VSK sklep I Cp 1360/2005

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala, da ji plača znesek 69.433,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot je to določno opredeljeno v izreku ter izvršilne stroške. Tožeči stranki je ob tem naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 53.380,00 SIT v 15-ih dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navaja, da uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ko sodišče zavzame stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da vtožuje terjatev, ki je nastala zaradi tekočih potreb družine in razloguje, da ni dokazana izvenzakonska skupnost med toženko in lastnikom oz. dejstvo, da toženka s sinom, katerega oče je lastnik, prebiva v stanovanju. Gre za dobave, ki jih koristi družina oz. njeni člani (ogrevanje, elektrika, voda, odvoz smeti,...itd.). Tudi v obligacijskem pravu je temeljno načelo, da obveznost poravna tisti, ki je korist prejel, to je poleg lastnika tudi toženka, ki v stanovanju s sinom živi. Pravno stališče, ki je zmotno, in ga je zavzelo sodišče, odstopa od načela enakega sojenja v nedoločenem številu primerov. Vzpostavlja stanje, ko tožeča stranka ogrevanje npr. dobavlja, ker tehnični odklop ni mogoč, izterjati pa naj ne bi mogla nič, ker ni lastnika v stanovanju in je ta z nično pogodbo prenesel stanovanje na ml. sina. Toženka je korist od storitev imela. Zanjo jih je tožeča stranka dobavljala, za te obveznosti je toženka odgovorna ne le po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ali Stanovanjskega zakona (SZ) ampak tudi po določbi splošnih pravil npr. člena 9 OZ in 190 OZ. Sicer bi sodišče moralo zavreči že ugovor zoper sklep o izvršbi. Tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je nedokazan obstoj zunajzakonske skupnosti med toženko in lastnikom, ni le zmotno uporabljeno materialno pravo, bistveno je kršen postopek. Da toženka živi v stanovanju, izhaja iz potrdila o njenem stalnem prebivališču, ki se nahaja v spisu in je javna listina. Toženka pa tudi ni uspela dokazati, da prebiva drugje. Da pa prebiva s sinom v stanovanju tudi lastnik, M.V., izhaja iz pritožbe z dne 5.5.2003, ki jo pritožnica prilaga pritožbi. Ta listina pa se nahaja v spisu istega sodišča In1, v tej pritožbi M.V. med drugim tudi trdi, da ne živi na Ž. ulici ampak na G. ulici z M.Š. in ml. otrokom (3 leta). Ta dokaz je bil predlagan, pa ni bil izveden. Glede ključnih okoliščin sodba torej nima razlogov oz. so v nasprotju z listinami in dokazi, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Tožeča stranka enostavno bolj kvalitetnih dokazov ne more ponuditi, ni mogoče govoriti o poštenem sojenju o obligacijah, ki izhajajo iz razmerja do tožeče stranke in drugih lastnikov stanovanj. Nenazadnje pa je toženka obveznosti doslej plačevala, kar je tožeča stranka že prej trdila, v postopku pa sodba o tem razlogov nima, kar je spet absolutna bistvena kršitev. Tudi izrek sodbe je oblikovan v nasprotju s predlogam iz 5. točke odgovora na ugovor, saj o 1. točki izreka sklepa o izvršbi I 1ni odločeno, kar je spet absolutna bistvena kršitev postopka, saj gre za odločitev contra petitum. Pravdni zahtevek obsega predlog, da se sklep o izvršbi, ki je že izdan, vzdrži v veljavi. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, sklep o izvršbi I 1 z dne 16.3.2004 naj se vzdrži v veljavi in toženki naloži plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka, z obrestmi ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V tem pravdnem postopku, ki se je začel kot predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je sodišče ugovoru zoper izdani sklep ugodilo. Zato je bil tisti del sklepa, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavljen. V tem pravdnem postopku sodišče tako ugotavlja, ali je bil sklep oz. del sklepa s katerim je bilo dolžnici naloženo plačilo, v smislu določb ZPP, ki urejajo postopek po ugovoru zoper plačilni nalog, utemeljen in glede na določbo 436. člena ZPP odloči, ali ostane plačilni nalog oz. sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (3. odst. 436. člena ZPP). Sodišče torej v takem postopku, ki je sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, res, kot