VSK sodba Cp 602/2008

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba sklenjena dne 29.4.1997 med tožečo stranko F. M. kot darovalcem in toženo stranko S. B. kot obdarjenko glede nepremičnine parc. št. 2728, vl. št. 546 k.o. B., razdrta. Zavrglo pa je tožbeni zahtevek (pravilno zavrglo je tožbo), da je R. L., C. 9, P., dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vpis lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 2728, vpisani v vl. št. k.o. B. na tožnika, sicer bo listino nadomestila sodba. Dalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vpis lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 2728, vpisane v vl. št. 547 k.o. B. na tožnika, sicer bo listino nadomestila sodba in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Glede stroškov pravdnega postopka je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 702,00 EUR v paricijskem roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da če sodišče meni, da obstaja pravni interes za ugotovitveni zahtevek, da je darilna pogodba razdrta, potem je ugovor zastaranja neprimeren in odvečen, ker ugotovitveni zahtevki ne zastarajo. Sodišče je nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek zoper stranskega intervenienta, kvečjemu bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, v predmetnem primeru pa bi moralo itak tožbenemu zahtevku ugoditi, kajti stranski intervenient ni ugovarjal zastaranja tega zahtevka. Res je, da stranski intervenient ni bil stranka postopka, vendar pa na podlagi 190. čl. ZPP je lahko vstopil v pravdo kot stranka in omogočeno je dokončanje pravde s prvotnim lastnikom. Tožbeni zahtevek pa je tožnik prilagodil tako, da naj darilo vrne dejanski lastnik. Ta je namreč pridobil nepremičnino, o kateri teče pravda. Sodišče pa ni sprejelo nobenega sklepa v zvezi s prijavo intervencije, tožniku kak poseben sklep ni bil vročen. Zmedo pa je sodišče naredilo v zvezi z zastaranjem. Če je sodišče štelo, da je zahtevek za vrnitev kupnine nastal leta 1996 in da je pred tem tožnik imel nek drug zahtevek, ki pa je glede na vsebino obrazložitve (najbrž zahtevek za razdrtje pogodbe oziroma zahtevek za vrnitev darila), potem je pravočasnost zahtevka za kupnino neločljivo odvisna od pravočasnosti prvotnega zahtevka. V zvezi z zastaranjem prvotnega zahtevka in ugotovljenim dejanskim stanjem pa je potrebno pojasniti, da je sklep sodišča prve stopnje napačen ali vsaj preuranjen. Tožnik ni nikoli zatrdil, da je podlaga odpadla že leta 1988. Mati je živela pri njem pet let pred smrtjo. Opustitev skrbi po splošnem vedenju ni enkratno dejanje, ampak več konkretnih dejanj, ki skupaj pomenijo celoto, ti pa se tudi ne zgodijo čez noč, pač pa morajo doseči zadostno stopnjo intenzivnosti. Če toženka lastni materi le enkrat ne bi skuhala kosila, tega zagotovo ne bi moglo šteti kot veliko nehvaležnost in zadostnega posega v čast tožnika, ki je prevzel dejansko in moralno zavezo skrbi za mamo. Tak izostanek skrbi se lahko popravi in še ne dovoljuje sklepa, da toženka ne bo več nikoli skrbela za mater. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo kupnine je sodišče spregledalo še en problem. Če je sodišče že štelo, da je rok za kupnino začel teči leta 1996, bi moralo upoštevati, da do prejema odločitve o zavrženju tožbe tožnik sploh ni mogel postaviti zahtevka za vrnitev darila. Sodba nima niti vrstice o sprejetih in zavrnjenih dokazih. Prebrale naj bi se listine v spisu, a ni jasno, kakšen pomen so imele posamezne listine. Pomanjkljivo je obrazložen tudi stroškovni del sklepa, saj ni jasno katere stroške je sodišče priznalo intervenientu.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, čeprav je to naredilo procesno napako, ko je zavrglo tožbeni zahtevek (2. odst. sodbe) zoper R. L. za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini. Sodišče ne more zavreči tožbenega zahtevka, ampak le tožbo. To pa ni vplivalo na pravilnost sodbe, kajti če je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev darila, potem so posledično temu tudi ostali zahtevki neutemeljeni in jih je bilo potrebno zavrniti. Odločitev, ko je tožbo zavrglo, ni v škodo tožeče stranke.

