjo pripravljalno vlogo neutemeljeno ni priznalo nagrade v višini 650 točk (3. točka tarifne številke 19 Odvetniške tarife). Upoštevaje navedeni spremembi znašajo pravdni stroški pooblaščenca tožnika pred sodiščem prve stopnje 5.850 točk, materialni 68,5 točk, skupaj 5.918,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 2.716,59 EUR, povečano za 22 % DDV pa 3.314,24 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 1.893,00 EUR znašajo pravdni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje 5.207,24 EUR. Pravdni stroški pooblaščenke toženke znašajo 5.850 točk, materialni izdatki pa 68,50 točk, skupaj 5.918,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 2.716,59 EUR, povečano za 22 % DDV pa 3.314,24 EUR. Po delni spremembi sodbe znaša tožnikov pravdni uspeh znaša 23 %, uspeh toženke pa 77 %. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.197,66 EUR, toženka pa je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 2.551,96 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.354,29 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje do plačila.

26Sklepno

27Ker je pritožba toženke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znižalo nadomestilo, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, iz zneska 29.657,32 EUR na znesek 24.117,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 29. 1. 2018 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa je v pritožbenem postopku uspela s 17 % (5.539,34 EUR od izpodbijanega dela v višini 32.670,00 EUR). Toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v priglašeni višini 1000 točk ter stroški odgovora na pritožbo v priglašeni višini 1000 točk, materialni izdatki v višini 30 točk, skupaj stroški 2030 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 1.218 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.485,96 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 807,00 EUR pa 2.292,96 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 389,80 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Tako tudi sodbi VSL II Cp 1628/2018 in II Cp 196/2019.