pravi pritožnik, ugotavlja utemeljenost izdanega sklepa o izvršbi, in se tudi izrek sodbe ne glasi tako, kot bi se moral, ker je bil izdan v takem postopku in ne v rednem pravdnem postopku. Kršitev določbe 3. odst. 436. člena ZPP bi lahko predstavljala zato kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, vendar pa gre v konkretni pravdi za postopek v sporu majhne vrednosti, in se sodba ne more izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, pač pa le tistih iz 2. odst. 339. člena ZPP, kot tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP), na kar je bil pritožnik opozorjen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o nepravilnosti odločitve o ugovoru, sklep je namreč pravnomočen (sklep z dne 13.5.2004 na list. št. 13 spisa). Tudi ne drži, da so podane kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba ima jasne in konsistentne razloge. Da toženka s sinom prebiva v predmetnem stanovanju, je v sodbi ugotovljeno. Da bi z njo prebival tudi lastnik in da bi živela v skupnosti, pa kot je zaključilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala. Tožeča stranka se sklicuje na izjavo toženca z dne 5.5.2003 v pritožbi, da tam živi, skupaj s toženko in ml. otrokom, in očita sodišču, da tega dokaza ni ocenilo in tudi, da sojenje zato niti pošteno ni bilo, ter je podana zato kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ob tem pa spregleda, da tedaj, ko je tožeča stranka še kot upnik v vlogi (naslovljeni sicer kot odgovor na ugovor) predlagala, da se vpogleda v navedeno pritožbo v spisu, ni določno navedla, katero dejstvo naj bi se s tem ugotovilo oz. ni trdila, da naj bi lastnik, M.V., v navedeni pritožbi navajal, da živi v predmetnem stanovanju s toženko in sinom. Te trditve je tožeča stranka prvič podala v pritožbi, kar je prepozno (337. člen ZPP), ko niti ne pove zakaj tega ni mogla določno navesti že v postopku na prvi stopnji. Glede na določbe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami), ki se glede na prehodno določbo 194. člena novega Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003) še uporablja, ima upravnik večstanovanjske hiše za plačilo obratovalnih stroškov pravico terjati lastnika stanovanja. Tožeča stranka pa toži najemnico. Le to bi lahko tožila le, če bi bila zakoniti zastopnik lastnika ali pa, če bi lastnik stanovanja nanjo to svoje materialnopravno upravičenje prenesel. Po določbi 28. člena SZ namreč lastniki sklenejo z upravnikom pogodbo v kateri določijo naloge upravnika kar so tudi razdeljevanje stroškov in izterjava prispevkov po pogodbi o upravljanju in po določbah SZ. Tako tudi sodna praksa (odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 20.6.2002 opr. št. III Ips 43/2002). Da bi bila v zavezi tudi toženka kot zunajzakonska partnerica pa je zmotno že zato, ker to, da bi šlo za zunajzakonsko skupnost, ni dokazano. Glede na navedene določbe SZ pa je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnice na splošna načela obligacijskega prava. Stanovanjski zakon je namreč ta razmerja posebej, specialno uredil. Zakaj konkretno naj bi pravno stališče sodišča odstopalo od načela enakega sojenja v nedoločnem številu primerov pritožnik niti ne pove, kot že obrazloženo je stališče prvostopenjskega sodišča kvečjemu tako, kot sodna praksa, ki razlaga pravice upravnika oz. kdo je pasivno legitimiran v takem sporu (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 20.6.2002 opr. št. III Ips 43/2002). Glede trditev, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno (npr. skupno bivanje toženke z lastnikom) pa je bilo že navedeno, da to ni dopusten pritožbeni razlog. Morebitno plačevanje po toženki prejšnjih obveznosti pa še ni razlog za nadaljnje zaveze, ne gre za odločilno dejstvo in zato tudi izostanek razlogov o tem ni postopkovna kršitev. Pritožbeni razlogi tako niso podani, materialno pravo je glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno in ker sodišče druge stopnje tudi tistih postopkovnih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi po določbi 2. odst. 350. člena ZPP, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).