UPRS Sodba I U 8/2020-14

Tožba se zavrne.

1Tožnik je priporočeno po pošti dne 3. 1. 2020 zoper odločbo Centra za tujce, št. 2253-7/2019/47 z dne 17. 9. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2253-26/2019/2 (155-10) z dne 29. 11. 2019, vložil tožbo, skupaj z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Z izpodbijano odločbo, ki jo je prvostopni organ izdal po uradni dolžnosti, je bilo tožniku, ki je v postopku odstranitve tujca iz države, dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) od 8. 9. 2019 do 8. 3. 2020, ker nima in si ne more priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je. Obenem je bilo še odločeno, da se mu izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v RS in da v času dovoljenega zadrževanja lahko uresničuje pravico do nujnega zdravstvenega varstva preko Centra za tujce, določena pa mu je bila tudi dolžnost rednega javljanja v pisarni Centra za tujce v Ljubljani, z možnostjo spremembe posameznih datumov predvidenega javljanja, ter da mu ne pripada pravica do osnovne oskrbe. Po uradni dolžnosti sprejeta odločitev prvostopnega organa temelji na podlagi 2. alineje 2. odstavka 73. člena v zvezi s 3. odstavkom 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) ter 6. odstavka. 73. člena v zvezi z 90. členom ZTuj-2. V dejanskem pogledu je prvostopni organ svojo odločitev utemeljil s tem, da si tožnik kot tujec v postopku ni pridobil potnega lista, osebne izkaznice ali druge listine, ki je v Nigeriji predpisana in s katero se lahko izkazuje istovetnost. Ker prvostopni organ ni mogel ugotoviti njegove identitete in mu tudi ne priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, mu je skladno s 3. odstavkom 73. člena ZTuj-2 po uradni dolžnosti dovolil zadrževanje v RS do 8. 3. 2020 na podlagi 2. alineje 2. odstavka 73. člena ZTuj-2. Ob ugotovitvi, da tožnik ne spoštuje obveznosti sodelovanja s pristojnimi organi, s čimer ravna v nasprotju z 90. členom ZTuj-2, je prvostopni organ skladno s 4. odstavkom 75. člena ZTuj-2 odločil, da mu ne pripada pravica do osnovne oskrbe. Zaradi ugotovljenega predhodnega nesodelovanja, navajanja lažnih podatkov in nezakonitega prebivanja v RS, kar vse kaže na veliko verjetnost, da se bo tožnik skušal izogniti odstranitvi iz RS, mu je zato prvostopni organ določil obveznost javljanja v pisarni Centra za tujce v Ljubljani v skladu s 6. odstavkom 73. člena ZTuj-2.

3Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil, ob ugotovitvi, da je bilo relevantno dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bil uporabljen tudi materialni predpis. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik dovolitev zadrževanja prvič pridobil že s predhodno odločbo št. 2253-7/2019/25 z dne 6. 3. 2019, ki jo je pristojni prvostopni organ izdal po uradni dolžnosti, ker tožnik ni imel in si ni mogel pridobiti veljavne potne listine svoje države, zatem pa je še pred iztekom dovoljenega zadrževanja prvostopni organ ponovno po uradni dolžnosti preveril, ali si je tožnik priskrbel potno listino oziroma dokument, s katerim bi bilo mogoče potrditi tožnikovo identiteto, ter v ta namen opravil tudi ustno obravnavo dne 5. 9. 2019 in tako med drugim ugotovil, da tožnik še vedno nima potnega lista ali drugega identifikacijskega dokumenta, ki si ga v tem času niti ni skušal pridobiti; ker ga zanj ni uspel pridobiti niti prvostopni organ, je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti na podlagi 2. alineje 2. odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožniku kot tujcu v RS ponovno dovolil zadrževanje od 8. 9. 2019 do 8. 3. 2020, upoštevajoč, da še vedno obstaja razlog za dovolitev zadrževanja, na podlagi katerega mu je bilo že predhodno dovoljeno zadrževanje v RS; zato mu je ponovno priznal pravico do dovolitve zadrževanja po uradni dolžnosti in pri tem ni bil dolžan ugotavljati, ali bi tožnik to pravico morebiti lahko pridobil še na kakšni drugi pravni podlagi.

4Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A4), sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopno odločbo odpravi ter mu prizna pravico do zadrževanja na podlagi 1., 2., 3. in 5. alineje 1. odstavka ZTuj-2 in še določi, da mu pripada osnovna oskrba ter da se mu ni potrebno periodično javljati na izpostavi Centra za tujce, oziroma podredno, da naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Tožnik nasprotuje ugotovitvi drugostopnega organa, da je bilo dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno. Sam prvostopnemu organu očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pomanjkljivo odločitev, češ da je bilo prvostopnemu organu znano, da tožnik izpolnjuje pogoje za zadrževanje zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku pred državnim organom RS in zaradi njegovega zdravstvenega stanja ter zaradi upoštevanja načela nevračanja, kar naj bi tožnik izpovedal na ustnem zaslišanju dne 5. 9. 2019, medtem ko mu je prvostopni organ dovolil zadrževanje le zato, ker nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je. Po stališču tožnika bi naj moral prvostopni organ pred izdajo izpodbijane odločbe dodatno preveriti, ali so morebiti izpolnjeni še drugi predpisani zakonski pogoji po določilih ZTuj-2 za dovolitev začasnega zadrževanja tujca. Tožnik dodaja, da je že 25. 3. 2019 vložil vlogo za dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi 1. in 5. alineje 73. člena ZTuj-2, ki pa je bila zavržena brez vsebinske presoje. Ob sklicevanju na Direktivo 2008/115/ES (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) tožnik opozarja na dolžnost pristojnega organa, da preveri vse razloge za odlog odstranitve tujca iz države, predvsem na podlagi načela nevračanja, češ da bi naj mu moralo biti dovoljeno zadrževanje še zaradi tehničnih razlogov in slabega duševnega stanja. Pritožbenemu organu očita, da se ni opredelil do tožnikovih navedb, zakaj se nima za državljana Nigerije, češ da zaradi revščine svoje družine ni bil nikoli vpisan v matični register Nigerije, niti v druge evidence. Četudi je večino svojega časa živel v Nigeriji in je zato vedno v postopku rekel, da je iz Nigerije, pa ga Nigerija nima za svojega državljana. Zato meni, da je apatrid. Ker tudi sam ne pozna svoje identitete, je ni mogel razkriti pristojnemu organu, saj točne letnice rojstva ne pozna, kot svoje ime pa je v postopku navedel tako, kot ga je klicala mama in prijatelji. Zato meni, da mu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z določili 1. in 2. odstavka 90. člena ZTuj-2, niti restriktivno razlagati 4. odstavek 75. člena ZTuj-2, po katerem mu ne pripada pravica do osnovne oskrbe, tako da je njegovo preživetje odvisno le od dobre volje njegove partnerice in prijateljev. Ker obveznost rednega javljanja pri prvostopnem organu škoduje njegovemu zdravju in ga spravlja v stres z občutki tesnobe, nespečnostjo in razbijanjem srca, se tožnik ne more redno javljati pri organu, prav tako pa naj ne bi bilo smiselno, da ga policija obiskuje na naslovu bivanja, kar naj bi tožniku povzročalo prevelik stres.

5Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis in vložila skupen odgovor na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, podredno pa predlaga zavrnitev tožbe. V celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, zlasti iz pravnomočne sodbe št. III U 43/2019 z dne 15. 2. 2019, iz obrazložitve pod tč. 17. Dodaja še, da je odločba o dovolitvi zadrževanja konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v RS. Tovrsten akt se izda, če je izpolnjen eden izmed zakonsko predpisanih pogojev iz 2. odstavka 73. člena ZTuj-2. Ker se njegov pravni položaj v primeru uspeha v upravnem sporu ne more še izboljšati, tožnik po oceni tožene stranke ne izkazuje pravnega interesa za tožbo in tudi ne za izdajo predlagane začasne odredbe, glede na to, da mu je bilo z izpodbijano odločbo dovoljeno zadrževanje.