Po navedbah tožeče stranke naj bi bila darilna pogodba z dne 29.4.1987 med tožečo ni toženo stranko sklenjena iz posebnega nagiba, in sicer, da bo toženka skrbela za mater pravdnih strank, zato ji je tožnik podaril hišo, v kateri je stanovala skupaj z materjo in svojo družino. Toženka za mater ni skrbela, zato se je bila mati prisiljena preseliti k tožniku v K., kjer je živela zadnjih pet let do svoje smrti. Gre za darilno pogodbo, ki je neodplačna pogodba in pri teh pogodbah je nagib tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo, tako da je s tem nagib postal del pravne podlage darilne pogodbe. Če ni pravne podlage, je pogodba nična, če pa je zaradi pozneje nastalih okoliščin pravna podlaga odpadla, je s tem pravni posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). živela zadnjih pet let do svoje smrti. Zato zaradi odpadle pravne podlage ni mogoče zahtevati razveze darilne pogodbe, saj je pogodba že prenehala veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila, kar je tožnik poleg zahtevka za razvezo tudi storil. Intervenient na strani tožene stranke, R. L. je uveljavljal zastaranje tožnikove terjatve. Njegov ugovor je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, kajti intervenient ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga dejanja v rokih, v katerih bi to storila stranka, ki se ji je pridružil (1. odst. 201. čl. ZPP). Protispisne pa so trditve tožeče stranke, da sodišče intervencije ni dopustilo, saj je o tem dne 19.2.2007 izdalo sklep, kateri je bil tudi tožniku vročen. Zahtevek tožnika, da je odpadla podlaga pravnega posla in je s tem darilna pogodba prenehala veljati in terja vrnitev darila, je kondikcijski, saj tožnik terja nazaj tisto, kar je toženka v izvrševanju pogodbe prejela. Zahtevek tožnika temelji na 4. odst. 210. čl. ZOR, torej veljajo splošna pravila ZOR o zastaranju. Za kondikcijske zahtevke iz 4. odst. 210. čl. ZOR velja splošni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR, torej te terjatve zastarajo v petih letih. Tožeča stranka zahteva vrnitev darila, to je stanovanjske hiše, katerega je toženka prejela glede na podlago, ki je odpadla. Po navedbah tožnika naj bi podlaga odpadla zato, ker se je mati preselila k njemu v K., ker toženka zanjo ni skrbela. Ker začne rok za zastaranje teči takrat, ko je upnik lahko terjatev uveljavljal (361. čl. ZOR), je tožnik pet let, od takrat, ko se je mati v letu 1988 preselila k njemu, imel pravico uveljavljati vrnitev darila. Tožba pa je bila vložena 17.12.1996, kar pomeni, da je bila vložena po tem, ko je tožeči stranki zaradi zastaranja, ki je nastopilo v letu 1993, že prenehala pravica zahtevati vrnitev darila. Zaradi zastaranja so torej vsi zahtevki, ki jih je tožnik postavil tekom postopka, brez pravne podlage in jih je bilo že iz tega razloga potrebno zavrniti. Povsem nekonkretizirane so trditve, da se sodišče ni izreklo o dokazih, katere je upoštevalo oziroma katere je zavrnilo. Kar pa se tiče stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo intervenientu, se je to v obrazložitvi sodbe sklicevalo na stroškovnik intervenienta in stroške temu priznalo po stroškovniku. Stroškov postopka res ni posebej obrazlagalo, jih je pa mogoče preveriti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti stroški odmerjeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji intervenienta. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).