6Tožnik ni vložil odgovora na navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

7Sodišče je s sklepom št. I U 8/2020-8 z dne 22. 1. 2020 že odločilo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj mu sodišče dovoli ostati na ozemlju RS do izdaje pravnomočne odločbe, češ bi mu z vrnitvijo v Nigerijo nastala težko popravljiva škoda, in sicer jo je zavrglo, ker je ocenilo, da si tožnik z izdajo predlagane začasne odredbe svojega pravnega položaja ne bi mogel še dodatno izboljšati.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče po vpogledu predloženega upravnega spisa ugotavlja, da iz pravnomočne sodbe št. III U 43/2019 med drugim izhaja, da je tožniku, državljanu Nigerije, Postaja pomorske policije (v nadaljevanju: PPOP) Koper izdala odločbo o vrnitvi št. 2253-7/2016/29 (3B641-35), s katero mu je bil določen 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, do vrnitve pa določen kraj bivanja na naslovu A. pri B.B., kjer je tožnik bival že med čakanjem na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. PPOP Koper je na podlagi tožnikove prošnje dne 24. 1. 2018 izdala odločbo, št. 2253-7/2016/33 (3B641-35), s katero mu je podaljšala rok za prostovoljno vrnitev za nadaljnjih 30 dni. Odločba mu je bila vročena dne 31. 1. 2018, kar pomeni, da je rok za prostovoljno vrnitev potekel dne 7. 3. 2018.

10V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločitev pristojnega organa, ki je po uradni dolžnosti tožniku, ki je v postopku odstranitve tujca iz države, ker nima in si ne more priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je (Nigerije), dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alineje 2. odstavka 73. člena ZTuj-2 za obdobje 6-ih mesecev, in sicer od 8. 9. 2019 do 8. 3. 2020.

11Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pripada pravica do dovolitve zadrževanja tujcu, ki se ga mora odstraniti. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu iz razlogov, določenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje po navedenih določbah torej pomeni, da se tujcu, ki se ga mora odstraniti, dovoli, da začasno ostane v RS.

12Kdaj so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca, pa določa 69. člen ZTuj-2. Skladno s prvim odstavkom navedenega člena se namreč iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena tega zakona, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, in tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Nadalje drugi odstavek 69. člena ZTuj-2 določa, da se tujca iz države lahko odstrani samo, če je odločba o vrnitvi, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva. Glede na navedeno je torej treba pogoj iz 73. člena, ki se nanaša na odstranitev tujca iz države, razlagati v povezavi z 69. členom ZTuj-2.

13Ustavno sodišče je v odločbi Up-456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011 (ki se sicer nanaša na vsebinsko podobne določbe ZTuj-1) navedlo, da je opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, primarno odvisna od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naložena obveznost zapustiti državo. Navedeno obveznost lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v RS. Pri razlagi nezakonitega prebivanja je eden od bistvenih elementov tudi določitev roka, v katerem tujec lahko zapusti državo. Navedena ureditev in razlaga pa je skladna tudi z Direktivo 2008/115/ES, katere cilj je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi v poštenem in preglednem postopku.

14Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava, saj sta oba pristojna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabila citirana določila ZTuj-2, na katerih sta utemeljila sprejeto odločitev razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

15Prav tako je bila tožniku v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost izjaviti se o vseh relevantnih okoliščinah na ustni obravnavi dne 5. 9. 2019, o poteku katere se je vodil zapisnik, ki ga je brez pripomb lastnoročno podpisal tudi tožnik, ki je med drugim izpovedal, da Nigerijo ne priznava kot svojo državo ter da se v Sloveniji počuti dobro in varno, da si želi tu tudi ostati in da si zato ni niti poskušal pridobiti potnega lista Nigerije pri kateremkoli diplomatsko-konzularnem predstavništvu Nigerije. Glede na povedano sodišče kot nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena¹ ZUS-1 zavrača tožbene trditve, da bi vrnitev tožnika v Nigerijo zanj pomenila smrtno obsodbo, kot tudi, da je tožnik apatrid, kar prvič navaja šele v tožbi in pri tem niti ne obrazloži, zakaj bi teh navedb ne mogel uveljavljati v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

16Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (2. odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ ZUS-1 v 52. členu določa:"V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta."